V stanovanja se v zadnjem času vgrajuje precej bukovega parjenega parketa, pogosto bukov parjeni parket brez grčic, radialne in polradialne teksture, vendar z velikimi barvnimi razlikami. Te so zlasti posledica nestrokovnega parjenja. Standard SIST EN 13226: 2003 za prvi kakovostni razred predvideva bukov parjeni parket z rahlimi barvnimi razlikami. Pri prevzemanju bukovega parjenega parketa prve kakovosti je treba vzorčno pregledati celotno pošiljko. Na trgu se lahko prodaja srednje in močno parjena bukovina. Izrazitost obarvanja je odvisna od trajanja parjenja. Zgodi se, da je na eni paleti bukov parket svetlo do belo rdeč, na drugi pa temno rdeče barve. Ko se tak parket položi, ga zaradi prevelikih barvnih razlik ne moremo razvrstiti v prvi kakovostni razred (slika št.1).
Namen parjenja žaganega lesa bukovine je barvno izenačevanje, zmanjševanje notranjih napetosti in pri napadenem lesu tudi sterilizacija. Toplotno obdelan les je primernejši za pripravo parketnih deščic zaradi boljših ter izenačenih mehanskih lastnosti in videza.
Žagan les parimo pri temperaturi okoli 100 stopinj Celzija in 100-odstotni relativni zračni vlažnosti. V teh razmerah se v lesu vzpostavi kemijski proces razgrajevanja lesnih snovi (predvsem pentozani, nad 90 stopinj Celzija tudi celuloza). Rezultat kemijskega procesa so organske kisline, ki povzročijo obarvanje lignina in s tem spremembo barvnega odtenka lesa. Proces traja praviloma tako dolgo, dokler se ne doseže želen barvni odtenek. Barvna odstopanja največkrat nastanejo zaradi nepravilne priprave materiala (zadušen les) in nepopolne opreme za nadzor procesa. Pomembno je, da parimo žagan les enake relativne vlažnosti in podobnih mer ter se tako izognemo prevelikim barvnim odstopanjem.
Navadno se pari svež žagan les. Relativna vlažnost lesa pred začetkom procesa vpliva na toplotno prevodnost v materialu, na trajanje procesa in s tem na končni videz. Med procesom je vizualni nadzor materiala v parilnici tako rekoč nemogoč, saj je treba pri vsakem nadzoru proces prekiniti. Parjenje žaganega lesa traja od 2 do 4 dni. Dlje traja, bolj temno rdeča je bukovina. Po končanem procesu se barvni odtenek ocenjuje vizualno z barvnimi vzorci. Zaradi raznolikosti v okviru drevesne vrste ne moremo preprečiti manjših barvnih odstopanj, ki so vezana na posamezno drevo, lahko pa s predpripravo in spremljanjem parilnega procesa občutno zmanjšamo nezaželena barvna odstopanja (slika št. 2).
Žagan les parimo pri temperaturi okoli 100 stopinj Celzija in 100-odstotni relativni zračni vlažnosti. V teh razmerah se v lesu vzpostavi kemijski proces razgrajevanja lesnih snovi (predvsem pentozani, nad 90 stopinj Celzija tudi celuloza). Rezultat kemijskega procesa so organske kisline, ki povzročijo obarvanje lignina in s tem spremembo barvnega odtenka lesa. Proces traja praviloma tako dolgo, dokler se ne doseže želen barvni odtenek. Barvna odstopanja največkrat nastanejo zaradi nepravilne priprave materiala (zadušen les) in nepopolne opreme za nadzor procesa. Pomembno je, da parimo žagan les enake relativne vlažnosti in podobnih mer ter se tako izognemo prevelikim barvnim odstopanjem.
Navadno se pari svež žagan les. Relativna vlažnost lesa pred začetkom procesa vpliva na toplotno prevodnost v materialu, na trajanje procesa in s tem na končni videz. Med procesom je vizualni nadzor materiala v parilnici tako rekoč nemogoč, saj je treba pri vsakem nadzoru proces prekiniti. Parjenje žaganega lesa traja od 2 do 4 dni. Dlje traja, bolj temno rdeča je bukovina. Po končanem procesu se barvni odtenek ocenjuje vizualno z barvnimi vzorci. Zaradi raznolikosti v okviru drevesne vrste ne moremo preprečiti manjših barvnih odstopanj, ki so vezana na posamezno drevo, lahko pa s predpripravo in spremljanjem parilnega procesa občutno zmanjšamo nezaželena barvna odstopanja (slika št. 2).
Peter Bele, univ. dipl. inž. les.
Nace Kregar, univ. dipl. inž. les.
Inspect, d. d., Ljubljana
Viri
SIST EN 13226: 2003, masivne deščice s peresom in utorom
Juraj Krpan: Sušenje i parenje drva, 1965
M. Geršak, T. Čop, V. Velušček: Sušenje lesa,1994
