Vsakdo, ki si je ustvaril dom v individualni hiši ali morda v vrstni hiši ali celo dvojčku, se je že srečal z vprašanjem, kako urediti zunanjost svojega doma. Pri tem mislimo predvsem na zelenico, rože, grmovje, tlakovce ali asfalt. Šele ko že imamo približno idejo, kakšna bo razporeditev teh elementov, začnemo razmišljati o morebitnem namakalnem sistemu, električnih vtičnicah in zunanjih svetilkah. Na žalost je izbira svetil skoraj vedno na zadnjem mestu, pa vendar so svetilke eden najbolj pomembnih elementov, saj svojega dela na zelenici v nočnem času ne bomo mogli občudovati, če bo le-ta v temi.
S podobnimi vprašanji se srečujejo tudi oblikovalci zunanjih javnih površin (predvsem površin, ki so namenjene pešcem, kolesarjem in počasnemu prometu), vendar pa morajo oblikovalci javnih površin upoštevati tudi standarde, priporočila in uredbe.
Med omenjenimi je vsekakor najpomembnejša leta 2007 sprejeta Uredba o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja, ki je oblikovalcem precej otežila delo. Z omenjeno uredbo je namreč prepovedana uporaba vseh »običajnih« svetilk. Uredba definira »okolju prijazne svetilke«, ki ne povzročajo svetlobnega onesnaženja oz. ne svetijo nad vodoravnico. S takimi svetilkami vsekakor lahko osvetljujemo ceste, ki so namenjene motornemu prometu, pri osvetljevanju javnih površin, ki so namenjene pešcem in kolesarjem, pa bomo imeli precej težav. Pri cestah za motorni promet je potrebna predvsem horizontalna osvetljenost vozišča, medtem ko je pri javnih površinah za pešce, kolesarje in počasni promet potrebna vertikalna in polcilindrična osvetljenost. Svetilke v peš conah so ponavadi nameščene na stebrih, višine do 5 m, ali pa so nameščene na fasadah stavb. Ob takšni višini namestitve pa z okolju prijaznimi svetilkami nikakor ne moremo zagotoviti ustrezne vertikalne osvetljenosti.
Zakaj potrebujemo zadostno vertikalno osvetljenost?
Horizontalna osvetljenost je osvetljenost horizontalnih površin (le-te so vzporedne s tlemi), vertikalna osvetljenost pa je osvetljenost vertikalnih površin (le-te so pravokotne na tla). Svetilke, ki so skladne z uredbo, zadostno osvetljujejo horizontalne površine (tla, robnike in druge elemente na tleh) in uporabnikom teh površin omogočijo razpoznavanje morebitnih ovir na tleh, vendar, ali je le-to dovolj? Nikakor! Če želimo, da se bodo uporabniki počutili v tem prostoru varno in prijazno, jim moramo ponuditi tudi zadostno vertikalno osvetljenost, ki bo omogočala razpoznavo obrazov mimoidočih ljudi, tega pa večina okolju prijaznih svetilk ne omogoča (slika 1). Svetlobni snop teh svetilk je usmerjen strogo proti tlom in zato nima skoraj nič vertikalne komponente, ki bi obiskovalcem prostora omogočala razpoznavo obrazov ljudi, ki jim hodijo nasproti. Vsekakor pa boste lahko razpoznali ljudi po čevljih, saj bodo le-ti dobro osvetljeni.
Osvetlitev javne površine z okolju prijazno svetilko in s svetilko, ki ni skladna z uredbo.
Vsak zakonski akt vsebuje tudi izjeme
V sklopu te tematike sta za oblikovalce zunanjega prostora pomembni dve izjemi. Prva izjema dovoljuje uporabo delno nezasenčenih svetilk (največ 5 % svetlobnega toka nad vodoravnico) pod naslednjimi pogoji:
- če se uporabljajo za razsvetljavo javnih površin na območju kulturnega spomenika;
- če moč posamezne svetilke ne presega 20 W;
- če osvetljenost ni večja od 2 lx in
- če je javna površina namenjena pešcem, kolesarjem ali počasnemu prometu (omejitev hitrosti na 30 km/h).
Druga izjema pa dovoljuje uporabo nezasenčenih svetilk (brez omejitev glede sevanja nad vodoravnico), če so svetilke sestavni del kulturnega spomenika in če je moč posamezne svetilke manjša od 20 W.
