VZROKI
Tako imenovane pikice na laku so težava, ki med polagalci parketa, strankami in proizvajalci lakov povzroča največ preglavic, deloma tudi zato, ker še ni predpisov oziroma standardov, ki bi določali temeljna pravila strokovno položenega parketa. V pripravi je namreč evropski standard, ki naj bi predpisal tudi način ocenjevanja končnega izdelka. Izdelani pod naj bi ocenjevali stoje in v smeri sončne svetlobe, se pravi od okna, in ne proti oknu.
Medtem ko je na drugih področjih, na primer v pohištveni industriji ali pri izgotovljenem parketu, ta težava rešena s sodobno tehnologijo lakiranja v zaprtih komorah, je polaganje parketa še vedno ročna mojstrska dejavnost, ki se opravlja na kraju samem. Zato je treba vedeti, da lakiranje povsem brez pikice ni možno.
Vzroki za nastanek pikic so lahko:
– ostanki prahu na parketu pri prvem lakiranju;
– ostanki prahu v zraku;
– zelo suh zrak, ki povečuje prašnost in pospešuje elektrostatični naboj;
– neustrezno očiščeni pripomočki za lakiranje;
– nečista ali neprimerna delovna obleka polagalca (na primer iz volnenih vlaken);
– prah in druge nečistoče, ki so brez vednosti polagalca prišli v prostor med posameznimi nanosi laka (prah zaradi prepiha, hoje drugih ljudi po prostoru in podobno);
– pregrobo brušenje temeljnega laka;
– lak, ki ni dovolj dobro prečiščen oziroma filtriran.
REŠITVE
Pri čiščenju parketa bodimo zelo pazljivi in natančni. Prah je treba najprej odstraniti z ustreznim sesalcem, ki ima dober filter, nato pa površino obrisati z antistatično krpo. Izogibajmo se prepihu in lak nanašajmo samo v zaprtih prostorih. Prav tako je nujna pazljivost pri čiščenju valjčkov, čopičev, posod za lak in delavske obleke (na trgu se dobijo posebne delavske obleke). Povsem zmotno je, če čopič pustimo čez noč v razredčilu ali sami A-komponenti ali neporabljeni mešanici laka. Še istega dne ga je treba temeljito očistiti v ustreznem razredčilu, ki ga predpiše proizvajalec, in razredčilo od dva- do trikrat zamenjati s čistim.
Treba je vedeti, da so pikice precej bolj opazne pri sijajnih lakih, zato je uporaba laka odvisna tudi od vrste lesa. Za lesove s kompaktno teksturo, kakršni so oljka, ipé lapacho ali muhuhu, je primernejši mat lak (od 40 do 50 gloss), pri bolj vpojnih oziroma poroznih lesovih, kakršni so hrast, doussié in iroko, pa se lahko uporablja premaz s sijajnim učinkom (od 70 do 75 gloss).
Pomembno je tudi dejstvo, da imajo laki na podlagi topil elektrostatični naboj, kar pomeni, da privlačijo prah iz prostora, medtem ko pri vodnih lakih tega ni.
Če želimo vrhunsko izvedbo, je poleg omenjenega treba v prostoru zagotoviti prave razmere in uporabljati izdelke po proizvajalčevih navodilih.
Pri morebitnih sanacijah je najbolje, da lak obrusimo in z nanosom zadnjega sloja počakamo približno tri dni. Dober rezultat bo dal vodni končni lak, vendar se je treba posvetovati s proizvajalcem, če je lak združljiv s prejšnjimi sloji premaza.
Ker je lakiranje parketa še vedno ročna mojstrska dejavnost, ki se opravlja na kraju samem, in ne v zaprtih, namenskih komorah, je treba vedeti, da lakiranje povsem brez pikice ni možno.
Viri: National Wood Flooring Association: Sanding and finishing of hardwood floors, 2000
Professional Parquet, november/december 1998, str. 104–110
National Wood Flooring Association: Problems … the cause and how to correct, maj 1991
