Arhitektura tradicije in vrhunskih detajlov
V osrčju Dolenjske, na planoti Raduljskega hribovja, kot osamela kmetija leži Posestvo Pule. Zdaj obsega več kot sto hektarjev. Še pred štirimi leti je bil pogled na zapuščene stavbe mogočne kmetije precej žalosten. Takrat je minilo 12 let, kar je posestvo zapustil zadnji prebivalec. Visoka trava, trnje in grmovje so ogrožali objekte. A danes je drugače. Oživljeno Posestvo Pule je privlačna turistična točka s ponudbo, ki zadovolji tudi najzahtevnejše.
Po 71 letih je Jože Anderlič znova pridobil posestvo. Od njegovega deda ga je namreč kupila neka gospa, njena vnukinja pa je posestvo prodala Jožetu. Rod Anderličev se je tako vrnil tja, kjer je od nekdaj živel. Prvi Anderlič se v zgodovinskih listinah, vezanih na posestvo, omenja že v 17. stoletju, ko se je izoblikovalo tudi značilno ime za posest – »pule« oziroma polje. Jože pa je poskrbel, da je zdaj Posestvo Pule vaba tako za tiste, ki želijo uživati v lepoti arhitekturnih detajlov ljudskega stavbarstva in neokrnjene narave v osrčju Dolenjske, kot za tiste, ki so ljubitelji odlične hrane in izbranih vin.
Postopek obnove se je začel leta 2004 z iskanjem ustreznega programa in izdelavo projektne dokumentacije. Od osmih objektov, ki so bili bolj ali manj slabo ohranjeni, je bilo smiselno obnoviti le hišo in kaščo, saj sta bili trdno grajeni. Zato so bili potrebni predvsem postopki utrjevanja nosilnih zidov in temeljev ter zamenjave apnenih ometov. Zgornji, leseni del kašče je bilo treba obnoviti z novim lesom, saj je zob časa originalno konstrukcijo preveč najedel. Preostali objekti pa so bili rekonstruirani. Pri tem so bile odpravljene napake, storjene z neustreznimi posegi in prezidavami. K historični prostorski postavitvi, dokumentirani s katastrom iz leta 1825, sta bila iz funkcionalnih razlogov dodana podzemna objekta, navzven nevidna, ki rabita kot tehnični prostor za skladiščenje in kot vinska klet. Ta je s stopniščem povezana z restavracijo pod skednjem. Objekti, ki s svojo prejšnjo funkcijo niso ustrezali novemu vsebinskemu konceptu, so dobili novo vlogo. V nadaljnjem razvoju projekta je bilo posestvu dodanih še šest lesenih hišic z devetimi apartmaji za nastanitev gostov ter drugimi pomožnimi objekti, toda vse izven in odmaknjeno od historične pozidave. Tako je nastala sklenjena celota s 16 objekti. Od teh je treba posebej omeniti obnovljeno hišo in kaščo, rekonstrukcijo skednja s hlevom, kjer je restavracija za 60 gostov, objekt sanitarij, klubsko hišico, čudovit kozolec – toplar – kot biser slovenskega ljudskega stavbarstva, objekt za shranjevanje kmetijske mehanizacije in čebelnjak. Pri celotni zasnovi je bila velika pozornost namenjena oblikovanju arhitekture v skladu s tradicijo ljudskega stavbarstva in kulturne dediščine v tem delu Slovenije.
V gruči historičnih objektov največjo pozornost zbujata hiša in skedenj, ki sta kot nekakšna »ata in mama« celotne družine objektov. S svojo lego tudi oblikovno določata dvorišče, na katerem stoji star oreh, ki je preživel celoten proces gradnje in bo gotovo še mnogo desetletij dajal prijetno senco ter likovno zaokrožal celotno kompozicijo. Hiša ima značilno zasnovo osrednje slovenske kmečke hiše z večjo vežo, kuhinjo s »špajzo«, izbo in manjšima sobama – »štibelcem« in kamro. V hiši sta dve krušni peči, ki imata kurišče iz kuhinje. Peči sta na novo pozidani, vendar v obliki in z odlitki prvotnih pečnic. Oprema interierja je izdelana večinoma iz starega hrastovega in kostanjevega lesa, ki so ga pridobili pri rušenju objektov. Vhodna in notranja vrata so iz kostanjevih in hrastovih stropnikov, ki so bili nad podkletenim delom hiše. Dendrokronološka raziskava je pokazala, da je bil les posekan leta 1649 in vgrajen leta 1650. Vse okovje je ročno kovano po vzorih iz preteklosti.
Posebno pozornost zasluži tudi hlev, ki ga lahko razdelimo na tri dele. Zgornji leseni del je tipična tradicionalna tesarska konstrukcija skednja. Obod je iz hrastovega lesa, zgornji del (ostrešje) pa iz smrekovine. Spodnji zidani del sestavljata konjski hlev, v katerem je pet lipicancev, in restavracija s 60 sedeži. Zanimivost spodnjega dela so gotovo tri okna v steni, ki deli hlev od restavracije, skozi katera lahko vidimo konje v hlevu.
Tako kot oblikovanju arhitekture in opreme je bila posebna pozornost na Posestvu Pule posvečena pohodnim površinam v duhu tradicionalnih oziroma historičnih materialov in obdelave. Že pot, ki vodi od glavnega vhoda na posestvo, zaznamuje drobni apnenčev drobljenec, ki ustvarja mehko, očesu prijetno hodno površino, obdajajočo s skrbno negovanim travnikom. Zagotovo pa je treba opozoriti na glavni gradbeni material – kamen. Vse, kar je na posestvu narejeno oziroma sezidano, je iz kamenja, vzetega neposredno iz tukajšnje zemlje. Pri izkopu za podzemna skladišča so namreč naleteli na večje količine kakovostnega kamna, črnega dolenjskega apnenca z delno belimi kalcitnimi in okrasnimi žilicami, ki ustvarjajo neverjetno privlačno barvno kombinacijo. Gre za večje kamnite skale, razrezane na nekaj centimetrov debele plošče različnih dimenzij, finalno obdelane s krtačenjem, s katerimi so ustvarili izjemno atraktiven tlak, ki daje prostorom in tudi posameznim kosom opreme unikatnost.
Talne površine stavb na posestvu so opremljene tudi z drugimi izbranimi materiali. V večini prostorov v stari hiši so smrekove podnice večjih dimenzij, ki so krtačene in premazane z lanenim oljem. S tem so prostori dobili značilni duh večine slovenskih domov iz preteklosti. Tlak na celotnem dvorišču je izdelan iz ene od najstarejših oblik tlaka, iz tako imenovanih mačjih glav. To so v pesek ali cementno malto položeni večji in sprani rečni prodniki, presekani ali prežagani na polovico, pri čemer so robovi dodatno obrušeni. S tovrstnim tlakovanjem je bila ustvarjena homogena hodna površina dvorišča, ki se barvno idealno povezuje s peščenimi potmi in ustvarja tisto mehkobno ozračje, ki ob pogledih na zelene dolenjske griče zbuja uravnoteženo zadovoljstvo.
***
Rupert Gole
