V sušilnem postopku je treba zagotoviti takšne razmere, ki omogočajo in zagotavljajo, da se les osuši na želeno končno vlažnost v najkrajšem možnem času, z najnižjimi stroški in seveda ob zagotovljeni kakovosti. Kljub vse sodobnejšim postopkom vodenja sušilnega procesa vplivajo na kakovost sušenja tudi subjektivni dejavniki, kot so način in priprava lesa za sušenje, formiranje zložaja, polnjenje sušilne komore, izbira merilnih mest za vodenje postopka in drugo.

Sušenje poteka po znanih programih oziroma režimih sušenja, ki predpisujejo razmere najpogosteje na podlagi izmerjene lesne vlažnosti ali časa. Standardni režimi naj bodo le temelj, na podlagi izkušenj pa je treba moč sušenja prilagoditi lastnim zahtevam.
Spremembe standardnih programov so potrebne zaradi:
– specifičnosti posameznih sušilnih komor;
– razlik v hitrosti toka zraka skozi zložaj glede na zahtevano temperaturo in relativno zračno vlažnost;
– različnih debelin sortimentov, ki zahtevajo tudi spremembe hitrosti toka zraka;
– različnih širin sortimentov (pri enaki debelini se ožji sortimenti zaradi večje specifične površine sušijo hitreje od širših);
– trdnosti lesa, ki se spreminja zaradi zniževanja vlažnosti in temperaturnih sprememb;
– smolik (pri višjih temperaturah se smola izloči, zato je pri nadaljnji predelavi manj težav);
– razlik začetnih vlažnosti (pri predsušenem lesu je vlažnostni gradient večji, zato se stanju materiala prilagodi že postopek segrevanja);
– ohranjanja čim bolj naravnega videza lesa ali nasprotno, morebitnih obarvanj.

OCENJEVANJE KAKOVOSTI SUŠENJA LESA
Na končno kakovost osušenega lesa vplivajo ravnanja od poseka drevesa v gozdu do uporabe končnega izdelka. V celotnem postopku je najbolj kritična faza sušenja. K tehnološkemu postopku sušenja prištevamo pripravo zložajev za sušenje, razmeščanje zložajev na skladišču ali polnjenje sušilnih komor, segrevanje in pregrevanje lesa, glavni čas sušenja, izenačevanje in kondicioniranje, hlajenje, razkladanje in dodatne hidrotermične obdelave, ki so potrebne zaradi izboljšanja kakovosti lesa ali odpravljanja morebitnih napak v sušilnem postopku. Vse navedene faze marajo biti pravilno izpeljane, kajti najmanjša odstopanja ali malomarnosti lahko le še povečajo možnost nastanka napak.

Za zagotovitev optimalne kakovosti osušenega materiala se zahteva pri postopku sušenja nenehen nadzor:
- ugotovi se stanje materiala pred sušilnim procesom,
- izvaja se nadzor med sušenjem,
- oceni se končna kakovost osušenega lesa.

Pred začetkom sušenja je treba ugotoviti lastnosti sušečega se materiala, na podlagi katerih je mogoče pravilno izbrati najustreznejši sušilni program.

Poleg splošnega vizualnega pregleda celotnega materiala so potrebne podrobnejše analize na določenem številu sledilnih elementov (na žaganicah ali decimiranih elementih). Potrebno število je odvisno tudi od zahtevane kakovosti sušenja (preglednica št. 1). Elementi morajo biti izbrani tako, da nakazujejo povprečne lastnosti celotne šarže. Med najpomembnejše dejavnike, ki jih moramo upoštevati pri izbiri sledilnih elementov, sodijo:
– razlike v hitrosti sušenja različnih lesnih vrst;
– vpliv debeline sortimentov na čas sušenja;
– delež hitro sušeče se beljave in počasi sušeče se jedrovine;
– začetna vlažnost lesa in vlažnostni gradient;
– orientiranost sortimentov (radialni elementi se sušijo nekoliko počasneje od tangencialnih);
– notranje napetosti, zlasti pri predhodno sušenem lesu;
– razlike v razmerah sušenja med komorami ali v komori (ustrezno število in razporeditev sledilnih vzorcev).

Na pojavnost napak v sušilnem postopku poleg sušilnih parametrov vplivajo tudi kakovost lesa in njegove relevantne lastnosti, zato moramo nadzor izvajati že pred začetkom sušenja. Kontrola svežega lesa obsega:
- vizualno pregledovanje vseh zložajev in skladovnic;
- izbiro zložajev za kontrolo;
- izbiro po posebnih merilih ali naključno izbiro vzorčnih sledilnih elementov za spremljanje vlažnosti;
- evidentiranje razpok in veženja, posebno poklin;
- določanje povprečne lesne vlažnosti in vlažnostnega profila;
- preverjanje notranjih napetosti (zelo pomembno pri predsušenem lesu);
- preverjanje obarvanj (diskoloracij) z referenčnimi vzorci;
- zapisovanje vseh rezultatov v zapisnik;
- izbiro in načrtovanje sušilnega programa;
- polnjenje sušilne komore – določitev kontrolnih vzorcev (bočnice z visoko vlažnostjo ali gostoto);
- začetek sušilnega procesa.

