Pod pojmom estrih razumemo tankoslojni ploskovni gradbeni element (debeline tri do osem centimetrov), ki je izdelan iz projektiranega gradbenega materiala in ga neposredno polagamo na nosilno talno konstrukcijo (to je tampon oziroma podložni beton na zemlji ali na kraju samem izdelano ali montažno predizdelano stropno konstrukcijo), posredno pa tudi na vmesno ločilno in izolacijsko plast, tako da lahko prenese predvideno obremenitev. Uporaben je kot že izdelan tlak ali podlaga za polaganje različnih zaključnih talnih oblog. Pri pravilni sestavi tlaka estrih učinkovito zmanjšuje jakost udarnega zvoka in izboljšuje toplotno izolirnost. Če je v estrih vgrajeno še talno gretje, pa kot grelno telo pripomore k sevanju in enakomerni porazdelitvi toplote po vsej površini.
Številne napake se kažejo že pri izboru materialov za izdelavo estrihov, njihovem dimenzioniranju glede na podlago, debelino in togost, projektiranje ali izdelavo svežih mešanic in tehnično-tehnološke postopke vgradnje estrihov.
Glede na smernice razvoja, potreben kratek čas in znižanje stroškov izdelave v zadnjem času glavne težave ne pomeni le obvladovanje stanja dozorelosti – prostorske stabilnosti, notranje in površinske trdnosti estrihov ter pri za paro (deloma ali popolno) neprepustnih umetnih ali naravnih in lesenih talnih oblogah predvsem vlažnosti in temperature podlage ter ravnotežnega odnosa z relativno zračno vlago v okoliškem prostoru v odvisnosti od izbrane zaključne obloge –, temveč tudi projektirana debelina in togost estrihov kot nosilne konstrukcije, ki je odvisna od podlage, na katero nalegajo, in predvidenih obremenitev.
• cementni estrihi (CT) debeline od 30 do 80 milimetrov,
• samorazlivni estrihi na osnovi kalcijevega sulfata – anhidritni estrihi (CA) debeline o 25 do 70 milimetrov,
• izravnalne mase – polimerni cementni nanosi, pri debeloslojnih debeline od 5 do 30 milimetrov in pri tankoslojnih debeline od 1 do 10 milimetrov,
• polimerni estrihi (SR) debeline od 10 do 50 milimetrov,
• izravnalna nasutja – cementno vezana in kot nasutja: stiroporna (polistirenska EPS), perlitna in druga nasutja debeline od 25 do 160 milimetrov,
• estrihi na osnovi magnezijevega klorida – magnezitni oziroma ksilolitni estrihi (MA) debeline od 10 do 30 milimetrov in
• estrihi na osnovi bitumna – asfaltni estrihi (AS) debeline od 30 do 80 milimetrov.
Ker se pri izvedbi estrihov največ variacij in napak ali pomanjkljivosti pojavi pri cementnih, in to na kraju samem ulitih estrihov, se bomo v tem prispevku posvetili njihovemu projektiranju in izvedbi glede na podlago, debelino in togost kot ključnima dejavnikoma za pravilno izvedbo.
Kot med horizontalno nosilno ploščo in zidom (na primer stebri) mora biti raven (brez zakrivljenosti – zaokrožnic).
Plošča mora biti ustrezno suha, in to ne samo na površini, temveč po celotni debelini. Zato mora biti prostor zaščiten pred atmosferskimi vplivi (dež, prepih, velike temperaturne spremembe).
Treba je odstraniti izbokline, zapolniti in izravnati vdolbine v skladu s pogoji ravnosti.
Nosilno ploščo lahko izravnamo z izravnalno maso ali ustrezno malto. Vdolbine lahko zapolnimo s sintetično malto na osnovi epoksidnih, poliuretanskih, metakrilatnih ali poliestrskih smol.
Odprtine v nosilni podlagi morajo biti ostrorobe, enake širine in ravne.
Če so na nosilni konstrukciji (podlagi) instalacijske cevi, talne električne vtičnice in podobno, morajo biti pritrjene na nosilno podlago in zalite z izravnalnim slojem, ki sega do vrha elementov po vsej površini prostora. Nasipov iz naravnega ali lomljenega agregata ne smemo uporabiti.
Po izdelavi estriha moramo omogočiti tudi njegovo nego (navadno mokra nega v kombinaciji s prekrivanjem s folijo ali še bolje polstjo – filcem).
Po terminološkem pojmovanju cementnih estrihov pri nas pod tem pojmom razumemo zemeljsko vlažen beton, pripravljen s kamenim ali drugim agregatom ali s kombinacijo več različnih vrst agregatov z maksimalnim zrnom debeline 4 ali 8 milimetrov. Te veljajo za debeline estrihov od 3 do 8 centimetrov. Če pa so debeline slojev oziroma preplastitve manjše, to je od 10 do 30 milimetrov, ne moremo govoriti o klasičnih estrihih, temveč o izravnalnih ali tankoslojnih maltnih nanosih, ker morajo biti te mase oziroma cementne malte močno zgoščene in trdnostnega razreda najmanj C 25/30 N/mm2. Za debeline od 15 do 30 milimetrov se lahko pripravijo z maksimalnim zrnom največ 4 milimetre, za debeline od 10 do 15 milimetrov pa največ od 2 do 3 milimetre, kar je treba presoditi glede na razmere in vrsto agregata, ki je na voljo. Razen navedenega pa se morajo obvezno lepiti oziroma monolitno vezati na podlago.
Zaradi visoke poroznosti oziroma slabe zgoščenosti zaradi zemeljsko vlažne oziroma trdo plastične konsistence pri betonu estrihov normalno dosegamo prostorninske mase od 1600 do 2300 kilogramov na kubični meter in trdnostni razred (C) po ENV 1992-1-1 Ccu ≤ 25 N/mm2 (tlačne trdnosti pretežno od C 12/15 do C 16/20, pri industrijsko pripravljenih suhih mešanicah pa od C 18/20 do C 25/30 ali tudi C 30/37 N/mm2). Upogibne trdnosti se pri normalnem betonu gibljejo od 3 do 7 N/mm2 (v glavnem od 4 do 6 N/mm2).
