V 5. številki revije Korak je bil objavljen prispevek o obdelavi lesenih talnih oblog z olji. Omenili smo, da večina oljnih premazov za doseganje boljših lastnosti vsebuje tudi naravne smole in voske. Olja prodrejo v notranjost lesa in utrdijo tanko plast pod površino, medtem ko voski zaprejo zgornjo plast in dajo izdelku končni, svetleč videz. Seveda lahko voske uporabljamo tudi samostojno, bodisi za voskanje nepremazanih podlag, za podlage, ki so že bile obdelane z oljnimi premazi ali ponekod celo z laki na podlagi sintetičnih veziv. Voski so pravzaprav eno izmed najstarejših sredstev za površinsko obdelavo lesa. Njihova uporaba je razmeroma preprosta, so poceni, preprosta pa sta tudi naknadno popravljanje napak in obnova voskanih površin.

NARAVNI IN SINTETIČNI VOSKI

Kemijsko so naravni voski estri, tako kot naravna olja. Vendar pa so voski estri nasičenih monohidroksi alkoholov in višjih nasičenih maščobnih kislin. V vodi niso topni, raztapljajo pa se v različnih organskih topilih, na primer v terpentinu ali bencinu, nekateri tudi v alkoholih. Nekatere značilne fizikalne lastnosti voskov so njihova gnetljivost pri sobni temperaturi, nizka tališča (tudi že nad 40 stopinj Celzija), nad tališčem sorazmerno nizka viskoznost, s poliranjem pa lahko dosežemo svetleč oziroma svilnat videz tanke voščene plasti. Uporaba izraza »voski« se je zaradi velike podobnosti v omenjenih fizikalnih lastnostih razširila tudi na sintetične snovi, ki niso pravi voski: najbolj značilen primer je parafin, ki je zmes različno dolgih nasičenih ogljikovodikov.

Čebelji vosek je najbolj znan in za površinsko obdelavo lesa največkrat uporabljen naravni vosek. Surov čebelji vosek je rumenkaste do rdečkasto rjave barve, kar je predvsem odvisno od čebelje paše. S čiščenjem in beljenjem je mogoče dobiti tudi čebelji vosek bele barve. Tali se pri približno 60 stopinjah Celzija. V vodi ni topen, topen pa je v toplem alkoholu, ogljikovem tetrakloridu, kloroformu, etru in v mnogih drugih organskih topilih. Uporablja se lahko v trdni obliki, pa tudi v obliki paste ali tekočega pripravka.

Druga vrsta naravnega voska, ki je prav tako nepogrešljiv za površinsko obdelavo lesa, je karnauba vosek. To je vosek rastlinskega izvora, pridobljen iz listov palme Copernica cerifera, ki raste v Braziliji. Tali se pri 80 stopinjah Celzija in je trši od čebeljega voska, zato ga temu pogosto dodajamo zaradi izboljšanja mehanskih lastnosti voskane površine, seveda pa ga lahko uporabljamo tudi samostojno. Pri poliranju daje gladko, sijajno in trdo površino.

Med drugimi naravnimi voski omenimo še šelakov in montanski vosek.
 
Kot že omenjeno, parafin kemijsko ne sodi med voske, vendar ga zaradi njegovih fizikalnih lastnosti uvrščamo v to skupino snovi. Je brezbarven, brez vonja, kemijsko inerten, tali pa se pri 48 do 66 stopinjah Celzija. Topen je v bencinu, terpentinu in raznih drugih organskih topilih.

V literaturi sem našel preprost postopek izdelave paste za voskanje lesa. Posodo do polovice napolnimo z voskom in jo nato postavimo v vročo vodno kopel. Staljenemu čebeljemu vosku dodamo terpentin v razmerju 1 : 1 in dobro premešamo. Če želimo povečati trdoto, dodamo še nekaj karnauba voska. Viskoznost paste uravnavamo s količino terpentina. Seveda pa je na trgu veliko različnih pripravkov za voskanje talnih oblog. Pri izbiri moramo paziti, da se odločimo za premaze, ki so namenjeni voskanju tal, in ne za pohištvo. Sestava pripravkov in s tem tudi mehanske lastnosti plasti so namreč precej odvisne od namena uporabe.

VOSKANJE LESENIH TALNIH OBLOG

Voskamo lahko les iglavcev, pogosteje pa les listavcev. Vosek na površini lesa ne utrjuje kemijsko s premreženjem, temveč tvori tanko plast, ki dobro zapolni pore.

Tekoče pripravke je možno nanašati s hladnim ali toplim brizganjem, paste nanašamo s krpo, kar je tudi najpogostejši postopek, ali s toplim brizganjem, pri nanašanju trdnih voskov pa se lahko odločimo za vroče brizganje ali valjčno nanašanje z ogrevalnim in gladilnim valjem. Po nanosu tanke plasti je priporočljivo počakati od 24 do 48 ur, kar je odvisno predvsem od vrste in koncentracije topil in razredčil v pripravku za površinsko obdelavo tal. Sledi loščenje, kar opravimo ročno z volneno ali flanelasto krpo, lahko pa tudi s posebnimi žimnimi krtačami iz kokosovih vlaken in z usnjenimi vložki. Seveda se lahko lotimo tudi loščenja s polirnimi stroji. Tako bomo obogatili in poživili naravni videz lesa in izboljšali odpornost površine. Če želimo spremeniti barvni ton podlage, ki jo obdelujemo, imamo na voljo tudi različno obarvane pripravke za voskanje.

Voskano plast je treba redno vzdrževati in obnavljati. Zelo pomembno je redno čiščenje. Prah in različne smeti bi namreč lahko kar hitro poškodovali plast voska in poslabšali videz voskanih tal. Zato je potrebna redna uporaba sesalnika za prah, tla pa lahko tudi obrišemo z vlažno krpo. Proizvajalci sredstev za voskanje priporočajo loščenje (poliranje) vsaj enkrat na mesec, vsakega pol leta pa je na tla priporočljivo nanesti novo plast voska.

ODPORNOST PROTI TEKOČINAM

Odpornostne lastnosti lesenih voskanih površin so razmeroma slabe. Sporna je lahko že voda. Kapljice lahko na površini namreč pustijo moteče motne madeže. Zato vedno, ko se po voskanih tleh polije voda ali tudi kakšna druga tekočina, to takoj popivnamo z brisačo in nato obrišemo do suhega.

Na koncu pa še to: nekateri se, da bi dosegli lepši (bolj svetleč) videz tal, odločajo tudi za voskanje površin, ki so bile prej obdelane z različnimi laki. Najbrž je skorajda odveč omeniti, da obnavljanje lakov z novimi nanosi v tem primeru ne pride več v poštev, saj bi bila zelo vprašljiva oprijemnost plasti laka, s katero bi obnovili površino. Poleg tega utegnejo biti tako obdelane površine precej spolzke, zato sem v različnih člankih zasledil opozorila, da uporaba voščenih polirnih past za lakirane površine v javnih prostorih ni najprimernejša.

Torej uporaba pripravkov za voskanje je razmeroma preprosta, kar velja tudi za obnavljanje. Z izbiro naravnih materialov za obdelavo lesenih talnih oblog pripomoremo k varovanju okolja in prijetnemu počutju v bivalnih prostorih. Res pa je, da voskane površine zahtevajo nekaj več naše pozornosti in časa.

Marko Petrič, doc. dr.
Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Ljubljana