Zdi se, da je krajinska arhitektura pravzaprav veda, ki jo sestavljata dva nasprotujoča si pola – arhitektura in narava. Arhitektura je v tem pogledu precej trajen poseg v naravno okolje. Kako krajinski arhitekti uskladite ali uravnotežite omenjena pola?


Arhitekturo navadno razumemo kot aktivno področje, narava oziroma krajina pa je pasivna podstat. Z arhitekturo posegamo v okolje in krajino prilagajamo našim hotenjem, jo spreminjamo v skladu z našimi željami. Krajino, ki ponuja prostorsko podlago, lahko primerjamo s praznim, arhitekturo pa s polnilom, ki ga umeščamo v prostor in s tem napolnjujemo. Krajinska arhitektura usklajuje sobivanje teh dveh polov. V ustvarjanju tega ravnotežja se krajinski arhitekti tudi razlikujemo. Včasih smo bolj razvojno naravnani in občutneje posegamo v prostor, včasih imamo raje konservativno držo ter poudarjamo ohranjanje starih razmer in varovanje določnega prostora. Seveda so mogoče številne vmesne rešitve. Omenil sem le skrajna pogleda, ki pa nista povezana z vrednotenjem, kaj je bolje in kaj slabše, temveč sta to različna prijema.

Kateri pogled vam je bliže?
Sem bolj razvojno naravnan. V določenih okoliščinah tudi konservativni prijem, ki sicer zagovarja ohranjanje nekega okolja, pomeni razvoj. Naj navedem primer. Pomembna kulturna krajina pri nas je, denimo, Lipica, ki je nastajala skoraj pol tisočletja. V našem okolju ima neprecenljivo vrednost, bogato dediščino in zato bi jo morali ohranjati. Krajinski arhitekti moramo prepoznati tovrstno krajino in jo primerno vtkati v prostorske načrte, da ohrani svojo podobo, svoje bistvo.

Torej se ne podrejate sodobnim smernicam za vsako ceno?
Ne. Krajine sicer moramo razvijati in nadgrajevati, ko pa gre za izjemne, bodisi naravne bodisi kulturne krajine, jih je treba ohranjati v njihovi izvirni podobi, take, kakršne so. Odločitev, katero krajino ohranjati nespremenjeno in katero razvijati z večjimi posegi, mora temeljiti na strokovnem premisleku. Na Krasu, denimo, ni več toliko kmetijstva, zato se je območje zaraslo. Za vsako ceno ohranjati pristno agrarno obdelano kraško krajino, kakršna je bila pred stoletji, ne bi bilo smiselno, tako z gledišča krajinske arhitekture kot ekonomije.


Omenili ste kulturno krajino Lipice, kjer trenutno delate. Se bo naš kulturni spomenik v prihodnje zelo spremenil?
Zasnovali smo načrte, kako naj bi se razvijala lipiška kulturna krajina. Ne vem pa, ali se bodo ti načrti uresničili. V zasnovi smo predvideli prometno reorganizacijo, saj so sedanje razmere nevzdržne. Lipica je kulturni spomenik nacionalnega in evropskega pomena, a jo preči zelo prometna cesta, ki vodi proti Kopru. To bi bilo treba urediti in omejiti dostop na zavarovano območje. Med drugim smo predlagali nov dostop z zahodne strani do grajenega jedra, kar bi bila najkrajša pot, a lokalna skupnost se ni strinjala, zato smo to rešitev opustili. Druga težava je osnovna raba Lipice. Vsi vemo, da je njena tradicionalna dejavnost konjereja. Kljub temu se zdaj tam pojavlja nova dejavnost − golf. Mislim, da je ta prostor preveč dragocen, da bi »gostil« omenjeni šport. Golf lahko postavimo kjerkoli in ni potrebe, da ga umestimo ravno v prostor, ki ima tako bogat in izjemen kulturni in krajinski pomen. V prostorskem načrtu smo predvideli postopno izločitev nekaterih neustreznih dejavnosti iz tega okolja. Prihodnja podoba Lipice je odvisna predvsem od slovenske vlade, ki potrdi ali zavrne načrt prostorske ureditve.


