Veliko staro drevo v bližini stanovanjskih objektov je dragocenost, ki jo je vredno ohraniti, tako pri starih stavbah kot tudi pri novogradnjah. Staro drevo je funkcionalno z vseh vidikov, mlado, na novo posajeno drevo pa potrebuje tudi več desetletij, da to postane (slika 1).


Slika 1: Da se lahko drevo normalno razraste, kot ta rdečelistni pahljačasti javor, mora imeti pod zemljo več prostora kot nad zemljo.

V današnjih časih zmoreta tehnika in znanost marsikaj. Na prodaj so drevesa, visoka 10–12 m, njihova cena pa je odvisna od vrste in kakovosti. Cene se gibljejo od cene manjšega avtomobila pa vse do boljših izvedb avtomobilov srednje velikosti. Še veliko večjo vrednost pa imajo stara drevesa, še posebej, če so zdrava, v dobri kondiciji in rastejo na izjemnih lokacijah.

Presajanje večjih dreves je dolgotrajen, zapleten in zelo drag proces, a tudi v tem primeru je marsikaj mogoče. Pred nekaj leti so v ZDA zaradi gradnje avtoceste prestavili za nekaj sto metrov približno 100-leten hrast, kar je stalo približno 100 tisoč dolarjev.

Če je mogoče, se drevesa na gradbiščih primerno varuje. Če se odločimo, da bomo drevo varovali, mora biti to delo izvedeno v skladu s tehničnimi predpisi, da bo drevo čim manj poškodovano. Če tega ne moremo zagotoviti, je primerneje, da drevo odstranimo. Invalidno drevo ne bo funkcionalno, povzročalo bo stroške, zagotovo pa bo z leti shiralo.



V državah s hortikulturno tradicijo obstajajo že dolgo časa tehnični predpisi ali smernice ter sodna praksa, kako je treba ravnati v teh primerih. Tako je po nemških smernicah drevo 100-odstotni invalid, če izgubi 50 % korenin, 60 % skorje ali 60 % krošnje (v Švici 40/50/50 %) oziroma odvisno od načina in vrste nastale poškodbe ter letnega časa. Pri nas pa lahko vidimo drevesa, tako na javnih površinah kot tudi na zasebnih, ki imajo vse tri vrste poškodb in ki presegajo prej omenjene odstotke poškodb. Torej imamo v naših drevoredih in na gradbiščih invalidna drevesa, ki niso samo 100-odstotni, temveč celo 300-odstotni invalidi.

Kaj storiti? Delati tako, kot delajo tam, kjer se ravnajo po tehničnih predpisih, npr. britanski BS, nemški DIN ali avstrijski OENORM? Če so dela plačana iz javne blagajne, smo se dolžni ravnati po tehničnih predpisih. Presojo možnosti ohranitve drevesa je sicer treba prepustiti strokovnjakom, vendar je razlog za trenutno stanje pri nas treba iskati tudi v tem, da so strokovnjaki za drevesa že tisti, ki ločijo gaber od bukve, in tisti, ki znajo ravnati z motorno žago.  

Kaj določajo standardi/norme?

•    Strokovnjak mora poznati vse tehnične predpise, ki se nanašajo na drevesa v parkih, vrtovih in drevoredih. Poznati mora standarde/norme, vse iz njih navedene smernice in priporočila ter standardizirane popise del.

•    Poznati mora vzroke in posledice poškodb zaradi neprimernega rastišča, onesnaževanja, mehaničnih vplivov itd.

•    Varovanje dreves
1.    Varovanje dreves pred kemičnim onesnaževanjem, ognjem, stoječo vodo.
2.    Varovanje z rastlinami poraščenih površin v vplivnem območju gradbišč se izvede z 2-metrsko visoko trdno ograjo, s stranskim odmikom 1,5 m.
3.    Varovanje dreves se izvede z ograjo kot v prejšnji točki, le da je odmik od roba krošnje 1,5 m. Pri stebrastih drevesih je odmik od roba krošnje 5 m.
4.    Varovanje dreves pred sončnim ožigom, ko se sproščajo iz gostega sestoja, najprimernejši način je postopno redčenje.
5.    Varovanje dreves pred nasipanjem, le redka drevesa prenesejo nasipanje na območju  korenin, zato se je treba temu izogniti, če se le da (slika 2). Dovoljen je nasip do 20 cm zračnega grobozrnatega materiala, okrog debla pa mora ostati vsaj 1 m brez nasutja ter 1/3 površine območja korenin. Iz različnih razlogov je to izredno težko izvesti, na sliki 3 je ena izmed zadovoljivih tehničnih rešitev. Na območju korenin je pri nasipanju prepovedana vožnja z delovnimi stroji.  


