Za površinsko obdelavo lesenih talnih oblog večinoma uporabljamo lake, ki vsebujejo sintetična veziva, torej snovi, ki so produkti kemične industrije. Pri klasičnih lakih so veziva raztopljena v zmeseh organskih topil. Predvsem zaradi ugodnih okoljskih lastnosti se uveljavljajo tudi vodni laki, pri katerih je suha snov raztopljena ali dispergirana v vodi. V zadnjih letih pa opažamo povečano zanimanje za tako imenovane naravne oziroma biopremaze, najverjetneje zaradi vse veje ozavešenosti o potrebi po varovanju okolja in človekovega zdravja. Mednje sodijo tudi premazi za les na osnovi naravnih olj (oljni premazi), navadno kombinirani z voski. V nekaterih evropskih državah je povpraševanje po talnih oblogah, ki so površinsko obdelane z olji in voski, tako veliko, da so postavili industrijske obrate za izdelavo gotovega, oljenega parketa.

KAJ SO »NARAVNI« PREMAZI?

Pojma naravni in biopremaz sta, žal, velikokrat zlorabljena. Nepošteni proizvajalci in prodajalci kupce zavajajo tako, da vsak premaz, ki le vsebuje kakšno naravno sestavino, razglasijo za okolju prijaznega, naravnega. Da bi se vsaj deloma izognili možnim zlorabam, je skupina nemških proizvajalcev materialov za biopovršinsko obdelavo izoblikovala nekaj meril, ki nam pomagajo ugotoviti, ali imamo v resnici opraviti z naravnim premazom:
• vse surovine bi morale biti naravnega izvora, njihove manjše kemijske spremembe pa so dovoljene;
•    surovine za izdelavo morajo biti pridobljene iz obnovljivih virov;
•    produkti morajo biti biološko razgradljivi;
• izdelava in uporaba naravnih premazov, pa tudi odlaganje tako površinsko obdelanega lesa ne smejo negativno vplivati na okolje, proizvajalce in potrošnike;
• uporabljati smemo le dobro znane in preizkušene snovi, tako da izkljuimo možnost negativnih presenečenj po njihovi večletni uporabi.

Kot vidimo, so merila precej odprta in puščajo možnost, da med naravne oziroma biopovršinske premaze uvrstimo tudi kombinacije povsem naravnih in nespremenjenih olj z delno kemijsko modificiranimi naravnimi snovmi in tudi s sintetičnimi vezivi. Prav zaradi tega nekaj previdnosti pri izbiri biopremaza ni odveč. Rad bi poudaril še nekaj: povsem zmotno je prepričanje, da so snovi samo zato, ker so naravne, tudi nestrupene in neškodljive. To dokazuje lesno katransko olje, ki ga pridobivajo s suho destilacijo lesa in bi ga lahko po zgoraj opisanih merilih uvrstili med naravne materiale. Omenjeno olje namreč vsebuje veliko zdravju škodljivih policiklinih aromatskih ogljikovodikov in zato nemška zakonodaja uporabe lesa, impregniranega z lesnim katranskim oljem, v bivalnih prostorih ne dopušča.

KRATKI PREGLED NEKATERIH POMEMBNEJŠIH NARAVNIH OLJ

Naravna sušeča in polsušeča olja so tekočine rastlinskega ali živalskega izvora. Zanje je značilno, da v tanki plasti, ki jo nanesemo na podlago, poteče oksidativno premreženje, posledica pa je nastanek utrjenega filma. Pomembno je torej vedeti, da so procesi utrjevanja lakov, ki kot vezivo vsebujejo naravno olje, kemijski, ne fizikalni, in da oljni premazi, e koncentracija veziva ni prenizka, na lesu tvorijo sklenjen, utrjen film. Kemijsko gledano, so naravna olja triestri glicerola in maščobnih kislin — trigliceridi. Pogoj, da oksidativno premreženje poteče, je prisotnost nenasičenih, dvojnih kemijskih vezi v kislinskem delu trigliceridov. Število in medsebojna razporeditev dvojnih vezi odločata o tem, ali bo utrditev potekla do konca (sušeča olja), ali bo na površini nastala lepljiva, viskozna plast, ki se nikoli ne more utrditi (polsušeča olja), ali pa olje vedno ostane v tekoči obliki (nesušeče olje). Najbolj znana sušeča olja so laneno, tungovo, dehidrogenirano ricinusovo, konopljino olje in različna ribja olja. Zelo znani polsušeči olji pa sta sojino in sončnično.

Laneno olje je eno najstarejših sredstev za površinsko obdelavo lesa, med olji pa gotovo najbolj znano. Suši oziroma utrjuje razmeroma počasi (več dni!), zato ga pogosteje uporabljajo v modificirani obliki: med kuhanjem na zraku že poteče delno zamreženje, tako da je sušenje v tanki plasti na lesu zato hitrejše. Utrjevanje še pospešimo z dodatkom sušilnih sredstev.— sikativov (ti lahko vsebujejo težke kovine!), če pa vse skupaj raztopimo v primernem mediju, na primer terpentinskem olju, dobimo dobro znani laneni firnež.

Tungovo olje je tradicionalno olje za površinsko obdelavo lesa na Kitajskem in Japonskem. Pridobivajo ga iz semen drevesa tungovca. Olje je odporno proti alkalijam in vodi, zato ga v kombinaciji z naravnimi smolami pogosto uporabljajo za izdelavo vodoodpornih premazov. V zmeseh z lanenim oljem se dobro obnese za oljenje lesenih talnih oblog.