Za talno ogrevane tlake in druge bolj obremenjene tlake obvezno projektirajo in izdelujejo estrihe trdnostnega razreda najmanj C 25/30. Z doseganjem projektirane trdnosti si v takih primerih pomagamo z uporabo ustreznih kemičnih dodatkov za zemeljsko vlažne betone – plastifikatorji.
Take betone večinoma vgrajujemo s pretočnimi mešalniki s črpalko ali dozirnimi polži za estrihe ali ročno. Zaglajevanje površine pa izvajamo z motornimi gladilniki (tako imenovanimi helikopterji) ali ročno.
Pri zemeljsko vlažnih betonih je zaradi trdo plastične konsistence proces odstranjevanja ujetega zraka (praznin) iz sveže vgrajenega betona zelo težaven in zato ostane v betonu več kot tri odstotke por. To pomeni slabšo tlačno trdnost, ker vsak odstotek zraka pomeni za okoli 3 do 5 odstotkov zmanjšanje trdnosti in tudi doseženo nižjo prostorninsko maso.
Z nižjo prostorninsko maso oziroma poroznostjo pa se zmanjšujeta adhezijska trdnost in sodelovanje cementne matrice s klasično armaturo oziroma, kar je še pomembneje, z mikroarmaturo, in to predvsem iz umetnih polipropilenskih (PP) vlaken, ki jih zdaj največ uporabljamo za ojačevanje estrihov. Pri izdelavi estrihov tako nenamerno dosegamo povečano poroznost betona, ki pa je za izsuševanje in sprijemljivost izravnalnih mas ali lepil za polaganje zaključnih oblog ugodna.
Po naleganju na nosilno podlago:
• estrih na tamponu (na tleh),
• estrih na stropni monolitni (etažni) plošči,
• estrih na montažni predizdelani etažni plošči in
• estrih na elastični podlagi (zvočni in/ali toplotni izolaciji).
Po povezavi s spodnjim slojem oziroma podlago:
• vezni estrih (estrih brez ločilnega sloja),
• estrih na ločilnem sloju in
• plavajoči estrih na ločilnem elastičnem sloju (izolaciji);
sem spada tudi estrih s talnim ogrevanjem.
Po mestu izdelave:
• estrih, vgrajen na kraju samem (monolitni estrih): na gradbišču pripravljen in vgrajevan beton in transportni beton iz centralne betonarne (ready mix),
• suhomontažni estrih (predizdelane plošče).
Glede na podlago oziroma ležišče, na katero bomo polagali estrih, bomo morali uporabiti določene različne izvedbene tehnike in zamisli s posebnimi rešitvami za armiranje. Za zaključne obloge pa sloj podlage estriha nima nobenega vpliva in posledično tudi ne sme določati izbiro.
Sloj nosilne podlage je torej pomemben za:
• dimenzioniranje debeline,
• dimenzioniranje, razporeditev in lego armature ter
• projektiranje dilatacij.
Estrihi na utrjenem tamponu
Če na tamponu nimamo izdelanega podložnega betona in položene hidroizolacije (bitumenske ali elastične polimerno cementne), moramo tampon ustrezno poravnati s plastjo finega peska, nanj pa položiti eno ali dve PE-foliji ali drugo ustrezno za paro neprepustno ali po potrebi tudi hidroizolacijsko folijo. V nadaljevanju, če je s projektom predvideno, moramo položiti sloj toplotne izolacije ustrezne vrste in debeline. Najbolje je, če uporabimo sloj ekstrudiranega polistirena XPS (styrodur) ali sloj ekspandiranega polistirena EPS (stiropor), vse pogosteje pa tudi sloj elastificiranega polistirena EPS. Lahko uporabimo plošče steklene ali kamene volne, vendar so zaradi možnosti navlaženja manj primerne. Pri vgradnji talnega ogrevanja pa lahko uporabimo kar sistemske plošče, kjer so plošče iz stiropora izdelane že z vgrajenim profilom za polaganje cevi. Za izvedbo prostorskih oziroma ločilnih dilatacij, to je ločitev estriha od sten stebrov in drugih vertikalnih v ploskev estriha vključenih gradbenih elementov, pa uporabljamo še izolacijske trakove iz polistirena, penjenega polietilena ali podobno. Na izolacijske plošče, razen na sistemske, kjer mora beton obliti grelne cevi, moramo pred vgradnjo estriha položiti še eno plast PE-folije. Sledi polaganje estriha.
Zaradi preprečevanja možnosti nastanka nekontroliranih oziroma tako imenovanih tehnoloških razpok je treba na estrihih glede na debelino, velikost, oslabitve in geometrijsko obliko vnaprej predvideti in nato tudi izdelati ustrezne vrste dilatacij. Konstrukcijske dilatacije moramo obvezno izdelati povsod tam, kjer so projektirane in vidne v nosilni konstrukciji oziroma podlagi estriha. Delovne dilatacije oziroma prekinitve betoniranja moramo vnaprej predvideti tako, da se ujemajo z mesti projektiranih oziroma vnaprej določenih dilatacij. Navidezne dilatacije lahko izdelujemo sproti, še v svežem estrihu z zarezovanjem s kovinsko zidarsko žlico ali kovinsko gladilko ali čim prej (po navadi po enem ali treh dnevih), kar je odvisno od sestave estriha, zunanjih temperatur zraka, relativne vlage, vetra in tudi prepiha, in to z vrezovanjem z rezalnim diskom takrat, ko se ob rezanju betonski robovi ne krušijo.