Slika 2: Le redke drevesne vrste prenesejo nasipavanje zemlje na korenine, npr. zahodna platana, razni topoli, vrbe.

Slika 3: Velikokrat se ne da izogniti nasipavanju zemlje na korenine. Korenine potrebujejo za dihanje zrak. To se da do neke mere popraviti z zračno drenažo.

6.    Na območju razraščanja korenin ni dovoljeno odkopavanje zemlje.
7.    Na območju razraščanja korenin se je treba izogniti izkopavanju jam in jarkov. Če se le da, je treba vrtati pod koreninskim spletom. Če ni druge tehnične možnosti, se jarek lahko približa na 4-kraten obseg debla na višini 1m, vendar najmanj 2,5 m. Izkop mora biti ročen, korenin, debelih nad 2 cm, se ne sme na silo pretrgati. Na mestu prereza je treba rano zgladiti. Korenine, debele pod 2 cm, je treba tretirati s sredstvom za pospeševanje rasti, korenine nad 2 cm pa s sredstvom za celjenje ran. Jarek se zasiplje z zračnim mineralnim substratom, na vrhu pa z dobrim substratom s počasi delujočimi gnojili. Na sliki 4 je primer, kako se ne dela. Žal je večina izvedb pri nas takšnih in posledice so vidne nad zemljo. Krošnjo je treba vedno presvetliti v razmerju z zmanjšanim volumnom korenin.


Slika 4: Tej lipi so v poletnem času odrezali skoraj polovico korenin, kar jih je še ostalo, pa so bile zasute ali izpostavljene nekajtedenskemu poletnemu soncu. Lipa tega ni zdržala in se je posušila.

8.    Izkop gradbene jame je možen, če je odmik od debla najmanj 4-kraten obseg debla na višini 1m, vendar najmanj 2,5 m. Treba je izvesti koreninsko zaveso (slika 5).


Slika 5: Ko se odreže del koreninskega spleta,  je treba utrditi steno gradbene jame. To se naredi s koreninsko zaveso.

9.    Na območju korenin ni dovoljeno temeljenje. Možna je postavitev točkovnih temeljev po predhodnem ugotavljanju razraščanja koreninskega spleta, da se ne uničijo korenine s pomembno statično funkcijo. Razmik med stebri je najmanj 1,5 m, prav tako odmik od debla.
10.    Varovanje korenin pri časovno omejeni obremenitvi na gradbiščih pod drevesi, kjer ni mogoče izvesti varovanja dreves, kot je določeno v točki 3.3.  
Obremenjena površina naj bo čim manjša, pritisk na obremenjeno površino je treba čim bolj razporediti, zato je treba površino prekriti s primerno močnim vodoprepustnim geotekstilom, nanj pa nasuti vsaj 20-centimetrsko plast drenažnega materiala in ga prekriti s trdno oblogo iz desk ali podobnega materiala. Taka obloga je lahko pod drevesom največ eno rastno dobo. Ko se odstrani nasut material, je treba površino ročno zrahljati, pri tem se ne sme raniti korenin.
11.    Na gradbiščih se velikokrat zniža raven podtalnice. Če to traja v času rasti dalj kot 3 tedne, je treba drevesa primerno zalivati. Po potrebi je primerno tudi zmanjšanje transpiracijske listnate površine ali uporaba antitranspirantov.
12.    Nad območjem korenin se izognimo tlakovanju. Če to ni mogoče, uporabimo izvedbo, ki koreninam najmanj škodi, npr. vodoprepustni tlak, tlak položimo na tanjši nosilni sloj ali pa tlak dvignemo nad nivo terena – korenski mostički s točkovnimi temelji. V primeru, da ni mogoče izvesti prej navedene možnosti, se lahko največ 30 % površine nad območjem korenin prekrije z vodotesnim tlakom ali 50 % z vodoprepustnim tlakom.



Drevesa so živa bitja z dolgo življenjsko dobo, zato se na poškodbe sorazmerno počasi odzivajo. Drevo še dolgo stoji, počasi hira, to pa hkrati pomeni, da je vse bolj nevarno ter ogroža prometno varnost.

izr. prof. dr. Aleksander Šiftar, univ. dipl. inž. kmet.

Fotografije: arhiv avtorja,
            arhiv IMC, d. o. o.