Marsikdo si je verjetno oddahnil, da bo lahko s pomočjo prve izjeme osvetljeval mestna središča in podobne javne prostore s svetilkami, ki so nam vsem dobro znane. Na žalost so z uredbo prepovedane tudi stilske svetilke, ki jih npr. izdelujejo v Kropi. Te svetilke svetijo nad vodoravnico več kot 5 %. Če želimo izvesti razsvetljavo, ki bo skladna z uredbo, bo treba napraviti predelavo svetilk oz. na tržišču poiskati ustrezne svetilke. Svetlobni vir, ki je sedaj nameščen v steklenem delu svetilke, je treba umakniti pod zgornji zaprti del svetilke (slika 2).
Shema predelave stilske svetilke
Si predstavljate romantičen večerni sprehod po Stari Ljubljani, kjer so osvetljene samo poti, hiše oz. njihove fasade pa so v temi?
Z uredbo je določena namreč tudi maksimalna povprečna vrednost svetlosti fasad. Ta vrednost je omejena na 1 cd/m2. Vsak, ki se je že kdaj ukvarjal z osvetljevanjem, ve, da je ta vrednost zelo nizka. Pri meritvah, ki smo jih opravili na Cankarjevi cesti v Ljubljani, smo ugotovili, da imajo fasade stavb, ki sploh niso osvetljene, povprečno vrednost svetlosti večjo kot 1 cd/m2. Svetloba, ki se od osvetljenih cest odbije proti stavbam, povzroča svetlost, ki je večja od vrednosti, določene z uredbo. Takšna omejitev vsekakor onemogoča ustvarjalno oblikovanje prostora in uporabo svetlobe za poudarjanje arhitekturnih elementov stavb v mestih. S svetlostjo 1 cd/m2 se lahko ustrezno osvetli fasado, ki je v temni okolici, ne pa v mestnem središču. In tu se kaže še ena pomanjkljivost uredbe, saj ta ne loči med mestom in Triglavskim narodnim parkom. Zahteve so v obeh primerih enake, pa čeprav bi fasado svetlosti 1 cd/m2 v TNP vsekakor opazili, v središču mesta pa svetlobnega učinka ne bi bilo.
Poleg največje vrednosti svetlosti fasade je omejena tudi uporaba svetlobnih virov po moči. Največja moč, ki se jo lahko uporabi za zunanjo osvetlitev (fasade, reklamni objekti, dovozne poti, parkirišča) je odvisna od vrste stavbe in od površine zazidanih in nezazidanih inženirskih objektov. Primer: okrajno sodišče v Sežani ima 1.386 m2 zazidanih površin stavbe in osvetljenih nepokritih zazidanih površin gradbenih inženirskih objektov (parkirišče). V skladu z uredbo se za nočno osvetlitev dovozne poti, parkirišča in fasad lahko uporabi svetlobne vire s skupno močjo 180 W. Pravzaprav bi lahko glede na površino uporabili le 20,79 W, vendar uredba dovoljuje v takih primerih namestitev enega ali več svetlobnih virov s skupno močjo 180 W.
Nikakor pa ne smemo pozabiti, da morajo biti svetilke skladne z uredbo oz. morajo biti »okolju prijazne«. Delež svetlobnega toka, ki seva navzgor, je enak 0 %. To pomeni, da se lahko uporabljajo le svetilke, ki imajo ravno steklo oz. imajo nameščene zaslonke, ki preprečujejo, da bi svetloba direktno prehajala v zgornjo polravnino.
Edina izjema pri uporabi nezasenčenih svetilk so kulturni spomeniki. Ti so v izjemnih primerih lahko osvetljeni tudi s svetilkami, ki »niso okolju prijazne«, vendar je potem obvezna uporaba senčnikov, ki preprečujejo, da bi več kot 10 % svetlobnega toka odšlo proti nebu. Dodatna zahteva v tem primeru je tudi, da je meja med osvetljenim in neosvetljenim delom 1 m pod napuščem stavbe.
Pri pravilnem osvetljevanju javnih površin vam želim kar največ uspeha, v primeru dvomov in vprašanj pa se obrnite na strokovnjake (Slovensko društvo za razsvetljavo, www.sdr.si).
asist. dr. Matej B. Kobav, univ. dipl. inž. el.
Fotografije: arhiv avtorja
Katedrala St. Jeana, zgrajena ob vznožju Fourvièra, je osvetljena z reflektorji z barvnimi filtri. V istem barvnem odtenku sta osvetljena tudi samostan na griču in bazilika Device Marije.*
Katedrala St. Jeana je osvetljena z reflektorji z barvnimi filtri. Arhitekturni elementi so poudarjeni z belo svetlobo.*
Pogled na most Bonaparte, v ozadju katedrala St. Jeana ter Fourvière z baziliko Device Marije in s samostanom.*
*Fotografije so nastale v okviru vsakoletnega festivala Fête des Lumières v Lyonu.
