Izid knjige Po zgodovinskih parkih in vrtovih Slovenije marca letos je bil za vse nas, ki se ukvarjamo s to tematiko v spomeniškovarstveni stroki, težko pričakovan dogodek. Še posebej zato, ker so zgodovinski parki in vrtovi eno najmanj raziskanih področij slovenske kulturne dediščine oziroma so pogosto celo spregledani. Tako lahko slovenske knjige na to temo še vedno preštejemo na prste.

Monografija v večini primerov žal ne prikazuje rezultatov uspešnih strokovno izvedenih prenov, saj za kaj takega enostavno še ni bilo možnosti. S predstavitvijo zgodovine in sedanjega stanja dvainštiridesetih parkov in vrtov po celi Sloveniji skuša knjiga opozoriti, da vrtna arhitekturna dediščina v Sloveniji vendarle obstaja, da ima svojo kakovost in da ima tudi potencial za prihodnost.

Današnje stanje slovenskih zgodovinskih vrtov in parkov je v večini primerov klavrno. Ostanki mnogih oblikovnih zasnov so že zelo zabrisani ali uničeni, prvotne rastline pa so večinoma že zdavnaj propadle. Primerno urejenih in obnovljenih zgodovinskih parkov in vrtov je (pre)malo (npr. Brdo, Strmol, Volčji Potok, Šenek, Kromberk, Sežana), vsekakor pa bistveno manj kot njihovih zidanih spremljevalcev (gradov,  dvorcev, vil itd.).


Obnovljeni parter dvorca Šenek pri Polzeli (foto: Andreja Mihelčič)


Park dvorca Betnava - edini ohranjeni primer parkovne zasnove pri nas, kjer osrednji parter obkroža vodni kanal (foto: Miran Krivec)


Stekleni rastlinjak iz leta 1890 - eden osrednjih motivov Botaničnega vrta v Sežani (foto: Majda Kunst)

V zadnjih letih postaja vrtna arhitekturna dediščina v strokovnem smislu enakopraven sestavni del nepremične kulturne dediščine, pri konkretnih obnovah pa se še vedno zatika.
Res je, da za takšno stanje obstajajo tudi objektivni razlogi, saj je v primerjavi z grajenimi objekti ohranjenih razmeroma malo virov, tako pisnih kot tudi grafičnih. Dejstvo je tudi, da so bili zgodovinski parki in vrtovi ustvarjeni za določene družbene razmere in določene družbene stanove. Ko so se družbene razmere korenito spremenile, so se hkrati zelo zmanjšale tudi možnosti za njihov obstanek, saj prvotnih funkcij, zaradi katerih so nastali, v večini primerov ni več. Neugodno dejstvo je tudi, da so rastline kot pomemben »gradbeni material« parkov živa bitja, ki tako kot vsako živo bitje propadejo, in sicer mnogo hitreje kot zidani objekti.

Poleg objektivnih razlogov za slabo stanje na področju obnove zgodovinskih parkov pa se še vedno pojavlja tudi mačehovski odnos do te tematike s strani slabo osveščenih investitorjev, med katere žal spada tudi država. Kako si drugače lahko razlagamo dejstvo, da država trenutno skupaj s strukturnimi skladi iz Evrope vlaga stotine tisoče evrov v projekte in obnovo nekaterih gradov, ki so v njeni lasti, obnovi parkov ob njih pa ni namenila še niti evra.  

Pa vendar bi bilo škoda, če bi na to vejo kulturne zgodovine kar enostavno pozabili. Navsezadnje so vrtovi neločljiv sestavni del arhitekturnih zasnov tako srednjeveških samostanov kot renesančno-baročnih dvorcev in tudi meščanskih vil z začetka 20. stoletja. In obnovljen dvorec brez vrta je kakor slavnostna večerja brez lepo pogrnjene mize.


Kromberk - prenovljeni parter pred glavnim pročeljem dvorca (foto: Majda Kunst)


Dol pri Ljubljani - od najmogočnejše parkovne zasnove 19. st. so se ohranili le še skromni fragmenti (foto: Darja Pergovnik)


Štanjel - vrt vile Ferrari, ki ga je zasnoval Max Fabiani (foto: Majda Kunst)

Obnova kateregakoli kulturnozgodovinskega objekta je zares uspešna le takrat, ko je to tudi v interesu ljudi, ki tam živijo, in ko okolica sprejme objekt za svojega. Zato je izredno pomembno, da parki in vrtovi pridejo v zavest ljudi in da se ti ljudje na nek način poistovetijo z njimi. Zato pa je treba te vsebine najprej iztrgati iz brezna pozabe, kajti le tako imajo možnost, da preživijo oziroma ponovno oživijo. To pa je tudi osnovni namen te knjige.

Mitja Simič, univ. dipl. inž. kraj. arh.
konservatorski svetovalec
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Novo mesto