Če je prišlo glede določenega vprašanja (kakovost opravljenih del ali vgrajenega materiala, vrednost del, upravičenost zamud pri izvedbi naročila …) med naročnikom in izvajalcem del do spora, je največkrat smiselno pritegniti strokovnjaka. Ob upoštevanju možnosti, da bo o sporu nazadnje odločalo sodišče, je najprimernejši sodni izvedenec ustrezne stroke, ki so ga potrdili pristojni državni organi. Kljub nesporni strokovnosti sodnih izvedencev pa se pogosto pojavljajo dvomi o njihovem strokovnem mnenju, predvsem takrat, ko izvedenca angažira samo ena stranka. Izvedensko mnenje je namreč včasih pogojeno s predstavitvijo razmer, ki pa jih lahko vsaka stranka prikaže po svoje. Zato je za zunajsodno pojasnitev najprimerneje, da izvedenca angažirata obe stranki hkrati in pri vseh njegovih dejanjih tudi aktivno sodelujeta.

Če se kljub navedenemu pojavi dvom o izvedenčevem mnenju, pa strankama, ob upoštevanju tudi drugih možnosti zunajsodnega reševanja sporov, pogosto preostane le sodna pot. V tem primeru bo sodišče glede strokovnih zadev, ki jih je treba pojasniti, njihova zahtevnost pa presega znanje sodišča, pritegnilo sodnega izvedenca, ki najverjetneje ne bo tisti, ki je že morebiti dal mnenje pred začetkom pravde. Pred določitvijo izvedenca sodišča večinoma pozovejo stranke, da se izrečejo, ali se strinjajo s postavitvijo določenega izvedenca. Takrat lahko stranke izrazijo vse pomisleke, ki bi lahko vplivali na neodvisno izvedensko delo. Treba je omeniti, da je tudi po predstavitvi strokovnega mnenja izvedenca sodišče povsem svobodno v presoji o izvedenskem mnenju, saj izvedenec le pomaga sodišču pri pojasnitvi določenih strokovnih vprašanj, ne more pa posegati v vsebino, torej upravičenosti tožbenega zahtevka.

Vsaka pravdna stranka lahko tudi po predstavitvi izvedenskega mnenja temu nasprotuje, od sodišča pa je odvisno, ali bo na podlagi bolj ali manj utemeljenega ugovora stranke angažiralo dodatne izvedence ali pa bo zaupalo prvotno imenovanemu.


Silvester Polanc, odvetnik