Če so estrihi obremenjeni tudi s težjimi in prometnimi obtežbami, je treba poleg ustrezne trdnosti in debeline estrihov poskrbeti za pravilno tesnjenje dilatacijskih reg s trajno elastičnimi in bolj togimi fugirnimi masami oziroma kiti. Če estrihe izvajamo zunaj, je treba upoštevati temperaturne spremembe in s tem raztezanje in krčenje estriha in zaključnih obložnih materialov. Prav tako moramo upoštevati obstojnost fugirnih mas na UV-žarke in atmosferske vplive.
Estrihi na monolitni ali predizdelani montažni stropni (etažni) plošči
V okviru izvedbe estrihov na stropni plošči glede na povezavo s spodnjo plastjo nastopajo tri vrste estrihov, in sicer:
• vezni estrih,
• estrih na ločilni plasti in
• plavajoči estrih.
Od navedenih vrst estrihov bomo tu obravnavali le vezni estrih, druge bomo posebej obdelali v naslednjem poglavju. Poudariti pa moramo naslednje glavne pogoje priprave podlage za projektiranje in izvedbo:
• pri pripravi površine za vezni estrih je treba površino podlage ustrezno očistiti in pripraviti ter pri montažnih stropnih ploščah v utore oziroma stike – spojnice vgraditi ustrezno ojačitveno in vezno armaturo in utore zaliti s finozrnatim betonom ali cementno malto enakega trdnostnega razreda, kot so nosilne plošče,
• pri pripravi površine za estrih na ločilni plasti za ločilno plast navadno položimo PE- ali PVC-folijo ali folijo iz penjenega polietilena oziroma podobno; pri tem je za stropne plošče iz montažnih, še zlasti prednapetih votlih plošč (PVP), treba predhodno izvesti izravnavo višinskih razlik v ravnosti površine plošč (odstopanja v ravnosti tudi do 4 centimetre ali celo več) s finim materialom, ki ga lahko razgrnemo, na primer mivko, vermikulitom, in sicer da dosežemo enakomernost debeline in preprečimo ostre oziroma skokovite prehode v prerezu estriha, ki so potencialna mesta pojava nekontroliranih razpok, in
• pri pripravi površine za plavajoči estrih je treba pred izvedbo estriha obvezno vložiti plast izolacije (zvočne in/ali toplotne), prek katere položimo še za paro neprepustno ali delno neprepustno folijo, ki je hkrati neprepustna za vodo; če je strop izdelan iz montažnih plošč, na primer PVP, je treba z izolacijo doseči čim večjo ravnost oziroma izravnavo površine podlage, da bo debelina estriha čim bolj enakomerna.
Pri tlakih na stropnih ploščah se pogosto dogaja, da smo omejeni z debelino preplastitve od 5 do 8 centimetrov, kar lahko povzroči težave pri izvedbi.
Glavni dejavniki, ki jih v takem primeru moramo upoštevati v okviru projektiranja, so:
• povezava stropa z estrihom,
• vrsta in tip armature,
• beton in
• izvedba stikov oziroma dilatacij.
Na srečo je v zadnjem času bolj razvita in uporabljana tehnologija mikroarmiranih betonov rešila veliko težav pri izvedbi estrihov malih prerezov.
Veliko pozornost je treba posvetiti količini glavnih komponent betona, ki morajo vsebovati lastnosti, ki so neločljivo vezane na male debeline estrihov. Pri tem moramo opomniti, da moramo za beton estriha debeline 5 centimetrov uporabiti popolnoma drugačne komponente doziranja kot pri betonu za debelino estriha 8 centimetrov. Poleg tega mora beton estriha dosegati identičen trdnostni razred betona, kot je bil dosežen za stropno ploščo, in to zato, da bi dosegel homogeno krčenje preko celotnega prereza.
Na stropno ploščo, katere površina mora biti čim bolj čista in hrapava, najprej nanesemo vezni sloj, ki je lahko iz epoksidne ali druge umetne smole ali iz polimerno cementne malte – pačoka, ki ga nanesemo tik pred mikroarmiranim (MAB) ali kombinirano armiranim (KAB) betonom oziroma malto, katere mešanica bo sestavljena iz agregatov, veziva in dodatkov, prilagojenih debelinam, katere imamo na voljo.
Za mikroarmirani beton (MAB) lahko uporabimo ustrezno količino le jeklenih vlaken ali kombinacijo jeklenih vlaken z umetnimi, na primer polipropilenskimi (PP) vlakni, za kombinirano armirani beton pa klasično gradbeno varjeno armaturno mrežo MAG 500/560 (S500H), na primer tipa Q v kombinaciji z umetnimi, na primer PP-vlakni ali tudi jeklenimi vlakni, kar je odvisno od obremenitev in želenih učinkov.
Zaradi zahtevanega trdnostnega razreda betona C 25/30 ali C 30/37 ali tudi več je v takem primeru najbolje, da na gradbišče pripeljemo beton »zemeljsko vlažne konsistence«, ki mu kraju samem – gradbišču dodamo superplastifikator v predvideni količini in v nadaljevanju še določeno količino mikroarmature (na splošno od 20 do 30 kilogramov), ki jo izračunamo, da dosežemo predvidene trdnosti.
Ko je možno, da ne poškodujemo dilatacijskih robov, v estrih vrežemo navidezne oziroma skrčljive dilatacijske rege, da preprečimo nastanek tehnoloških razpok zaradi krčenja betona pri izsuševanju. Tako je estrih pripravljen za pripravo površine za zaključno oblogo. Če je površina estriha že zaključna površina po zadostni osušitvi in stabilizaciji betona, rege stikov še ustrezno pripravimo in zafugiramo.
Estrihi na elastični podlagi
Te vrste estrihi so obdelani v spodnjem poglavju, in sicer pri plavajočih estrihih.