Oblikovanje prostora je po svoje manipulacija s površino. Nekateri strokovnjaki so pri tem bolj pozorni na to, da v prostor umestijo nekaj lepega, fascinantnega, drugi bolj poudarjajo ekološki vidik. Ob tem včasih potisnejo stran uporabnost prostora. Kako uravnotežiti ta prizadevanja?
Navadno nas že narava okolja usmeri k temu, čemu dati prednost. Moja prva večja naloga je bila krajinska zasnova za naravni park Škocjanske jame. Ta prostor je naravna vrednota, fenomen, v katerega ne moremo izrazito in nasilno posegati. Prostor, ki dosega raven svetovne dediščine in je na Unescovem seznamu, zahteva še posebno občutljiv in pretanjen odnos. Seveda so mogoče različne ureditve, vendar so splošne smernice nekako dane z naravo projekta. Krajinski arhitekti se pri delu vendarle ne razlikujemo tako zelo in mislim, da nihče ne bi v tak naravni prostor umeščal neskladne in nezdružljive strukture.

Niste pa le obrtniki.
To je res. V tem pogledu je krajinskoarhitekturna tvornost neizčrpen vir, ki ga poskuša vsak krajinski arhitekt zaobjeti po svojih močeh.

Kateri od vaših uresničenih projektov vam je še posebno ljub?
Verjetno na moji strokovni poti izstopa projekt umestitve novogoriške Politehnike v strukturo mesta. To je bila obsežna naloga, ki smo jo reševali multidisciplinarno. Mestna občina Nova Gorica nam je ponudila v presojo tri lokacije. V izbor smo zajeli kar vse tri, predlagali še četrto in tako zasnovali povsem novo mestno strukturo – univerzitetno mesto, nad čemer je bil naročnik izjemno navdušen.
Pri srcu mi je tudi ureditev Štanjela, kjer nam je uspelo obnoviti stavbno in krajinsko dediščino, povezano z arhitektom Maksom Fabianijem. Oblikovali smo mrežo sprehajalnih poti, obnovili elemente v Ferrarijevem vrtu … Zdaj ta prostor živi in deluje.

Slovenci se radi pohvalimo, da imamo geografsko pestro in bogato deželo. V zadnjem desetletju pa se naša krajina hitro in precej spreminja. Kaj najbolj vpliva na to?
Raba prostora daje krajini njeno podobo. Spreminjamo jo z drugačnim kmetovanjem, prometnimi povezavami, gospodarstvom, energetiko, turizmom … Ko gre za spreminjanje nekega prostora ali, bolje, okolja, krajinski arhitekti sodelujemo s strokovnjaki drugih področij že pri sistemskem načrtovanju. V tem pogledu je naša vloga jasna in opredeljena. Na krajino vplivajo tudi odločitve v okviru posameznega projekta. Pri gradnji cest, denimo, je čutiti podrejenost ekonomski moči naročnika ali tehniki, ki jo uporablja izvajalec. Opažam, da so še pred kratkim snovalci umestili ceste veliko bolj občuteno v krajinski prostor, kot to počnejo zdaj. Vzrok je verjetno tudi v večji tehnični zmogljivosti, saj ni več težava odstraniti neki hrib. Namesto da bi se posvetili poglobljenemu premisleku, kako cesto čim bolj prilagoditi krajini in jo z občutkom umestiti v prostor, raje gradimo bližnjice. Tehnično je to mogoče, posledice v prostoru pa so zagotovo večje. Kljub časovnim in gmotnim stiskam, ki se navadno pojavljajo ob takih velikih projektih, bi se bilo pametneje posvetiti fazi snovanja.

