Trgovine ponujajo izjemno veliko izbiro keramičnih ploščic domačih in tujih, predvsem italijanskih proizvajalcev. Pojem keramične obloge moramo razširiti še na druge mineralne obloge, ki se polagajo kot keramične ploščice in so oblikovane v plošče, ploščice ali mozaike. Sem sodijo porcelanizirani gres, steklo, amalgam granita in stekla, teraco ploščice in celo naravni kamen. Obložni elementi so različnih mer, barv, vzorcev in trdote. Z njimi lahko obložimo notranje talne in stenske površine ter zunanje tlake in fasade, torej finalne površine različnih namembnosti. Zato je oblogo treba načrtovati, da bi se izognili naključni izbiri materialov in stihijski izvedbi.
Dejavniki načrtovanja keramične obloge
Na načrtovanje keramične obloge vpliva veliko dejavnikov. Najpomembnejši so:
- oblikovne zahteve naročnika,
- vrsta in kakovost podlage,
- izbor ploščic glede na lego in namembnost površine (zunaj ali notri, tlak ali stena, stanovanjska ali javna površina, izpostavljenost obremenitvam ali kemikalijam),
- izbor sistema polaganja.
Risbe keramičnih oblog so sestavni del projekta izvedbe ali opreme prostora. Izdela jih arhitekt. Nekateri so pri načrtovanju tako dosledni, da keramični oblogi natančno prilagodijo že gradbene mere prostorov, ki bodo obloženi s keramiko. In prav je tako. Najlepša je obloga, ki se izide s celimi ploščicami.
Slika 1: Fasade, obložene s keramiko, v Župančičevi jami v Ljubljani
Foto: Franci Žakelj
Slika 2: Fasada v Trnovskem pristanu, Sadar in Vuga arhitekti
Če ima polagalec keramičnih oblog načrt, položi oblogo tako, kakor je predvideno. Ob morebitnih nejasnostih se posvetuje z arhitektom. Pred polaganjem mora vselej izmeriti površine in uskladiti izvedbeni načrt z dejanskimi merami. Tudi pri površinah pravokotnih oblik mora preveriti njihovo pravokotnost, na primer z merjenjem diagonal.
Pogosto pa naročnik nima načrta, saj meni, da ga ne potrebuje. Po njegovem je polagalec keramičnih oblog strokovnjak, ki bo izdelal oblogo po njegovih željah. Navadno pove le, približno kakšno oblogo želi imeti, in vpraša, koliko ploščic naj kupi.
Naročnikove oblikovne zahteve
Naročnik si običajno želi, da bi bile ploščice položene po eni izmed naslednjih oblikovnih zahtev:
- pravokotno na os površine,
- poševno na os površine (v karo ali diagonalno),
- z obrobo,
- z rozeto na sredini površine,
- v šahovnico,
- z vstavljanjem posebnih elementov na določenih mestih,
- s kombinacijami zgornjih zahtev.
Slika 3: Oblikovne zahteve (pravokotno oziroma poševno na os površine, obroba, šahovnica, z vstavljanjem posebnih elementov, rozeta)
Ilustracija: Vesna Breskvar
V tem primeru mora polagalec keramičnih oblog površine izmeriti in sam pripraviti načrt, po katerem bo položil oblogo. Priporočljivo je, da si zagotovi stalno sodelovanje s strokovnjakom za oblikovanje keramičnih oblog, denimo z arhitektom.
Slika 4: Risba obloge v Trnovskem pristanu – vhodna fasada
Strokovnost polagalca
Dober polagalec ima poleg strokovnih znanj in veščin tudi izostren oziroma izšolan estetski čut. Pozna pestrost ponudbe na trgu, ki hitro sprejema in posreduje vse tehnološke in oblikovne novosti, zato se stalno strokovno izpopolnjuje. Predvideti mora znati težave, s katerimi se lahko sreča pri načrtovanju in izvedbi, ter jih rešiti v sodelovanju s pooblaščenimi strokovnjaki, predstavniki proizvajalcev obložnih, veznih in fugirnih materialov.