Plavajoči cementni estrih in elastična podlaga morata biti obravnavana skupaj, njune značilnosti pa so:
• primerna podlaga za zaključne talne obloge in
• zvočna in toplotna izolacija.
Plavajoči cementni estrih mora biti izdelan iz ustreznega materiala, in to tako, da zadovoljuje zahtevam iz naslednje preglednice:
Največje odstopanje navzdol sme pri tlačni trdnosti znašati 20 odstotkov od povprečne vrednosti.
Izdelujemo ga v stanovanjskih, poslovnih, šolskih, bolnišničnih in drugih javnih prostorih, kjer mora biti zagotovljena ustrezna udobnost bivanja, in to še zlasti glede zvočne izolirnosti. Plavajoči cementni estrih skupaj s podajno podlago predvsem uporabljamo za izolacijo proti udarnemu zvoku. Skupaj z nosilno konstrukcijo, podajno in podno oblogo pa zagotavlja določeno izolacijo pred zvokom v zraku in ima tudi iskano (zahtevano) toplotno prevodnost.
Zvočno izolacijo lahko položimo zelo natančno. Uporabiti moramo zvočno ali toplotno izolacijo v rolah ali ploščah, ki so prekrite s posebno folijo.
Plavajoče cementne estrihe izdelujejo v debelinah od 3,5 do 8 centimetrov (navadno od 4 do 6 centimetrov) kot podlago za razne vrste podnih oblog, ki same ne zadovoljujejo pogojev zvočne izolirnosti (na primer parketi, keramika, iglane preproge, PVC, linolej, guma ...). Delno lahko s plavajočim estrihom izravnavamo tudi odstopanja od ravnosti nosilne betonske konstrukcije, kar je velikokrat naključje in tudi težava.
Velikost obremenitev je odvisna od debeline estriha, trdnostnega razreda, vrste izolacije (stisljivost in trajna deformacija) in upogibne trdnosti. Za pripravo podlage in zaščito pred vlago veljajo enaka pravila kot pri estrihih na ločilnem sloju.
Če estrih izvedemo nad svežnji izoliranih cevi, pa je togost estriha lahko premajhna. Takrat je primerno, da cevi prestavimo tako, da je razdalja med njimi tako velika, da tudi na teh mestih pride do zadostne opore za estrih, ali pa ustrezno povečamo debelino estriha in kot dodatno ojačitev položimo kos lahke mreže.
Zdeslav Jamšek, univ. dipl. inž. grad.
Številne napake se kažejo že pri izboru materialov za izdelavo estrihov, njihovem dimenzioniranju glede na podlago, debelino in togost, projektiranje ali izdelavo svežih mešanic in tehnično-tehnološke postopke vgradnje estrihov.
Slika 1: Vprašljiva kakovost podlage za izvedbo veznega estriha
Glede na smernice razvoja, potreben kratek čas in znižanje stroškov izdelave v zadnjem času glavne težave ne pomeni le obvladovanje stanja dozorelosti – prostorske stabilnosti, notranje in površinske trdnosti estrihov ter pri za paro (deloma ali popolno) neprepustnih umetnih ali naravnih in lesenih talnih oblogah predvsem vlažnosti in temperature podlage ter ravnotežnega odnosa z relativno zračno vlago v okoliškem prostoru v odvisnosti od izbrane zaključne obloge –, temveč tudi projektirana debelina in togost estrihov kot nosilne konstrukcije, ki je odvisna od podlage, na katero nalegajo, in predvidenih obremenitev.
RAZVRSTITEV ESTRIHOV GLEDE NA VEZIVA IN DEBELINO
Na splošno po uporabljenih vezivih in klasičnem (mokrem) sistemu polaganja ločimo naslednje glavne vrste estrihov:• cementni estrihi (CT) debeline od 30 do 80 milimetrov,
• samorazlivni estrihi na osnovi kalcijevega sulfata – anhidritni estrihi (CA) debeline o 25 do 70 milimetrov,
• izravnalne mase – polimerni cementni nanosi, pri debeloslojnih debeline od 5 do 30 milimetrov in pri tankoslojnih debeline od 1 do 10 milimetrov,
• polimerni estrihi (SR) debeline od 10 do 50 milimetrov,
• izravnalna nasutja – cementno vezana in kot nasutja: stiroporna (polistirenska EPS), perlitna in druga nasutja debeline od 25 do 160 milimetrov,
• estrihi na osnovi magnezijevega klorida – magnezitni oziroma ksilolitni estrihi (MA) debeline od 10 do 30 milimetrov in
• estrihi na osnovi bitumna – asfaltni estrihi (AS) debeline od 30 do 80 milimetrov.
Slika 2: Poškodbe izravnalne mase zaradi neustrezne trdnosti, neravnosti in višinske razgibanosti podlage
Ker se pri izvedbi estrihov največ variacij in napak ali pomanjkljivosti pojavi pri cementnih, in to na kraju samem ulitih estrihov, se bomo v tem prispevku posvetili njihovemu projektiranju in izvedbi glede na podlago, debelino in togost kot ključnima dejavnikoma za pravilno izvedbo.
TEMELJNI POGOJI ZA IZDELAVO ESTRIHOV
Splošno
Pred izdelavo estriha moramo vgraditi vse vratne in okenske okvirje ter opraviti vse druge vzidave raznih sider, konzol ... Vgraditi moramo električno in cevno instalacijo in izdelati omete. Slikarska in pleskarska dela morajo biti izvedena v celoti, razen finalnih faz. Strop mora biti slikarsko dokončno obdelan.Kot med horizontalno nosilno ploščo in zidom (na primer stebri) mora biti raven (brez zakrivljenosti – zaokrožnic).
Nosilna podlaga
Betonska plošča mora biti trdna. Odstraniti je treba prah in vse druge gradbene materiale, kot so malta, opeka, ostanki armature, embalaža ... Odstraniti moramo tudi možno armaturo na površini nosilne betonske plošče, ki ni bila povsem vgrajena v beton.Plošča mora biti ustrezno suha, in to ne samo na površini, temveč po celotni debelini. Zato mora biti prostor zaščiten pred atmosferskimi vplivi (dež, prepih, velike temperaturne spremembe).