Glavni namen kontrole med postopkom sušenja je primerjava dejanskega poteka sušenja z načrtovanim.

Nadzor kakovosti med sušenjem obsega:
- tekoče in redno zapisovanje vseh sušilnih parametrov;
- tekoče preverjanje delovanja vseh naprav;
- izbiranje najznačilnejših merilnih mest za vodenje sušilnega procesa in izločanje izrazito vlažnih ali suhih merilnih mest;
- preverjanje površinskih razpok in obarvanj;
- po doseženi želeni končni vlažnosti kondicioniranje, izenačevanje in ohlajanje.

Pri ugotovljenih odstopanjih je še vedno mogoče vzpostaviti želene parametre ali jih prilagoditi dejanskemu stanju materiala, če je bila izbira sledilnih vzorcev nepravilna ali so se pojavile napake v sistemu vodenja in regulacije sušenja.

Pri oceni končne kakovosti, ki se začne s splošnim vizualnim pregledom celotne šarže, moramo natančneje določiti še:
- pogostost, število ter velikost razpok in poklin (ločimo napake, ki so posledica anomalne zgradbe lesa, od napak, nastalih zaradi nepravilnega izvajanja sušilnega postopka – preglednica št. 2);
- stopnjo veženja (slika št. 2);
- končno vlažnost lesa (po EN13183-1 in EN13183-2) ter variabilnost vlažnosti med elementi (ustrezati mora zahtevam nadaljnje predelave ali končne uporabe – slika št. 1, preglednica št. 3);
- vlažnostni gradient po preseku lesa (odstopanja so lahko le v predpisanih ali dogovorjenih mejah – slika št. 1, preglednica št. 3);
- notranje napetosti (kot napaka se lahko pojavijo šele pri nadaljnji predelavi, obdelavi ali uporabi – vilični test, slika št. 1);
- barvne spremembe (določamo jih na prečnem prerezu z referenčnim vzorcem).

SKLEP
Sušenje uvrščamo med najbolj občutljive lesnopredelovalne postopke, zato zahteva tudi ustrezno stalno spremljanje in preverjanje kakovosti. Kompleksnost težav, s katerimi se srečujemo, zahteva dobro poznavanje:
- lastnosti in obnašanja lesa v sušilnem postopku,
- procesnih razmer in njihovo uravnavanje,
- tehnološke opreme in njenih zmožnosti.

Navedenih dejavnikov nikakor ne smemo obravnavati ločeno. Posebno velika variabilnost lesnih lastnosti, ki se še zlasti pokažejo med sušenjem, narekuje tako rekoč individualno obravnavo vsake šarže. Le tako bo zagotovljeno, da bo les osušen v najkrajšem času, z najnižjo porabo energije in ob zagotovljeni kakovosti. In le tako bo mogoče doseči tudi največji ekonomski učinek.

Preglednica št. 1: Najmanjše potrebno število naključno izbranih zložajev in žaganic za preverjanje kakovosti sušenja lesa

Kakovostni razred	Število zložajev, med katerimi je izbran vzorčni zložaj	Najmanjše število izbranih desk iz enega zložaja	Najmanjše skupno število testiranih desk
S – nizka kakovost	10	5	15
Q – srednja kakovost	7	5	20
E – visoka kakovost	5	5	25

Stopnja poškodovanja	Dovoljena globina poklin	Dovoljen delež desk s satavostjo	Dovoljena dolžina čelnih razpok na 10 % vzorcev
močno	5 mm	10 %	200 mm
srednje	od 2 do 5 mm	od 2 do 10 %	od 50 do 200 mm
šibko	do 2 mm	do 2 %	do 50 mm

Kakovostni razred	Povprečna vlažnost	Vlažnostni gradient
S – nizka kakovost	(u – 0,3*u) £ u £ (u + 0,3*u)	(u1/2 – u1/6) < u*0,4
Q – srednja kakovost	(u – 0,2*u) £ u £ (u + 0,2*u)	(u1/2 – u1/6) < u*0,3
E – visoka kakovost	(u – 0,1*u) £ u £ (u + 0,1*u)	(u1/2 – u1/6) < u*0,2

 

Slika št. 2: Merjenje veženja po končanem sušenju: a – sloč, b – lok in c – zavitost

izr. prof. dr. Željko Gorišek, univ. dipl. inž. les.
Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo