Letos se spominjamo 50. obletnice smrti arhitekta Jožeta Plečnika, zato
je leto 2007 razglašeno za Plečnikovo leto. Prve tedne tega leta je
zaznamovalo le nekaj dogodkov in razstav v spomin našemu izjemnemu
umetniku, med njimi je v ospredju obsežna predstavitev Plečnikovega
opusa v Narodni galeriji v Ljubljani. Razstavo Jože Plečnik (1872–1975)
– Arhitekt v Ljubljani, Pragi in na Dunaju sta pripravila dr. Damjan
Prelovšek, direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za
kulturo, sicer velik poznavalec in občudovalec Plečnikovih del, ter Eva
Prelovšek, arhitektka in oblikovalka.
Dr. Damjana Prelovška verjetno ni treba posebej predstavljati, prav pa je, da navedemo nekaj osnovnih podatkov o njegovem življenju in delu; tudi v krajih in deželah, kjer je svoja največja umetniška dela zapustil Jože Plečnik.
Dr. Prelovšek je doštudiral in doktoriral na ljubljanski filozofski fakulteti, se izpopolnjeval v Avstriji in Italiji ter kot gostujoči profesor predaval na univerzah v Salzburgu in Pragi. V Ljubljani je več kot tri desetletja vodil Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, leta 2005 pa prevzel vodenje direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo. Je dvakratni dobitnik Plečnikove medalje, od leta 1992 redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Njegova bibliografija je obsežna, omenimo naj le decembra izdano monografijo o Jožetu Plečniku, v kateri je eden izmed treh avtorjev.
Korak je strokovna revija o talnih oblogah. Namenjena je vsem, ki jih zanimajo oblikovne in tehnične rešitve polaganja tlakov, pri njenem nastanku pa sodelujemo številni strokovnjaki z različnih področij. Menim, da bi bil Plečnik odličen sodelavec pri nastajanju te publikacije. Njegove reference tlakov so izredne. Ali lahko kot velik poznavalec Plečnikovega opusa omenite nekaj najbolj izjemnih?
Arhitekt Plečnik je različnim tlakom posvečal izredno pozornost. V skladu s Teorijo o oblačenju Nemca Gottfrieda Semperja, ki je bila na Dunaju zelo priljubljena v času njegovega študija, so mu bile pri takih nalogah vedno vzor preproge. Najlepša rešitev »tekstilnega« tlaka v kamnu je gotovo Tretje dvorišče praškega gradu, nastalo med letoma 1926 in 1930. Njegova največja ljubljanska tlakovana površina pa je bil nekdanji Kongresni trg, zdaj spremenjen v parkirišče in zalit z asfaltom.
V čem je skrivnost Plečnikovih del, tudi tistih najzahtevnejših? Ali zgolj v njegovem umetniškem izražanju ali tudi v odnosu do izvajalcev? Kot je znano, je bil Plečnikov odnos do obrtnikov spoštljiv: »Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda.«
Za vrhunsko umetnino ni dovolj samo, da ima umetnik izvirno zamisel, temveč je za arhitekta še posebno pomembno, kako se ujame z naročnikom. Plečnik je bil sam izvrsten mizar, kipar in risar. Spoznal se je tudi na pasarsko in kamnoseško delo. Veliko znanja je prinesel že iz očetove mizarske delavnice, ga nato poglobil na obrtni šoli v Gradcu, vse to pa še izpopolnil v sodelovanju z mojstri v šolskih delavnicah v Pragi. Zato je znal ceniti dobre obrtnike in ob njih sam strokovno rasel. Lep primer Plečnikovega sodelovanja z izvajalcem je bil nešolani kamnosek Peter Toneh, ki je znal ustreči vsem njegovim željam.
Plečnik je za svoje gradivo najraje uporabljal naravne materiale: kamen, les, opeko … Njegova arhitektura se je spogledovala z antično, pa vendar je bila moderna in svetovljanska: »Stojim za 500 let zadaj, v resnici za 100 let naprej …« Ali bi Plečnik danes izbral druge materiale?
Plečnik je rabil naravna gradiva, v sili pa mu je prišel prav tudi železobeton. Zanj je na Dunaju našel primerne oblike, ki mu jih je omogočila gradnja z lesenimi opaži. Poleg tega se je ukvarjal tudi z različnimi strukturami betona in vanj mešal zdrobljeno opeko. Tak ustvarjalni odnos bi verjetno potreboval tudi pri drugih gradivih, vendar se mi ne zdi smiselno ugibati, kaj bi bilo, če bi ... Plečnik je predvsem klasik moderne arhitekture, njegov čas pa je bila prva polovica 20. stoletja, na katerega izzive se je genialno odzival.
Plečnikova umetnost je zelo raznolika. Preprosta, skoraj asketska, drugič razgibana, členjena in valovita. Kje je Plečnik črpal navdih za neverjetne vzorce in teksture, ki jih je vpletal v fasade, tlake …?
Plečnikova arhitektura je večplastna, tako da je vselej aktualna. Njena odlika je v prekoračenju ustaljenih pravil in iskanju odgovorov na temeljna vprašanja oblikovanja človekovega bivališča. Današnji čas takih pravil ne priznava več in je zato, kljub na videz neomejeni ustvarjalni svobodi, oblikovno reven. Kot rečeno, je bila glavna Plečnikova opora že omenjena Teorija o oblačenju, s katero se je ukvarjal vse življenje.
Želela bi opozoriti na Plečnikov izjemni občutek za lokalne materiale, čeprav se mi obenem zdi, da so njegova dela kljub temu še vedno svetovljanska. Ali nas danes, v času globalizacije, Plečnik s svojimi rešitvami še navdihuje?
Vprašati bi se bilo treba drugače: koliko je danes še aktualna glasba Beethovna, Bacha, Mozarta ali kaj nam danes še lahko povedo Prešernove pesmi? Plečnik je eden klasikov, ki so svoje mojstrstvo dosegli z izvirnimi odgovori na univerzalna vprašanja umetnosti. Danes ne zidamo več v Plečnikovem slogu, še vedno pa lahko občudujemo njegovo svežo misel in sposobnost moderniziranja tradicionalne arhitekture. Poleg tega Plečnikova dela temeljijo na slovenskem kulturnem izročilu in so zato za nas še posebej pomembna kot eden najbolj prepričljivih izrazov naše kulturne samobitnosti.
Spominjam se razstave »Arhitekt Jože Plečnik«, ki jo je zasnoval arhitekt prof. Boris Podrecca pred 20 leti na Gospodarskem razstavišču. Kot mi je znano, ste takrat tudi vi sodelovali pri pripravi. Del razstave je danes na ogled v Arhitekturnem muzeju v Ljubljani. Seveda pa sem si z velikim zanimanjem ogledala tudi vašo letošnjo razstavo v Narodni galeriji v Ljubljani. Čestitam vam za obsežno delo, ki ste nam ga ponudili na ogled, in veseli me, da bodo naši otroci spoznali tudi Plečnika – Evropejca.
Jožica Curk, arhitektka
Dr. Damjana Prelovška verjetno ni treba posebej predstavljati, prav pa je, da navedemo nekaj osnovnih podatkov o njegovem življenju in delu; tudi v krajih in deželah, kjer je svoja največja umetniška dela zapustil Jože Plečnik.
Dr. Prelovšek je doštudiral in doktoriral na ljubljanski filozofski fakulteti, se izpopolnjeval v Avstriji in Italiji ter kot gostujoči profesor predaval na univerzah v Salzburgu in Pragi. V Ljubljani je več kot tri desetletja vodil Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, leta 2005 pa prevzel vodenje direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo. Je dvakratni dobitnik Plečnikove medalje, od leta 1992 redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Njegova bibliografija je obsežna, omenimo naj le decembra izdano monografijo o Jožetu Plečniku, v kateri je eden izmed treh avtorjev.
Korak je strokovna revija o talnih oblogah. Namenjena je vsem, ki jih zanimajo oblikovne in tehnične rešitve polaganja tlakov, pri njenem nastanku pa sodelujemo številni strokovnjaki z različnih področij. Menim, da bi bil Plečnik odličen sodelavec pri nastajanju te publikacije. Njegove reference tlakov so izredne. Ali lahko kot velik poznavalec Plečnikovega opusa omenite nekaj najbolj izjemnih?
Arhitekt Plečnik je različnim tlakom posvečal izredno pozornost. V skladu s Teorijo o oblačenju Nemca Gottfrieda Semperja, ki je bila na Dunaju zelo priljubljena v času njegovega študija, so mu bile pri takih nalogah vedno vzor preproge. Najlepša rešitev »tekstilnega« tlaka v kamnu je gotovo Tretje dvorišče praškega gradu, nastalo med letoma 1926 in 1930. Njegova največja ljubljanska tlakovana površina pa je bil nekdanji Kongresni trg, zdaj spremenjen v parkirišče in zalit z asfaltom.