Treba je odstraniti izbokline, zapolniti in izravnati vdolbine v skladu s pogoji ravnosti.
Nosilno ploščo lahko izravnamo z izravnalno maso ali ustrezno malto. Vdolbine lahko zapolnimo s sintetično malto na osnovi epoksidnih, poliuretanskih, metakrilatnih ali poliestrskih smol.
Odprtine v nosilni podlagi morajo biti ostrorobe, enake širine in ravne.
Če so na nosilni konstrukciji (podlagi) instalacijske cevi, talne električne vtičnice in podobno, morajo biti pritrjene na nosilno podlago in zalite z izravnalnim slojem, ki sega do vrha elementov po vsej površini prostora. Nasipov iz naravnega ali lomljenega agregata ne smemo uporabiti.
Slika 3: Neustrezno pripravljena podlaga za izdelavo estriha
Po izdelavi estriha moramo omogočiti tudi njegovo nego (navadno mokra nega v kombinaciji s prekrivanjem s folijo ali še bolje polstjo – filcem).
IZDELAVA IN LASTNOSTI PO KLASIČNEM »MOKREM POSTOPKU« NA KRAJU SAMEM IZDELANIH CEMENTNIH ESTRIHOV
Kot klasičen, po mokrem postopku na kraju samem izdelan estrih razumemo izdelavo estrihov, katerih svežo mešanico pripravijo na gradbišču in dostavijo do mesta vgradnje s strojem za mešanje, prevoz zemeljsko vlažnih betonov s črpalko, že vgrajeno na stroju za mešanje, ali pripravo sveže mešanice na stalnem betonarskem obratu zunaj gradbišča s prevozom do gradbišča z agitatorji in vgrajevanjem s klasično črpalko za beton ali neposrednim stresanjem na mesto vgradnje. Pri prevozu svežih betonov estrihov iz stalnih betonarskih obratov z odprtimi kesoni tovornjakov in ročnim vgrajevanjem in razgrinjanjem ne dosežemo ustrezne kakovosti.Po terminološkem pojmovanju cementnih estrihov pri nas pod tem pojmom razumemo zemeljsko vlažen beton, pripravljen s kamenim ali drugim agregatom ali s kombinacijo več različnih vrst agregatov z maksimalnim zrnom debeline 4 ali 8 milimetrov. Te veljajo za debeline estrihov od 3 do 8 centimetrov. Če pa so debeline slojev oziroma preplastitve manjše, to je od 10 do 30 milimetrov, ne moremo govoriti o klasičnih estrihih, temveč o izravnalnih ali tankoslojnih maltnih nanosih, ker morajo biti te mase oziroma cementne malte močno zgoščene in trdnostnega razreda najmanj C 25/30 N/mm2. Za debeline od 15 do 30 milimetrov se lahko pripravijo z maksimalnim zrnom največ 4 milimetre, za debeline od 10 do 15 milimetrov pa največ od 2 do 3 milimetre, kar je treba presoditi glede na razmere in vrsto agregata, ki je na voljo. Razen navedenega pa se morajo obvezno lepiti oziroma monolitno vezati na podlago.
Zaradi visoke poroznosti oziroma slabe zgoščenosti zaradi zemeljsko vlažne oziroma trdo plastične konsistence pri betonu estrihov normalno dosegamo prostorninske mase od 1600 do 2300 kilogramov na kubični meter in trdnostni razred (C) po ENV 1992-1-1 Ccu ≤ 25 N/mm2 (tlačne trdnosti pretežno od C 12/15 do C 16/20, pri industrijsko pripravljenih suhih mešanicah pa od C 18/20 do C 25/30 ali tudi C 30/37 N/mm2). Upogibne trdnosti se pri normalnem betonu gibljejo od 3 do 7 N/mm2 (v glavnem od 4 do 6 N/mm2).
Za talno ogrevane tlake in druge bolj obremenjene tlake obvezno projektirajo in izdelujejo estrihe trdnostnega razreda najmanj C 25/30. Z doseganjem projektirane trdnosti si v takih primerih pomagamo z uporabo ustreznih kemičnih dodatkov za zemeljsko vlažne betone – plastifikatorji.
Take betone večinoma vgrajujemo s pretočnimi mešalniki s črpalko ali dozirnimi polži za estrihe ali ročno. Zaglajevanje površine pa izvajamo z motornimi gladilniki (tako imenovanimi helikopterji) ali ročno.
Pri zemeljsko vlažnih betonih je zaradi trdo plastične konsistence proces odstranjevanja ujetega zraka (praznin) iz sveže vgrajenega betona zelo težaven in zato ostane v betonu več kot tri odstotke por. To pomeni slabšo tlačno trdnost, ker vsak odstotek zraka pomeni za okoli 3 do 5 odstotkov zmanjšanje trdnosti in tudi doseženo nižjo prostorninsko maso.
Z nižjo prostorninsko maso oziroma poroznostjo pa se zmanjšujeta adhezijska trdnost in sodelovanje cementne matrice s klasično armaturo oziroma, kar je še pomembneje, z mikroarmaturo, in to predvsem iz umetnih polipropilenskih (PP) vlaken, ki jih zdaj največ uporabljamo za ojačevanje estrihov. Pri izdelavi estrihov tako nenamerno dosegamo povečano poroznost betona, ki pa je za izsuševanje in sprijemljivost izravnalnih mas ali lepil za polaganje zaključnih oblog ugodna.
RAZVRSTITEV CEMENTNIH ESTRIHOV GLEDE NA PODLAGO, TEHNOLOŠKE DEFORMACIJE IN MESTO PRIPRAVE
Od številnih vrst cementnih estrihov bi zaradi njihove obsežnosti in tematike prispevka podrobneje obravnavali le naslednje:Po naleganju na nosilno podlago:
• estrih na tamponu (na tleh),
• estrih na stropni monolitni (etažni) plošči,
• estrih na montažni predizdelani etažni plošči in
• estrih na elastični podlagi (zvočni in/ali toplotni izolaciji).
Po povezavi s spodnjim slojem oziroma podlago:
• vezni estrih (estrih brez ločilnega sloja),
• estrih na ločilnem sloju in
• plavajoči estrih na ločilnem elastičnem sloju (izolaciji);
sem spada tudi estrih s talnim ogrevanjem.
Po mestu izdelave:
• estrih, vgrajen na kraju samem (monolitni estrih): na gradbišču pripravljen in vgrajevan beton in transportni beton iz centralne betonarne (ready mix),
• suhomontažni estrih (predizdelane plošče).
IZVEDBA GLEDE NA VRSTO NOSILNE PODLAGE
Površine, na katerih izdelujemo tlake, glede na zasnovo nosilnih konstrukcij objekta velikokrat prisilijo projektanta, da v svojih projektih in popisih del predvidi izvedbo na različnih podlagah. Torej, tlakov oziroma estrihov ne polagamo vedno kar na teren (zbiti tampon kot podlago), temveč tudi na etažnih ploščah, montažnih stropnih elementih in elastični podlagi (zvočni in/ali toplotni izolaciji).Glede na podlago oziroma ležišče, na katero bomo polagali estrih, bomo morali uporabiti določene različne izvedbene tehnike in zamisli s posebnimi rešitvami za armiranje. Za zaključne obloge pa sloj podlage estriha nima nobenega vpliva in posledično tudi ne sme določati izbiro.
Sloj nosilne podlage je torej pomemben za:
• dimenzioniranje debeline,
• dimenzioniranje, razporeditev in lego armature ter
• projektiranje dilatacij.
Estrihi na utrjenem tamponu
Če na tamponu nimamo izdelanega podložnega betona in položene hidroizolacije (bitumenske ali elastične polimerno cementne), moramo tampon ustrezno poravnati s plastjo finega peska, nanj pa položiti eno ali dve PE-foliji ali drugo ustrezno za paro neprepustno ali po potrebi tudi hidroizolacijsko folijo. V nadaljevanju, če je s projektom predvideno, moramo položiti sloj toplotne izolacije ustrezne vrste in debeline. Najbolje je, če uporabimo sloj ekstrudiranega polistirena XPS (styrodur) ali sloj ekspandiranega polistirena EPS (stiropor), vse pogosteje pa tudi sloj elastificiranega polistirena EPS. Lahko uporabimo plošče steklene ali kamene volne, vendar so zaradi možnosti navlaženja manj primerne. Pri vgradnji talnega ogrevanja pa lahko uporabimo kar sistemske plošče, kjer so plošče iz stiropora izdelane že z vgrajenim profilom za polaganje cevi. Za izvedbo prostorskih oziroma ločilnih dilatacij, to je ločitev estriha od sten stebrov in drugih vertikalnih v ploskev estriha vključenih gradbenih elementov, pa uporabljamo še izolacijske trakove iz polistirena, penjenega polietilena ali podobno. Na izolacijske plošče, razen na sistemske, kjer mora beton obliti grelne cevi, moramo pred vgradnjo estriha položiti še eno plast PE-folije. Sledi polaganje estriha.
Slika 4: Estrih na utrjenem tamponu
Zaradi preprečevanja možnosti nastanka nekontroliranih oziroma tako imenovanih tehnoloških razpok je treba na estrihih glede na debelino, velikost, oslabitve in geometrijsko obliko vnaprej predvideti in nato tudi izdelati ustrezne vrste dilatacij. Konstrukcijske dilatacije moramo obvezno izdelati povsod tam, kjer so projektirane in vidne v nosilni konstrukciji oziroma podlagi estriha. Delovne dilatacije oziroma prekinitve betoniranja moramo vnaprej predvideti tako, da se ujemajo z mesti projektiranih oziroma vnaprej določenih dilatacij. Navidezne dilatacije lahko izdelujemo sproti, še v svežem estrihu z zarezovanjem s kovinsko zidarsko žlico ali kovinsko gladilko ali čim prej (po navadi po enem ali treh dnevih), kar je odvisno od sestave estriha, zunanjih temperatur zraka, relativne vlage, vetra in tudi prepiha, in to z vrezovanjem z rezalnim diskom takrat, ko se ob rezanju betonski robovi ne krušijo.
Slika 5: Primer na nepravilnem mestu z jekleno gladilko v sveži estrih vrezane navidezne dilatacije
Če so estrihi obremenjeni tudi s težjimi in prometnimi obtežbami, je treba poleg ustrezne trdnosti in debeline estrihov poskrbeti za pravilno tesnjenje dilatacijskih reg s trajno elastičnimi in bolj togimi fugirnimi masami oziroma kiti. Če estrihe izvajamo zunaj, je treba upoštevati temperaturne spremembe in s tem raztezanje in krčenje estriha in zaključnih obložnih materialov. Prav tako moramo upoštevati obstojnost fugirnih mas na UV-žarke in atmosferske vplive.
Slika 6: Nepravilna izvedba dilatacij estriha na tamponu kot podlage za lepljenje zunanje bazenske keramike
Estrihi na monolitni ali predizdelani montažni stropni (etažni) plošči
V okviru izvedbe estrihov na stropni plošči glede na povezavo s spodnjo plastjo nastopajo tri vrste estrihov, in sicer:
• vezni estrih,
• estrih na ločilni plasti in
• plavajoči estrih.
