Ta pomembni trenutek pa polagalcu vedno ne zagotavlja plačila za opravljeno delo, prav nasprotno. Pogoste so takojšnje pritožbe ali pa se stranka pritoži po nekaj mesecih uporabe talne obloge, ko se pokažejo nevšečnosti in lahko upravičeno dvomimo o kakovosti opravljenega dela. Takrat se zelo lahko zgodi, da se zadeve lotimo po napačni poti, zlasti če se je polagalec odločil za popravilo, ne da bi upošteval vse dejavnike in okoliščine, predvsem pa pri polaganju ni upošteval vseh pravil in uporabil vse svoje strokovnosti, ki jo zahteva polaganje parketa.

Pogosto so namreč neugodne okoliščine zgolj posledica pomanjkljivega pogovora med stranko in prodajalcem parketa ali polagalcem. Pomembna sta le vrsta lesa, ki je stranki všeč, in cena opravljenega dela.

Pozablja pa se, da je zadovoljstvo vseh odvisno od več dejavnikov. Ti so:

- pričakovanja stranke, ki jih je treba preveriti že na začetku;

- zakonska upravičenost stranke v postopku – razlaga prednosti, omejitev in posledic;

- izvedbene možnosti glede na prostor, kamor se bo parket polagal, in čas, potreben za kakovostno opravljeno delo;

- opis potrebnih materialov – treba je upoštevati predvsem zdravje polagalca in - uporabnika stanovanja, paziti na naravo in izbrati izdelke, ki ne onesnažujejo okolja;

- sposobnost in strokovnost polagalca, ki mora imeti tudi tehnično znanje;

- obremenitve, ki jim bo parket izpostavljen;

- pripravljenost stranke, da skrbi za pravilno vzdrževanje parketa.

Ob upoštevanju naštetega je torej jasno, da se polagalec ob predaji objekta ne bo mogel ubraniti pred katerokoli resnično ali izmišljeno pritožbo stranke, če bo pri pripravi pogodbe upošteval zgolj všečnost in ceno parketa. Če je stranka še zelo zahtevna in deluje slabonamerno, bo končni izid pritožbe zelo težko v prid polagalcu.

Če so ob predaji objekta na leseni talni oblogi očitne napake, ki jih lahko pripišemo POMANJKLJIVI STROKOVNOSTI POLAGALCA, je jasno, da bo ta takoj v slabšem položaju. V najboljšem primeru se bo lahko izvlekel le z znižanjem cene za svojo storitev.

Slika 1: V tem primeru lahko zagotovo napako pripišemo laku.

Slika 2: Stranka zagotovo ne bo zadovoljna s takim končnim videzom.

V teh primerih so glavni parametri merjenja in ugotavljanja škode številni:

neskladnost in manjše napake, ki se lahko ali pa ne morejo odstraniti,

neskladnost in večje napake, ki se lahko ali pa ne morejo odstraniti.

V drugem primeru lahko uporabnik zahteva razveljavitev pogodbe in odškodnino. Kazen je lahko še veliko večja, če uporabnik zahteva, da naročeno delo natanko ustreza vsem opisom in pravilom, ki jih predvideva to področje, in ob splošnem odstopanju parketa. Stroški so takrat izjemno visoki in odvisno od vztrajnosti oziroma pretiravanja stranke in sodnika lahko podjetju ali polagalcu povzročijo velikansko škodo.

Pogosto se namreč dogaja, da je pri popravilu treba povsem izprazniti prostor, razstaviti pohištvo, ga začasno prestaviti v druge, neprimerne prostore, odstraniti ves položen parket, sanirati podlago, tako da bo primerna za določeno leseno talno oblogo, položiti nov parket, ga obrusiti in polakirati.

Poleg tega se velikokrat zgodi, da stranko bremeni še plačilo hotela oziroma nastanitve, kamor se bo z družino morala preseliti med popravili.

Slika 3: Podobni primeri zagotovo lahko bremenijo polagalca.

Ves polagalčev zaslužek se lahko včasih izniči, že če je treba oblogo le znova zbrusiti in polakirati. Vendar se v podobnih razmerah ne splača reševati spora na sodišču, ker bo sodnik – bodisi da gre za očitne bodisi za skrite napake – v najboljšem primeru razsodil soodgovornost z drugimi vpletenimi v postopek. K znesku je zato treba prišteti še stroške izvedencev, odvetnikov in sodnega postopka.

Velikokrat je bolje plačati in nepreklicno zahtevati konec sodnega postopka, kajti posredovanje v postopku že pomeni priznanje odgovornosti, stranka pa bo postala bolj pazljiva in tudi bolj zahtevna.