V čem je skrivnost Plečnikovih del, tudi tistih najzahtevnejših? Ali zgolj v njegovem umetniškem izražanju ali tudi v odnosu do izvajalcev? Kot je znano, je bil Plečnikov odnos do obrtnikov spoštljiv: »Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda.«
Za vrhunsko umetnino ni dovolj samo, da ima umetnik izvirno zamisel, temveč je za arhitekta še posebno pomembno, kako se ujame z naročnikom. Plečnik je bil sam izvrsten mizar, kipar in risar. Spoznal se je tudi na pasarsko in kamnoseško delo. Veliko znanja je prinesel že iz očetove mizarske delavnice, ga nato poglobil na obrtni šoli v Gradcu, vse to pa še izpopolnil v sodelovanju z mojstri v šolskih delavnicah v Pragi. Zato je znal ceniti dobre obrtnike in ob njih sam strokovno rasel. Lep primer Plečnikovega sodelovanja z izvajalcem je bil nešolani kamnosek Peter Toneh, ki je znal ustreči vsem njegovim željam.
Plečnik je za svoje gradivo najraje uporabljal naravne materiale: kamen, les, opeko … Njegova arhitektura se je spogledovala z antično, pa vendar je bila moderna in svetovljanska: »Stojim za 500 let zadaj, v resnici za 100 let naprej …« Ali bi Plečnik danes izbral druge materiale?
Plečnik je rabil naravna gradiva, v sili pa mu je prišel prav tudi železobeton. Zanj je na Dunaju našel primerne oblike, ki mu jih je omogočila gradnja z lesenimi opaži. Poleg tega se je ukvarjal tudi z različnimi strukturami betona in vanj mešal zdrobljeno opeko. Tak ustvarjalni odnos bi verjetno potreboval tudi pri drugih gradivih, vendar se mi ne zdi smiselno ugibati, kaj bi bilo, če bi ... Plečnik je predvsem klasik moderne arhitekture, njegov čas pa je bila prva polovica 20. stoletja, na katerega izzive se je genialno odzival.
Plečnikova umetnost je zelo raznolika. Preprosta, skoraj asketska, drugič razgibana, členjena in valovita. Kje je Plečnik črpal navdih za neverjetne vzorce in teksture, ki jih je vpletal v fasade, tlake …?
Plečnikova arhitektura je večplastna, tako da je vselej aktualna. Njena odlika je v prekoračenju ustaljenih pravil in iskanju odgovorov na temeljna vprašanja oblikovanja človekovega bivališča. Današnji čas takih pravil ne priznava več in je zato, kljub na videz neomejeni ustvarjalni svobodi, oblikovno reven. Kot rečeno, je bila glavna Plečnikova opora že omenjena Teorija o oblačenju, s katero se je ukvarjal vse življenje.
Želela bi opozoriti na Plečnikov izjemni občutek za lokalne materiale, čeprav se mi obenem zdi, da so njegova dela kljub temu še vedno svetovljanska. Ali nas danes, v času globalizacije, Plečnik s svojimi rešitvami še navdihuje?
Vprašati bi se bilo treba drugače: koliko je danes še aktualna glasba Beethovna, Bacha, Mozarta ali kaj nam danes še lahko povedo Prešernove pesmi? Plečnik je eden klasikov, ki so svoje mojstrstvo dosegli z izvirnimi odgovori na univerzalna vprašanja umetnosti. Danes ne zidamo več v Plečnikovem slogu, še vedno pa lahko občudujemo njegovo svežo misel in sposobnost moderniziranja tradicionalne arhitekture. Poleg tega Plečnikova dela temeljijo na slovenskem kulturnem izročilu in so zato za nas še posebej pomembna kot eden najbolj prepričljivih izrazov naše kulturne samobitnosti.
Spominjam se razstave »Arhitekt Jože Plečnik«, ki jo je zasnoval arhitekt prof. Boris Podrecca pred 20 leti na Gospodarskem razstavišču. Kot mi je znano, ste takrat tudi vi sodelovali pri pripravi. Del razstave je danes na ogled v Arhitekturnem muzeju v Ljubljani. Seveda pa sem si z velikim zanimanjem ogledala tudi vašo letošnjo razstavo v Narodni galeriji v Ljubljani. Čestitam vam za obsežno delo, ki ste nam ga ponudili na ogled, in veseli me, da bodo naši otroci spoznali tudi Plečnika – Evropejca.
Jožica Curk, arhitektka