Od navedenih vrst estrihov bomo tu obravnavali le vezni estrih, druge bomo posebej obdelali v naslednjem poglavju. Poudariti pa moramo naslednje glavne pogoje priprave podlage za projektiranje in izvedbo:
• pri pripravi površine za vezni estrih je treba površino podlage ustrezno očistiti in pripraviti ter pri montažnih stropnih ploščah v utore oziroma stike – spojnice vgraditi ustrezno ojačitveno in vezno armaturo in utore zaliti s finozrnatim betonom ali cementno malto enakega trdnostnega razreda, kot so nosilne plošče,
• pri pripravi površine za estrih na ločilni plasti za ločilno plast navadno položimo PE- ali PVC-folijo ali folijo iz penjenega polietilena oziroma podobno; pri tem je za stropne plošče iz montažnih, še zlasti prednapetih votlih plošč (PVP), treba predhodno izvesti izravnavo višinskih razlik v ravnosti površine plošč (odstopanja v ravnosti tudi do 4 centimetre ali celo več) s finim materialom, ki ga lahko razgrnemo, na primer mivko, vermikulitom, in sicer da dosežemo enakomernost debeline in preprečimo ostre oziroma skokovite prehode v prerezu estriha, ki so potencialna mesta pojava nekontroliranih razpok, in
• pri pripravi površine za plavajoči estrih je treba pred izvedbo estriha obvezno vložiti plast izolacije (zvočne in/ali toplotne), prek katere položimo še za paro neprepustno ali delno neprepustno folijo, ki je hkrati neprepustna za vodo; če je strop izdelan iz montažnih plošč, na primer PVP, je treba z izolacijo doseči čim večjo ravnost oziroma izravnavo površine podlage, da bo debelina estriha čim bolj enakomerna.
Pri tlakih na stropnih ploščah se pogosto dogaja, da smo omejeni z debelino preplastitve od 5 do 8 centimetrov, kar lahko povzroči težave pri izvedbi.
Glavni dejavniki, ki jih v takem primeru moramo upoštevati v okviru projektiranja, so:
• povezava stropa z estrihom,
• vrsta in tip armature,
• beton in
• izvedba stikov oziroma dilatacij.
Na srečo je v zadnjem času bolj razvita in uporabljana tehnologija mikroarmiranih betonov rešila veliko težav pri izvedbi estrihov malih prerezov.
Veliko pozornost je treba posvetiti količini glavnih komponent betona, ki morajo vsebovati lastnosti, ki so neločljivo vezane na male debeline estrihov. Pri tem moramo opomniti, da moramo za beton estriha debeline 5 centimetrov uporabiti popolnoma drugačne komponente doziranja kot pri betonu za debelino estriha 8 centimetrov. Poleg tega mora beton estriha dosegati identičen trdnostni razred betona, kot je bil dosežen za stropno ploščo, in to zato, da bi dosegel homogeno krčenje preko celotnega prereza.
Na stropno ploščo, katere površina mora biti čim bolj čista in hrapava, najprej nanesemo vezni sloj, ki je lahko iz epoksidne ali druge umetne smole ali iz polimerno cementne malte – pačoka, ki ga nanesemo tik pred mikroarmiranim (MAB) ali kombinirano armiranim (KAB) betonom oziroma malto, katere mešanica bo sestavljena iz agregatov, veziva in dodatkov, prilagojenih debelinam, katere imamo na voljo.
Za mikroarmirani beton (MAB) lahko uporabimo ustrezno količino le jeklenih vlaken ali kombinacijo jeklenih vlaken z umetnimi, na primer polipropilenskimi (PP) vlakni, za kombinirano armirani beton pa klasično gradbeno varjeno armaturno mrežo MAG 500/560 (S500H), na primer tipa Q v kombinaciji z umetnimi, na primer PP-vlakni ali tudi jeklenimi vlakni, kar je odvisno od obremenitev in želenih učinkov.
Zaradi zahtevanega trdnostnega razreda betona C 25/30 ali C 30/37 ali tudi več je v takem primeru najbolje, da na gradbišče pripeljemo beton »zemeljsko vlažne konsistence«, ki mu kraju samem – gradbišču dodamo superplastifikator v predvideni količini in v nadaljevanju še določeno količino mikroarmature (na splošno od 20 do 30 kilogramov), ki jo izračunamo, da dosežemo predvidene trdnosti.
Ko je možno, da ne poškodujemo dilatacijskih robov, v estrih vrežemo navidezne oziroma skrčljive dilatacijske rege, da preprečimo nastanek tehnoloških razpok zaradi krčenja betona pri izsuševanju. Tako je estrih pripravljen za pripravo površine za zaključno oblogo. Če je površina estriha že zaključna površina po zadostni osušitvi in stabilizaciji betona, rege stikov še ustrezno pripravimo in zafugiramo.
Estrihi na elastični podlagi
Te vrste estrihi so obdelani v spodnjem poglavju, in sicer pri plavajočih estrihih.
