Že na začetku se ploščice dvigujejo in površina ni ve enakomerno izravnana, temveč nastanejo rahle izbokline (opazimo jih na primer pri odpiranju vrat, ko spodnja stran drsa po ploščicah, ali pri kosu pohištva, ki ne stoji ve ravno). Na koncu lahko nastane že takšen razmik, da skupina ploščic povsem odstopi od podlage.— talna obloga izgubi notranjo kohezivnost. Navadno imajo pri tem plošice skoraj isto hrbtno stran, kar kaže, da gre za odstopanje med ploščico in veznim slojem. To je funkcionalna napaka, saj obložena površina izgubi integriteto.
 

VZROKI

V bistvu nastane napetost med keramično oblogo in podlago. Ploščice pritiskajo druga ob drugo, med spodnjo stranjo ploščice in podlago se pojavi napetost, ki lahko povzroči začetno odstopanje. Taka nestabilnost neizogibno pripelje do zakrivljenosti navpično od podlage. Spoj nenadoma popusti, obloga se dvigne in dokončno odstopi.

Vzroki so navadno povezani z dimenzijskimi krčenji podlage zaradi različnih dejavnikov, kot so posedanje, spremembe temperature in vlage, strjevanje oziroma sušenje betona, ali pa z dilatacijo keramičnih ploščic. Manjša je elastičnost sloja in tesnejši so stiki, veja je napetost v talni oblogi in s tem nevarnost odstopanja.

Večina dejavnikov, ki pripeljejo do omenjenih napetosti, ustreza fiziološkim spremembam uporabljenega materiala (toplotna razteznost materiala, krčenje malte in konglomeratov zaradi sušenja, togost oziroma prožnost struktur ...). Razlog za napako torej navadno ni v kakovosti materiala, razen če se dokaže, da imajo keramične ploščice denimo veji koeficient razteznosti glede na vpliv temperature in vlage, kot je normalno.

Najpomembnejša sta projektiranje in strukturna izdelava tal, saj je večinoma od njiju odvisno odstopanje keramičnih ploščic. Treba je ugotoviti pravi vzrok, čeprav je vpliv preostalih — drugotnih — dejavnikov prav tako pomemben. Ti so lahko:
• polaganje brez dilatacijskih fug ob robovih ali brez vmesnih dilatacijskih fug pri večjih površinah;
•  polaganje na stik, kjer je togost obložene površine veja;
• tankoslojno lepljenje s cementnimi (togimi) lepili neposredno na podlago, kjer bi lahko prišlo do premikanja oziroma poškodb;
• polaganje na cementne strukture, ki se še niso posušile oziroma ustrezno skrile. Posledice so toliko bolj opazne, kolikor večje so klimatske spremembe v prostoru.

Tudi polaganje ima pomembno vlogo. Poznavanje lastnosti uporabljenih materialov in njihovo združevanje zahtevata od polagalca tehnično usposobljenost in znanje. Tudi kakovostna izdelava veznega sloja bo zmanjšala možnosti za napako.

PREVENTIVA

Najučinkovitejša zaščita je možna med načrtovanjem in vsebuje naslednje ukrepe:
• predvideti in uporabiti je treba ustrezne dilatacijske fuge;
• opozoriti je treba, da je polaganje s fugo (ne na stik) manj tvegano;
• izogibati se je treba neposrednemu polaganju z mehansko togimi lepili na prožne podlage ali na take, kjer bi lahko prišlo do premikanja. Takrat je bolje uporabiti lepila na organski podlagi, ki so dovolj plastična, ali pa vmesne ločilne sloje (plavajoči estrih).

K preventivi lahko učinkovito pripomoreta tudi veja pazljivost pri izbiri materialov in skrbno polaganje.

Vir: C. Palmonari, M. Borghi, G. Timellini, F. Lancellotti: Le contestazioni nella posa delle piastrelle ceramiche, Centro Ceramico, Bologna