Naravno sušeče konopljino olje pridobivajo iz semen industrijske konoplje. V sestavi z lanenim oljem daje nekoliko mehkejše filme, ki pa se odlikujejo z dobro odpornostjo proti staranju zaradi vremenskih vplivov.

Sodobni premazi za oljenje lesenih talnih oblog vsebujejo večinoma zmesi različnih olj, med katerimi srečamo tudi različne eksotične snovi, na primer rožmarinovo olje, olja agrumov, v eni izmed kombinacij pa sem zasledil celo osatovo olje! Namen mešanja je seveda v pripravi takih kombinacij, ki dajo utrjene filme s kar najboljšimi lastnostmi. Prav zato so zelo pogosto ali celo praviloma v oljnih premazih tudi voski in naravne smole: olja prodrejo v les pod površino, voski pa zaprejo zgornjo plast in dajo izdelku končni, svetle videz. Ko sem zbiral material za pripravo tega prispevka, sem naletel tudi na "parketno olje", za katero se je izkazalo, da je v celoti produkt kemične industrije, z alkidnim vezivom v zmesi organskih topil. Ker pa je bil delež suhe snovi manjši kot pri običajnih lakih, so bili za sredstvo značilni boljše prodiranje v les, zelo tanek film na površini in končni videz, podoben kot pri lesu, obdelanem z naravnimi olji. Če torej želimo talno oblogo obdelati z naravnimi olji, previdnost pri izbiri izdelka res ni odveč!

NANAŠANJE OLJNIH PREMAZOV

Olja najpogosteje nanašamo ročno — s premazovanjem s čopiči, še bolj običajno pa z vtiranjem s krpami. Možni so tudi drugi načini, pri manjših kosih, ki jih vgradimo pozneje, na primer potapljanje. Pri nanašanju natančno upoštevamo navodila proizvajalca premaznega sredstva. Vtiranje s krpami v splošnem poteka približno takole: podlaga mora biti temeljito pripravljena, kar pomeni, da jo zbrusimo do primerne gladkosti in nato natančno odstranimo brusni prah. Sledi nanos olja, ki ga enakomerno razširimo po podlagi. Počakamo nekaj minut in odvečno olje, ki je ostalo na površini, odstranimo s krpo. Nato površino obdelujemo z mehko krpo ali blazinico, na primer s filcem, tako da hkrati odstranjujemo preostalo odvečno olje in poliramo površino. Po predpisanem asu utrjevanja, najbolje kar po 24 urah oziroma naslednji dan, površino rahlo pobrusimo s finim brusnim papirjem in postopek nanašanja ponovimo. Včasih je potrebno še tretje oljenje, ki ga opravimo po enakem postopku. Ne smemo pa pozabiti na varnost pri delu: tudi v prepojenih krpah poteka avtooksidacija olj, ki jo spremlja sproščanje toplote. Zaradi tega lahko pride do samovžiga naoljenih krp. Da bi preprečili verjetnost izbruha požara, porabljenih krp nikoli ne mečemo skupaj na veje kupe. Najbolje je, da jih do odvoza odložimo na prostem in ne vseh skupaj. Včasih priporočajo, da jih vržemo v posodo z vodo.

LASTNOSTI OLJENIH LESENIH TALNIH OBLOG, NJIHOVO ČIŠČENJE IN OBNAVLJANJE

Zelo tanki utrjeni filmi oljnih premazov ne vplivajo kaj dosti na mehanske lastnosti obdelanega lesa (odpornost proti obrabi, trdota ...), saj so za lastnosti celotnega sistema pomembne predvsem značilnosti podlage. S sodobnimi sintetičnimi premazi, kot so poliuretanski laki, je gotovo možno doseči ugodnejše lastnosti. Tudi odpornost proti različnim tekočinam in kemikalijam je lahko problematična. Nemogoče je na splošno reči, katere snovi bodo na oljenih površinah pustile madeže, saj je to zelo odvisno od sestavin oziroma lastnosti olja. Če madeži nastanejo, lahko poskusimo s katerim od posebnih čistilnih sredstev za oljene talne obloge. Čistila vsebujejo mila in spet zmesi različnih naravnih olj. Ne vem, ali jih je mogoče kupiti v Sloveniji, verjetno jih bomo še najlaže nabavili po internetu. Če pri odstranjevanju madežev s posebnimi čistili nismo uspešni, nam v najslabšem primeru preostaneta brušenje in obnova premaza. Za redno čiščenje pa prav vsi proizvajalci oljnih premazov navajajo le občasno brisanje z vlažno krpo. Oljne premaze je treba tu in tam obnoviti; enkrat na leto ali vsaki dve leti v les vtremo novo plast olja.

Kljub temu, da so odpornostne lastnosti naravnih oljnih premazov slabše od značilnosti sintetičnih lakov in imamo nekaj ve dela z obnavljanjem, so za mnoge oljene lesene talne obloge najlepše. Les obdrži svojo naravno lepoto in sčasoma dobi zanimivo, privlačno patino. e k temu dodamo še prijaznost do okolja, zlahka razumemo, zakaj se vse ve ljudi znova odloča za tradicionalne materiale za površinsko obdelavo lesa — naravna olja.

Marko Petrič, doc. dr.
Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Ljubljana