Krajinski arhitekti v mestih ne sodelujete le pri snovanju parkov …
Seveda ne. V urbanih središčih gre za ureditev celotnega sistema odprtega prostora – trgi, zeleni sistemi … Vsako mesto ima zelene sisteme. To so neka razmeroma naravna okolja, blizu mesta in mu pripadajo že zato, ker jih uporabljajo meščani (največkrat za rekreacijo). To sta, denimo, Rožnik v Ljubljani in Rafut v Novi Gorici. Urbanizem nasploh združuje različne stroke. Ena od teh je tudi krajinska arhitektura.

Na prvi pogled je park naravno okolje in ne opazimo, da je zasnovan in narejen zelo premišljeno, da je to delo krajinskih arhitektov … Verjetno imate prešteta vsa drevesa?
Pri vseh krajinskih arhitekturnih ureditvah gre za neko odstopanje od narave. Ker preoblikujemo naravno stanje z naravnimi gradivi (drevesi, grmovnicami), laično oko ta poseg teže opazi. Krajinska arhitektura se redko ukvarja z ohranjanjem naravnih razmer, razen pri krajini z bogato dediščino, o čemer sem že govoril. Večinoma preoblikuje naravo in tej preoblikovani naravi pravimo kulturna krajina. Pri tem razlikujemo različne stopnje človekovega vplivanja in poseganja v okolje. Večje je poseganje v okolje, večji je odklon od naravnih razmer. Parkovne površine imajo izrazit kulturološki pečat.


Prostor krajine določajo naravni in družbeni procesi. Kakšen je slovenski pogled na krajino?
Slovenci smo tradicionalno zelo navezani na krajino, saj izhajamo iz kmečkega okolja. To se zrcali na vsakem koraku. Krajina je pogosto predmet oglaševalskih akcij, ker se kot narod z njo precej identificiramo. Uporablja se predvsem razgibana, zelena, gričevnata pokrajina osrednje Slovenije. Za razglednice uporabljamo idilično podobo hribov s cerkvico ali kozolcem.

Torej krajina krepi našo narodno oziroma nacionalno identiteto?
Gotovo. Slovencem ni vseeno, kaj se dogaja z našo krajino, ker smo z njo globlje, čustveno povezani zaradi »kmečkih« korenin in agrarne rabe prostora. Pogrešam pa večjo zavzetost in družbeno zrelost, ko pristopamo k izjemnim krajinam, kot je Lipica.

Krajinski arhitekti uporabljate tudi tlakovce. Ali obstajajo v vaši stroki glede tega pravila, priporočila?
Ne, nimamo posebnih napotkov, kaj in kako uporabljati za tlak na vrtu, dvorišču ali v večjih javnih odprtih prostorih. Izbira materiala in oblikovanje sta prepuščena izvirnosti krajinskega arhitekta. Lahko uporabljamo pesek, kamen, les … tudi umetne materiale. Sam praviloma v enem okolju ne uporabljam več različnih materialov, ker to vnaša malce zmede. Najraje pa imam leseni tlak, ker ponuja posebno toplino in intimnost. Mar ni lepo hoditi bos po lesu?

Kako je z vašo stroko v tujini, zahodni Evropi? Se urejanje prostora enoti tudi na evropski ravni?
Krajinska arhitektura se v zadnjih letih intenzivneje razvija pri nas in v tujini. Ker je kulturna krajina vezana na določeno nacionalno tipiko, bi težko govorili o enotenju v širšem evropskem prostoru. Posamezne krajine so redke, posebne in zato jih še toliko bolj ohranjamo. Obenem omogočajo tudi prepoznavnost v širšem okolju, prostoru. Globalizacija bo sicer pustila svoje sledi tudi v prostorskem urejanju, a razvoj bo šel v drugo smer – ohranjali in poudarjali bomo posebne tradicionalne, izjemne krajine.

V kakšni krajini se najbolje počutite?
Povsod, kjer je voda. Nasploh je voda zelo privlačna v krajinskih ureditvah – tako na vrtu kot v parku in drugih krajinah. Voda ima različne podobe, zato ob njej ni dolgčas. Lahko je mirna gladina, ki kot zrcalo odseva naše gibanje, dinamična, padajoča kot slap, vodomet … Voda nas navdihuje in notranje bogati.


Dominika Prijatelj