Žal je pri polaganju talnih oblog kar nekaj priložnosti, ki stranki omogočajo, da zamuja s plačilom in dela celo ne plača. Gre za premalo upoštevan in znan, toda zelo nevaren dejavnik – PRIČAKOVANJA STRANKE.

Tu ni pravil, po katerih bi se lahko ravnali, zato se lahko stranka pritoži z dobro znanimi besedami:

Tega nisem vedel!

Hotel sem bolj mat površino!

Vzorci, ki ste mi jih kazali, niso bili takšni!

Te pikice tukaj nočem!

Zakaj mi tega niste prej povedali?

Tudi v teh primerih izhajamo z dveh vidikov:

- zakonita (upravičena) pričakovanja,

- nezakonita (neupravičena) pričakovanja.

Slika 4: V takih primerih je veliko laže zagovarjati polagalčevo delo.

Omenjena pričakovanja so žal zavedla veliko polagalcev, kajti neupravičeno pričakovanje, ki ga nismo pojasnili stranki pred polaganjem, tej vseeno omogoča pritožbo. Ker so take situacije lahko dvoumne, jih je treba ponazoriti.

Na voljo imamo standarde, po katerih se parketi razvrščajo v kakovostne razrede. V drugi kakovostni razred denimo sodijo parketne deščice iste drevesne vrste, standard pa dovoljuje, da je barva posameznih deščic različna, tudi nasprotna, če je značilna za drevesno vrsto. Če tako polagalec ali dobavitelj parketa v pogodbo napiše le drugi kakovostni razred, bo to vedno lahko predmet spora, kajti uporabniku ta izraz ne zadostuje in ne pojasni, da lahko dostavljena serija parketa vsebuje tudi deščice drugačne, nasprotne barve.

Slika 5: Značilen primer, ki ga moramo stranki razložiti ali, še bolje, ponazoriti z vzorcem, preden začnemo polagati parket.

Pravzaprav standard polagalca še ne razreši odgovornosti, da stranko obvesti o njegovi vsebini, najsi govorimo o parketu, estetskem površinskem videzu končnega poda, polaganju, lakiranju (pikice), vzdrževanju (reže) …

V Italiji se z novim Priročnikom za polaganje lesenih talnih oblog za stanovanjsko gradnjo poskušamo sklicevati na neke splošne smernice, ki izhajajo iz dovoljenih odstopanj in prisotnosti morebitnih napak na lesenem podu ob predaji objekta. Seveda pa je treba upoštevati, da sta polaganje in končna obdelava lesenih talnih oblog obrtniško, ne tovarniško delo, ki ga je treba dokončati v prostorih in razmerah, ki niso nenehno enake in se jih ne da vedno nadzorovati.

Vsekakor pa je treba katerokoli splošno smernico, pravilo, standard ali zakon stranki tudi pojasniti. Ni dovolj, da se nanj sklicujemo, zlasti ko poznavanje teh dejavnikov ponuja stranki možnost izbire. Če govorimo o stabilnosti neke lesne vrste in stranka želi bukov parket prvega kakovostnega razreda, ni dobro, da zgolj upoštevamo njeno željo ali zahtevo. Treba ji je pojasniti, da je bukev, čeprav prvega kakovostnega razreda, dimenzijsko slabo stabilna in se stranka ob vgradnji ne bo mogla izogniti vidnim režam.

Naslednje zelo nevarne so NEVŠEČNOSTI ZARADI UPORABLJENIH IZDELKOV.

Če polagalec uporablja neprimeren izdelek ali, še huje, izdelek, ki sploh ni predviden za določen namen, se to v najboljšem primeru lahko šteje za pomanjkljivo strokovnost, v najslabšem pa za nesposobnost.

Na žalost se tudi dogaja, da se polagalec, čeprav je uporabil izdelek po navodilih na tehničnem listu in za priporočen namen, sreča z nevšečnostmi zaradi izdelka, ki nima primernih lastnosti za uporabo. Taka so denimo lepila, ki ne zagotavljajo zadostne sprijemnosti z lesom.

Slika 6: V tem primeru vezivnemu sloju manjkajo temeljne lastnosti.

Drugi primer so reže, ki po dveh ali več dneh postanejo bele, tudi če je polagalec upošteval vse previdnostne ukrepe, ki jih je zahtevalo delo.

Slika 7: V tem primeru je topilo, ki ga vsebuje lepilo, negativno vplivalo na estetski videz filma vodnega laka.

Slika 8: Nevšečnosti so najverjetneje nastale zaradi nepravilnih kemičnih reakcij med sestavinami lepila in laka.

Škodo v teh primerih lahko omeji samo podjetje, ki odkrito prizna napake ali preprosto finančno priskoči na pomoč polagalcu, kajti škoda res ni nastala zaradi polagalčeve nestrokovnosti.

Antonio Viscardi, italijanski sodni izvedenec za gradbeno stroko