ESTRIHI GLEDE NA POVEZAVO S PODLAGO
Vezni estrih
Vezni estrih je ustrezen za izdelavo tankoslojnih preplastitev in visokih obremenitev. Njegova slabost pa je, da ni možno izvesti ne zvočne in tudi ne toplotne izolirnosti. S podlago se mora sprijeti po celi površini, v posebnih razmerah izvedbe pa tudi manj, ko za vezni sloj uporabimo na primer epoksidni vezni premaz (mora pa biti enakomerno razporejen kot mrežasti raster). Pred polaganjem estriha moramo preveriti, ali iz glavne podlage prodira vlaga, nato pa ustrezno ukrepati, ker je to pomembno zlasti za nanašanje zaključnega sloja. Podlaga mora biti suha, primerno trdna, brez nevezanih delcev, razmaščena in brez razpok.Estrih na ločilnem sloju
Estrih na ločilnem sloju izravnava neravnine podlage in premošča projektirane višine oziroma kote pred polaganjem zaključne obloge. Primeren je za podlage, kjer ne smemo vzpostaviti stika s spodnjo, nosilno konstrukcijo (na primer ločilne ali umazane betonske površine, stare talne obloge, lesena tla ...) ali želimo estrihu dopustiti neomejeno krčenje zaradi izsuševanja glede možnosti izvedbe dilatacijskih polj z večjimi stranicami brez tveganja pojava nekontroliranih razpok. Uporaben je tudi tam, kjer je ločilni sloj hkrati tudi hidroizolacija (na primer garaže, kleti in drugi prostori v stiku z zemljo). Primeren je za visoke obremenitve. Ni pa ga možno uporabiti kot zvočni in toplotni izolator. Na podlagi ne smejo potekati nikakršni vodi oziroma instalacije ali kakršnikoli vgradni elementi, ki bi slabili prečni prerez estriha. Če za ločilni sloj uporabimo navadno PE-folijo, te zaradi previsoke prepustnosti za paro ne moremo uporabiti tudi kot hidroizolacijo. Na stenah, nosilcih in stebrih v višini tlaka za ločitev estriha od gradbenih elementov za ločilne oziroma prostorske dilatacije kot pri vseh tlakih uporabimo vertikalne robne izolacijske trakove.Plavajoči estrih na ločilnem elastičnem sloju (izolaciji)
Plavajoči estrih je plošča, ki mora biti dovolj toga na upogib, da omogoča enakomerno porazdelitev obtežb na podajno podlago (izolacijo). Plošča mora biti ločena od stranskih sten, stebrov, cevi in drugih konstrukcij z rego, izpolnjeno s primernim elastičnim materialom (stiroporom, penjenim polietilenom …).Plavajoči cementni estrih in elastična podlaga morata biti obravnavana skupaj, njune značilnosti pa so:
• primerna podlaga za zaključne talne obloge in
• zvočna in toplotna izolacija.
Plavajoči cementni estrih mora biti izdelan iz ustreznega materiala, in to tako, da zadovoljuje zahtevam iz naslednje preglednice:
Največje odstopanje navzdol sme pri tlačni trdnosti znašati 20 odstotkov od povprečne vrednosti.
Izdelujemo ga v stanovanjskih, poslovnih, šolskih, bolnišničnih in drugih javnih prostorih, kjer mora biti zagotovljena ustrezna udobnost bivanja, in to še zlasti glede zvočne izolirnosti. Plavajoči cementni estrih skupaj s podajno podlago predvsem uporabljamo za izolacijo proti udarnemu zvoku. Skupaj z nosilno konstrukcijo, podajno in podno oblogo pa zagotavlja določeno izolacijo pred zvokom v zraku in ima tudi iskano (zahtevano) toplotno prevodnost.
Zvočno izolacijo lahko položimo zelo natančno. Uporabiti moramo zvočno ali toplotno izolacijo v rolah ali ploščah, ki so prekrite s posebno folijo.
Slika 7: Plavajoči estrih na medetažni stropni konstrukciji proti hladnemu podstrešju
Plavajoče cementne estrihe izdelujejo v debelinah od 3,5 do 8 centimetrov (navadno od 4 do 6 centimetrov) kot podlago za razne vrste podnih oblog, ki same ne zadovoljujejo pogojev zvočne izolirnosti (na primer parketi, keramika, iglane preproge, PVC, linolej, guma ...). Delno lahko s plavajočim estrihom izravnavamo tudi odstopanja od ravnosti nosilne betonske konstrukcije, kar je velikokrat naključje in tudi težava.
Velikost obremenitev je odvisna od debeline estriha, trdnostnega razreda, vrste izolacije (stisljivost in trajna deformacija) in upogibne trdnosti. Za pripravo podlage in zaščito pred vlago veljajo enaka pravila kot pri estrihih na ločilnem sloju.
Estrih s talnim ogrevanjem
Estrih s talnim ogrevanjem deluje kot plavajoči estrih, ki oblije cevi talnega ogrevanja. Zaradi povečanih temperaturnih obremenitev so potrebne dodatne dilatacije na kritičnih mestih (prehodi med prostori, stiki ogrevanega in neogrevanega estriha). Pri vgrajevanju svežega betona estriha morajo biti cevi trdno pritrjene, napolnjene s tekočino za ogrevanje in pod pritiskom.Slika 8: Plavajoči estrih na zemlji (tamponu) s talnim ogrevanjem
TOGOST
Estrih mora biti dovolj tog oziroma trden, da lahko brez deformacij ali posedanj prenese predvidene statične in dinamične obremenitve. Kolikor bolj so posamezni sloji pod estrihom (na primer plasti zvočne in toplotne izolacije) stisljivi, toliko večja mora biti togost estriha. Večjo togost pa dosežemo z večjo kompaktnostjo in večjo debelino.Če estrih izvedemo nad svežnji izoliranih cevi, pa je togost estriha lahko premajhna. Takrat je primerno, da cevi prestavimo tako, da je razdalja med njimi tako velika, da tudi na teh mestih pride do zadostne opore za estrih, ali pa ustrezno povečamo debelino estriha in kot dodatno ojačitev položimo kos lahke mreže.
SKLEP
Ko na koncu povzamemo spoznanja priprave svežih betonov estrihov, priprave podlag glede njihovega naleganja in povezave ter armiranja in vgradnje sveže mase na kraju samem, lahko ugotovimo, da ti vplivi sploh niso zanemarljivi, čeprav najprej pomislimo, da so trdnost, debelina in armiranje skoraj edini dejavniki, ki vplivajo na kakovost izvedbe estrihov. Togost betonskega telesa estriha pa je dejansko tista lastnost, ki med seboj povezuje trdnost, debelino in armaturo kakovostnega estriha. Za uspešno projektiranje in izvajanje estrihov moramo upoštevati dejavnike, ki smo jih obravnavali v tem članku.Zdeslav Jamšek, univ. dipl. inž. grad.
