Jože Plečnik je nedvomno naš največji arhitekt, letos opevan ob 50. obletnici smrti in zato še posebej čaščen, je človek, s čigar opusom arhitekturnih stvaritev potiskamo na površje vse naše zavedanje prepletanja evropske kulture in nas, naše preteklosti in sedanjosti.
Z izvedenim opusom nas postavlja v vrh evropske »civiliziranosti« in kulturne omikanosti, kjer črpa iz klasičnih izvorov arhitekturne tipologije, stare Grčije, bizantinskega Rima in mediteranskega dela Evrope, v današnjem svetu pa še vedno nosi svežo informacijo brezčasnosti in aktualnosti. Njegova arhitektura je posebna, izrazito avtorska, kakovost njegovih del pa nekako samoumevna in logična. Arhitektov opus se vidi predvsem na Dunaju, v Pragi in Ljubljani, pravzaprav je v nekem smislu deloval globalno, še preden je izraz pridobil (današnji) pomen.
To je tisti človek, s katerim se pred svetom radi pohvalimo. In prav je tako.
Kakšen pa je naš odnos, oni intimen odnos posameznika do arhitektovega dela? Kako in kje ga čutimo? Kakšna je njihova prepoznavnost? A je to mogoče neke vrste spoštovanje do arhaičnega, starinskega? Mogoče do kozmičnega? Taka vprašanja so me po svoje bolj intrigirala in zanimala, seveda z vsem spoštovanjem do avtorjev povzetih strokovnih del o arhitektovem opusu.
In ko se fizično pojaviš na posamezni lokaciji spomenika, vidiš, da dela večinoma živijo sama zase, celo več, marsikdaj so prepuščena času in potrebam (beri: samoljubju, op. p.) današnjih lastnikov. Tako je večina cerkva odprta samo med bogoslužjem, kjer pa tega ne opravljajo več, so objekti preprosto zaprti. Tako ti ostaneta le »špeganje« skozi okno in nujen protokolaren obhod objekta.
Obiski profanih spomenikov in spomenikov civilnega prava po navadi podobno končajo. In prav zato so potrebni (neskončni) protokoli napovedi za obisk posameznih lokacij, videne so slabe (in še slabše) označbe poti in cest do posameznih objektov, predvsem lokacij zunaj Ljubljane. Plezanje čez ograje in preskakovanje plotov, dostopi kar skozi okna, izguba poti, sumničavost ob predlogu fotografiranja spomenika, zaklenjeni oziroma zaprti in nevzdrževani objekti so samo dokaz, da nam danes z našimi spomeniki nekako ne uspe prav odkrito spregovoriti in jih korektno predstaviti laični in znanja željni javnosti.
Mislim, da si Slovenija v sicer obširni množici knjig o opusu arhitekta, napisanih za strokovni oziroma laični živelj, zasluži spodoben in korekten vodnik po spomenikih, saj večina ljudi, ki (še) obiskuje spomenike, na izlet precej laže nosi žepno knjižico kot cel računalniško natisnjen opus arhitekta oziroma »velikoformatno« knjigo s trdimi platnicami.
Predvsem se je treba prilagoditi hitrosti življenja in vpeljati celostne in sveže interaktivne vsebine, ki obiskovalcu olajšajo (beri: skrajšajo, op. p) pot in poenostavijo videnje posamezne vsebine dela. Oboje sicer že obstaja, vendar kdor želi, naj kar poskusi, čakajo ga (že) opisane težave. Pričujoči zapis pa noče biti (odkrita) kritika, temveč je samo zapis videnih dejstev avtorja.
V izteku leta vseopevanega spomina na arhitekta Plečnika in ob bok predsednikovanja EU vam zaželim mirno in bogato kulturno prihajajoče leto, temu dodam le še zrnce resnice; le kopica naših majhnih korakov bo lahko velik doprinos za prihodnje rodove. Naredimo jih. Vsak zase. Srečno.
Portret arhitekta Plečnika v kamnu (lokacija NUK, Ljubljana)
Detajl vhodnih vrat Uršulinske gimnazije (lokacija Ljubljana)
Detajl stebrička v Vrtu vseh svetih (lokacija Žale, Ljubljana)
Detajl vhodnih vrat Baragovega semenišča (lokacija Ljubljana)
Regulacija nabrežja Ljubljanice (lokacija Trnovski pristan, Ljubljana)
Detajl stebrička (lokacija Gerberjevo stopnišče, Ljubljana)
Detajl stebrička (lokacija Gledališki prehod, Ljubljana)
Cerkev obiskanja Device Marije na Ponikvah
Detajl stene (lokacija Cerkev obiskanja Device Marije Ponikve)
Nabrežje – Tromostovje (lokacija Ljubljana)
Detajl tlaka (lokacija Tržnica, Ljubljana)
Detajl stene (lokacija Križanke – preddverje, Ljubljana)
Mitja Pekeč, univ. dipl. inž. arh.