Kot strokovnjak na svojem področju ne bo le upošteval naročnikovih zahtev, temveč jih bo pretehtal in mu znal svetovati, svoje predloge pa strokovno utemeljiti. Naročniku mora znati pojasniti, zakaj je treba upoštevati temeljna pravila polaganja. Naj navedem, da si naročniki pogosto želijo oblogo, položeno na stik, torej brez fug. Naloga polagalca je ne le, da naročniku to odsvetuje, temveč da kljub naročnikovemu vztrajanju takega naročila ne izvede. Postopek izdelave ploščic in sama narava keramične obloge namreč narekujeta, da mora biti obloga fugirana. Ne nazadnje obloga na stik ne zadošča higienskim merilom, res pa je tudi, da ustrezna debelina fuge še poudari lep videz ploščice.
Priporočila polagalcu
Pri načrtovanju je dobro poznati in upoštevati naslednja priporočila:
- oblogo načrtujemo v večjem merilu (M 1 : 10 ali M 1 : 20);
- pri načrtovanju upoštevamo širino fug, torej koordinatno (modularno) mero ploščic (proizvodna mera in fuga);
- če se ploščice ne izidejo, jih razporedimo tako, da ostaneta na obeh zaključkih enako zoženi vrsti ploščic;
- polagalsko pravilo, da cele ploščice položimo na zaključkih, ki so najbolj izpostavljeni pogledu, upoštevamo le, če je res treba, na primer na vogalih obloge;
- stensko oblogo zaključimo zgoraj s celimi ploščicami od 10 do 20 centimetrov pod stropom ali pod poševnim zaključkom mansardne stene;
- če so talne in stenske ploščice enakih mer in položene pravokotno na os površine, naj raster ploščic steče po tleh in stenah;
- površine z mnogimi vogali ali nepravimi koti oblagamo diagonalno oziroma poševno na os površine;
- pri dvo- in večbarvnih oblogah ter kombinacijah enobarvnih in vzorčastih ploščic posvetimo posebno pozornost barvni ubranosti – skladnosti, kontrastom in medsebojnim odnosom med velikostmi barvnih površin, upoštevamo pa tudi način in vrsto osvetlitve prostora;
- opremo se na oblikovalska pravila:
bolje manj kot več,
raje preprosto kot zapleteno,
prednost simetriji pred asimetrijo;
- posebno natančni moramo biti pri oblikovanju detajlov, kot so vogali, ki jih lahko obložimo s fazonskimi elementi iz istega materiala, zaključki in stiki iz drugih materialov, ter pri izbiri primernih dilatacijskih profilov in zaključnih letev;
- pri tlakih v naklonu upoštevamo padce že pri oblikovanju obloge.
Slika 5: Fotografija oblog
Polagalci keramičnih oblog imajo zdaj res veliko naročil. Količina dela pa ne bi smela vplivati na njegovo kakovost. Keramične ploščice so vedno najopaznejše in slabo izdelana obloga bo vedno pustila slab vtis. Zato polagalec ne sme obloge kar položiti, na da bi se prej temeljito pripravil in upošteval tudi fazo oblikovanja. Z enakimi ploščicami lahko položi oblogo, ki bo vedno pritegnila pogled, ali pa oblogo, ki kaže, da je bila položena na hitro, za silo. Obe se gotovo upravičeno razlikujeta po ceni izvedbe, pa tudi po verjetnosti pritožbe po polaganju.
Vesna Breskvar, SGGEŠ Ljubljana
Strokovni nasveti
mag. Damira Skansi, Biva Ljubljana
Sol Mihelj, u. d. i. a., SGGEŠ Ljubljana
Viri:
Aleksandra Bernot: Tehnologija oblaganja s keramičnimi ploščicami. Interna skripta. Ljubljana: Srednja gradbena, geodetska in ekonomska šola, Ljubljana.
OZS – Sekcija gradbincev, Odbor keramičarjev in pečarjev: Keramičarska dela – standardizirani opisi in normativi. Ljubljana: Obrtna zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije, 1999.
Revija Gradbenik. Ljubljana: Tehnis, d. o. o.
Revija Korak. Nova Gorica:
