Ureditev prostora med robom ceste in vhodom v hišo je vedno zahtevna naloga. Na eni strani ga je le redko dovolj za prevozna sredstva domačih in gostov, saj pločnik in cesta navadno nista namenjena parkiranju. Porabiti celotno površino za avtomobile in jo tlakovati je kar nekako podcenjevalno do pešcev, pa tudi oblikovno je taka ureditev pred stanovanjsko hišo vprašljiva. Po drugi strani pa zelenica ni uporabna kot bivalni prostor. Tako je ta del vrta kljub zasebnemu lastništvu napol javni prostor, saj naj bi se vizualno vklopil v okolico.
Za skladno ureditev takega prostora je poleg lastnikovih želja in potreb treba upoštevati tudi širše okolje, celotno ureditev naselja. Tu se vedno pojavi vprašanje razmejitve cestnega prostora od domačega vrta. Najpriročnejša in tudi najpogostejša rešitev so različne vrste ograj. Pri tem ni enotnega pravila o višini, izbiri gradiva in načinu postavitve. Posebno na podeželju, kjer so objekti med sabo razmeroma oddaljeni, velikokrat sploh ni očitnih razmejitev. V bolj strnjenih pozidavah pa je vrt brez ograje bolj izjema kot pravilo.
Ureditev, ki jo predstavljam, sodi med take izjeme. Predvrt stoji v naselju vrstnih hiš. V nizu so tri hiše, ki so z glavno ulico povezane s 5 metrov široko cesto. Širina komaj zadošča, da se izognemo na cesti parkiranemu avtomobilu. Občutek utesnjenosti povečata še 2,2 metra visoka ograja vrta sosednjega niza hiš in majhen odmik stavb od roba ceste. Poleg težav s parkiranjem je treba omeniti še severno lego predvrta, ki je izrazito neugodna za lepo in negovano trato. Vse je že kazalo na popolno popločenje prostora, vendar je na koncu le prevladala zamisel o ureditvi predvrta, ki ne bo namenjen samo avtomobilom.
Za skladno ureditev takega prostora je poleg lastnikovih želja in potreb treba upoštevati tudi širše okolje, celotno ureditev naselja. Tu se vedno pojavi vprašanje razmejitve cestnega prostora od domačega vrta. Najpriročnejša in tudi najpogostejša rešitev so različne vrste ograj. Pri tem ni enotnega pravila o višini, izbiri gradiva in načinu postavitve. Posebno na podeželju, kjer so objekti med sabo razmeroma oddaljeni, velikokrat sploh ni očitnih razmejitev. V bolj strnjenih pozidavah pa je vrt brez ograje bolj izjema kot pravilo.
Ureditev, ki jo predstavljam, sodi med take izjeme. Predvrt stoji v naselju vrstnih hiš. V nizu so tri hiše, ki so z glavno ulico povezane s 5 metrov široko cesto. Širina komaj zadošča, da se izognemo na cesti parkiranemu avtomobilu. Občutek utesnjenosti povečata še 2,2 metra visoka ograja vrta sosednjega niza hiš in majhen odmik stavb od roba ceste. Poleg težav s parkiranjem je treba omeniti še severno lego predvrta, ki je izrazito neugodna za lepo in negovano trato. Vse je že kazalo na popolno popločenje prostora, vendar je na koncu le prevladala zamisel o ureditvi predvrta, ki ne bo namenjen samo avtomobilom.
V predvrtu raste stebrasti gaber, katerega krošnja se je začenjala zelo nizko. Z odstranitvijo spodnjih vej smo sprostili pogled proti hiši in po celotni ulici. Prostor neposredno ob hiši smo prekrili s prodniki. Sivo bela barva pranega in sortiranega rečnega peska daje sicer temnejši severni strani hiše svetlobo. Ker so prodniki enake zrnatosti, so po pojavnosti enakovredni tratni ploskvi. Prevladujočo prostorninsko vlogo pri ureditvi imajo večje skale, ki ležijo na prodnati podlagi. Od nje se razlikujejo tudi po temnejši barvi. Pod prodniki je vrtnarska pletenina, ki prepušča vodo in preprečuje rast plevela. Na območju prodnikov so posajene rastline. Za okvir ureditve sem uporabil na kroglo strižene pušpane in vedno zelene trave. Mehkobo vnašajo okrasne trave. Njihov čar je prav v spreminjanju. Najmogočnejše so konec poletja in jeseni, medtem ko jih spomladi tja do sredine maja tako rekoč ni. Konec zime jim moramo namreč porezati vsa nadzemna stebla, da lahko znova poženejo tako rekoč iz tal. Kot kontrast zelenim odtenkom trate in rastlin se v poletnih mesecih pojavijo rožnato rdeči cvetovi pokrovnih vrtnic.
Ureditev predvrta je vedno zahtevna naloga tako za naročnika kot za načrtovalca. Predvrt je pravzaprav izraz lastnikovega razumevanja javnega in zasebnega prostora. V našem dojemanju ti dve sestavini nista vedno tako ostro ločeni kot v zemljiški knjigi. Naloga načrtovalca pa je, da prepozna možnost preseganja te meje in z načrtovanjem vodi naročnika do spoznanja, da je njegov vrt lahko tudi kakovosten del širšega prostora.
Andrej Strgar, u. d. i. k. a.