Fotografije: arhiv avtorja
Z izvedenim opusom nas postavlja v vrh evropske »civiliziranosti« in kulturne omikanosti, kjer črpa iz klasičnih izvorov arhitekturne tipologije, stare Grčije, bizantinskega Rima in mediteranskega dela Evrope, v današnjem svetu pa še vedno nosi svežo informacijo brezčasnosti in aktualnosti. Njegova arhitektura je posebna, izrazito avtorska, kakovost njegovih del pa nekako samoumevna in logična. Arhitektov opus se vidi predvsem na Dunaju, v Pragi in Ljubljani, pravzaprav je v nekem smislu deloval globalno, še preden je izraz pridobil (današnji) pomen.
To je tisti človek, s katerim se pred svetom radi pohvalimo. In prav je tako.
Kakšen pa je naš odnos, oni intimen odnos posameznika do arhitektovega dela? Kako in kje ga čutimo? Kakšna je njihova prepoznavnost? A je to mogoče neke vrste spoštovanje do arhaičnega, starinskega? Mogoče do kozmičnega? Taka vprašanja so me po svoje bolj intrigirala in zanimala, seveda z vsem spoštovanjem do avtorjev povzetih strokovnih del o arhitektovem opusu.
In ko se fizično pojaviš na posamezni lokaciji spomenika, vidiš, da dela večinoma živijo sama zase, celo več, marsikdaj so prepuščena času in potrebam (beri: samoljubju, op. p.) današnjih lastnikov. Tako je večina cerkva odprta samo med bogoslužjem, kjer pa tega ne opravljajo več, so objekti preprosto zaprti. Tako ti ostaneta le »špeganje« skozi okno in nujen protokolaren obhod objekta.
Obiski profanih spomenikov in spomenikov civilnega prava po navadi podobno končajo. In prav zato so potrebni (neskončni) protokoli napovedi za obisk posameznih lokacij, videne so slabe (in še slabše) označbe poti in cest do posameznih objektov, predvsem lokacij zunaj Ljubljane. Plezanje čez ograje in preskakovanje plotov, dostopi kar skozi okna, izguba poti, sumničavost ob predlogu fotografiranja spomenika, zaklenjeni oziroma zaprti in nevzdrževani objekti so samo dokaz, da nam danes z našimi spomeniki nekako ne uspe prav odkrito spregovoriti in jih korektno predstaviti laični in znanja željni javnosti.
Mislim, da si Slovenija v sicer obširni množici knjig o opusu arhitekta, napisanih za strokovni oziroma laični živelj, zasluži spodoben in korekten vodnik po spomenikih, saj večina ljudi, ki (še) obiskuje spomenike, na izlet precej laže nosi žepno knjižico kot cel računalniško natisnjen opus arhitekta oziroma »velikoformatno« knjigo s trdimi platnicami.
Predvsem se je treba prilagoditi hitrosti življenja in vpeljati celostne in sveže interaktivne vsebine, ki obiskovalcu olajšajo (beri: skrajšajo, op. p) pot in poenostavijo videnje posamezne vsebine dela. Oboje sicer že obstaja, vendar kdor želi, naj kar poskusi, čakajo ga (že) opisane težave. Pričujoči zapis pa noče biti (odkrita) kritika, temveč je samo zapis videnih dejstev avtorja.
V izteku leta vseopevanega spomina na arhitekta Plečnika in ob bok predsednikovanja EU vam zaželim mirno in bogato kulturno prihajajoče leto, temu dodam le še zrnce resnice; le kopica naših majhnih korakov bo lahko velik doprinos za prihodnje rodove. Naredimo jih. Vsak zase. Srečno.
Portret arhitekta Plečnika v kamnu (lokacija NUK, Ljubljana)
Detajl vhodnih vrat Uršulinske gimnazije (lokacija Ljubljana)
Detajl stebrička v Vrtu vseh svetih (lokacija Žale, Ljubljana)
Detajl vhodnih vrat Baragovega semenišča (lokacija Ljubljana)
Regulacija nabrežja Ljubljanice (lokacija Trnovski pristan, Ljubljana)
Detajl stebrička (lokacija Gerberjevo stopnišče, Ljubljana)
Detajl stebrička (lokacija Gledališki prehod, Ljubljana)
Cerkev obiskanja Device Marije na Ponikvah
Detajl stene (lokacija Cerkev obiskanja Device Marije Ponikve)
Nabrežje – Tromostovje (lokacija Ljubljana)
Detajl tlaka (lokacija Tržnica, Ljubljana)
Detajl stene (lokacija Križanke – preddverje, Ljubljana)
Mitja Pekeč, univ. dipl. inž. arh.
Fotografije: arhiv avtorja
