V srednjem veku so tako obliko vrta prevzeli samostani. Okoli atrija se je nanizalo vse samostansko življenje. Križni hodnik, ki je obdajal atrij, je bil povezovalni člen med notranjimi in zunanjimi prostori. Bil je tudi prostor kontemplacije in molitve. Vlogo zasebnega kotička je ohranil do današnjih dni. Pravzaprav pomeni atrij miren, od preostalega sveta ločen prostor. Ker je odprtega zasebnega prostora v mestih vse manj, saj je izredno drag, so taki kotički, kamor se umaknemo pred naglico, še toliko bolj pomembni.

Zanimivo je, da nekateri narodi nimajo tako izrazite težnje po zasebnosti. Vsi poznamo nizozemsko odprtost in skandinavske hiše brez zaves. Ta odprtost je prodrla tudi do naših krajev, k njej pa je pripomogel tudi način gradnje. Ob enodružinskih, atrijskih in vrtnih hišah se v zadnjem času gradi veliko tako imenovanih vilablokov. To so večstanovanjske hiše z razmeroma velikimi stanovanji. Včasih jih postavijo namesto starega, prostorsko bolj potratnega objekta, velikokrat pa jih gradijo na novo, kot skupek objektov. Pritlične enote imajo vsaj manjše zelenice, praviloma nad garažami, ki so pod objektom. Velikost zelenic je različna, imajo pa vse značilnosti vrtov vrstnih hiš, le da je vizualna izpostavljenost močno poudarjena. Pri tem ne gre samo za izpostavljenost na vrtu, temveč tudi v notranjih prostorih. Za rahločutne in sramežljive taka stanovanja niso najprimernejša, saj bi jim zasebnost zagotovila le vsaj tri, najbolj sramežljivim pa najmanj štiri metre visoka ograja. 


Povsem drugače pa je, če prebivalce vizualna bližina ne moti. Vrt, ki ga obravnavamo tokrat, pripada prav takemu naročniku. Prostor, namenjen vrtu, je ozek in dolg in se ovija okrog vogala. Objekti so enonadstropni in tako blizu drug drugemu, da se sosedje, sedeč vsak na svoji terasi, lahko skoraj rokujejo. Loči jih le nizka lesena ograja. S postavitvijo visoke meje, žive ali nežive, ki bi zagotavljala več zasebnosti, bi se zelenica spremenila v ozek koridor vojaškega zapora brez sonca. Odločil sem se, da razdelitev do sosednjih vrtov naredim lahkotnejšo. Dosegel sem jo s posameznimi skupinami lovorikovcev, ki sestavljajo vedno zeleno pregrado. Ker so te rastline zelo primerne za obrezovanje, jih bomo lahko ohranjali na višini, ki bo ravno pravšnji kompromis med odprtostjo in zasebnostjo. V prostore med skupinami sem postavil okrasne glinene lonce, v katerih rastejo okrasne trave. Korita ponavadi uporabljamo tam, ker ne moremo zagotoviti dovolj zemlje za rast rastlin, v našem primeru pa sem jih uporabili kot neko stalnico. Okrasne trave namreč nekaj mesecev na leto nimajo nadzemnih delov. Vso svojo višino ustvarijo vsako leto znova. To njihovo značilnost spreminjanja sem izrabil za ponazoritev kontrasta med odprtostjo in zaprtostjo vrta. Pred skupinami lovorikovcev so zasajene barvite trajnice, ki vnašajo razgibanost vse leto. Dopolnjujejo jih posodovke ob terasi, ki imajo tudi funkcijo prekrivanja jaškov, ki jih gradbeni projektanti ali izvajalci navadno prav nemarno razmečejo po zelenicah.

Naročnik je s tako odprtim vrtom zadovoljen. Pogledi in očesni stiki s sosedi ga ne motijo, tudi nekaj besed, ki si jih izmenjajo, je dobrodošlih in pripomorejo k boljšemu razumevanju med sosedi. Opisani vrt bi tako težko imenovali atrij, posebno ne v pomenu zasebnega, skritega kotička. Zato je naslov mišljen kot izziv, da na vrt in zasebnost pogledamo tudi z drugačnimi očmi.





Andrej Strgar, krajinski arhitekt
Fotografije: arhiv avtorja 2005–2006