Metode za določanje lastnosti površinsko obdelanih lesenih talnih oblog, 2. del
Ko govorimo o lastnostih površinsko obdelane lesene talne obloge, mislimo predvsem na lastnosti površine oziroma tako imenovanega površinskega sistema, ki ga sestavljata uporabljen premazni sistem in lesena podlaga. Za določanje lastnosti lahko izberemo kar nekaj standardiziranih metod. A težava nastane prav pri izbiri. Katere metode izbrati?
Področje preskušanja laminatnih talnih oblog je dandanes zelo obsežno pokrito. Na voljo imamo kar dva standarda (SIST EN 13329:2006, SIST EN 438-
Položaj pa kljub pomanjkanju metod ni tako črn. Površinsko obdelano leseno talno oblogo lahko obravnavamo podobno kot površinsko obdelano pohištvo, katerega lastnosti površine so metodološko dokaj natančno pokrite.
V nadaljevanju bomo na kratko predstavili metode, ki se najpogosteje uporabljajo za določanje lastnosti površin lesenih talnih oblog.
METODE PRESKUŠANJA
Debelina suhega filma
Debelino suhega filma laka najlaže določamo z mikroskopsko metodo po standardu SIST EN ISO 2808:1999. Vzorce razžagamo in jih pod stereomikroskopom pregledamo v prečnem prerezu. Tako določimo debelino suhega filma (v µm).
Oprijemnost
1. Križni rez po SIST EN ISO 2409:1997
S posebnim nožem, ki ima šest rezil (slika 1) z razmikom 1 ali 2 milimetra, zarežemo v film premaza vse do podlage. Če je vidna tekstura lesa, zarežemo pod kotom 45 stopinj glede na potek vlaken. Nato zarežemo še enkrat, pravokotno na prvi rez. Tako ustvarimo rešetko, v kateri lahko zaradi bočnega izpodrivanja nožev pride do luščenja premaza. Po rezu površino skrtačimo in ocenimo. Oceno oprijemnosti po tem standardu (od 0 – najboljše, do 5 – najslabše) dodelimo na podlagi deleža odluščenega filma laka.
Nož za zarezovanje rešetke
2. Odtrgovanje pečatov po SIST EN ISO 4624:2004
Na površino vzorca oziroma film premaza nalepimo vsaj pet pečatov s premerom 20 milimetrov. Po utrditvi lepila zarežemo v film premaza okoli pečatov vse do podlage. Tako pripravljene pečate vstavimo v trgalni stroj in določimo napetost, ki se ustvari pri njihovi razslojitvi (slika 2). Če prihaja do razslojevanja na meji med podlago in lakom (vsaj 60 odstotkov), govorimo o adhezijski trdnosti oziroma oprijemnosti laka na podlago. Če pa prihaja do drugačne narave loma, govorimo o kohezijski trdnosti podlage ali premaznega sistema. Zaradi tega moramo poleg absolutnih vrednosti razslojne trdnosti (v MPa) vedno navajati naravo loma.
Naprava za odtrgovanje pečatov
3. Odpornost proti hladnim tekočinam po SIST EN 12720:1997
Standardizirane papirnate diske iz mehkega filtrirnega papirja pomočimo za 30 sekund v izbrano preskusno tekočino s temperaturo 23 stopinj Celzija (dovoljeni sta 2 stopinji odstopanja navzgor ali navzdol). Potem ga s pinceto vzamemo iz tekočine, narahlo obrišemo in postavimo na površino preskušanca, ki mora biti v vodoravnem položaju. Disk pokrijemo s standardizirano stekleno čašo (slika 3).
Preskušanje odpornosti površine proti hladnim tekočinam po SIST EN 12720:1997
Po določenem času izpostavitve vse skupaj odstranimo, preostanek tekočine pa popivnamo. Morebitne poškodbe ocenimo po 16 do 24 urah od izpostavitve. Še pred tem moramo površino očistiti s standardiziranim čistilom. Površino ocenimo pri normalni svetlobi in v posebni standardizirani črni komori. Oceno odpornosti izrazimo številčno z 1 (najslabše) do 5 (najboljše).
4. Odpornost proti razenju po SIST EN ISO 1518:2001
Za preskus odpornosti proti razenju se lahko uporabi več naprav, najpogosteje pa tako imenovani vzmetni svinčnik (slika 4). V njem je vstavljena igla s konico poloblaste oblike premera 1 milimeter. Konica pri razenju z vzmetnim svinčnikom obremenjuje površino s silo, ki jo nastavimo s pomikanjem drsnega obroča, s katerim uravnavamo v svinčniku vstavljeno vzmet.
Z vzmetnim svinčnikom razimo površino v dolžini približno 60 milimetrov in prečno na potek vlaken. Obremenitev na konico stopnjujemo, dokler ne opazimo, da je film laka razpokal ali pa je plastična deformacija širša od 0,5 milimetra. Pri tem si pomagamo z lupo z 10-kratno povečavo. Rezultat izrazimo s silo (v N).
Vzmetni svinčnik za določanje trdote s preskusom razenja
5. Odpornost proti olju na razi po SS 839122:1981
Določanje odpornosti proti olju na razi je kombinacija metod določanja odpornosti proti tekočinam in proti razenju. Površino najprej razimo z določeno silo. Na to razo postavimo predhodno v olju potopljen filtrirni tampon. Prekrijemo ga s standardizirano čašo. Po 24 urah vse skupaj odstranimo in takoj ocenimo. Odpornost proti olju na razi ovrednotimo s številčno vrednostjo od 1 do 5, ki jo dodelimo glede na izmerjeno širino prodora olja skozi razo v lesno podlago (slika 5).
Prodor olja skozi razo v leseno podlago
6. Odpornost proti udarcu po SIST ISO 4211-4:1995
Metoda določanja odpornosti površine proti udarcu temelji na spuščanju 500-gramske uteži z različnih višin (10, 25, 50, 100, 200, 400 milimetrov) na jekleno kroglico premera 14 milimetrov (slika 6). Z vsake višine se opravi pet udarcev, potem se površina pazljivo pregleda. Pomagamo si tudi z lupo z minimalno 7-kratno povečavo. Odpornost površine proti udarcu z različnih višin ocenimo z vrednostmi od 1 do 5. Poleg te ocene moramo navesti še premere udrtin.
Naprava za udarce po SIST ISO 4211-4:1995
7. Sijaj po SIST EN ISO 2813:1999
Sijaj površine vzorca izmerimo s priročnim merilnikom, tako imenovanim reflektometrom (slika 7). Opravimo 10 meritev, vzporedno s potekom lesnih vlaken, kakor predpisuje standard SIST EN ISO 2813:1999. Uporabljena geometrija vira svetlobe in receptorja je 60 stopinj. Za večjo diferenciacijo visoko sijajnih površin (izmerjena vrednost sijaja pri geometriji 60 stopinj nad 70) lahko uporabimo geometrijo 20 stopinj, za nizko sijajne (izmerjena vrednost sijaja pri geometriji 60 stopinj pod 10) pa geometrijo 85 stopinj.
Merilnik sijaja po SIST EN ISO 2813:1999
8. Odpornost proti obrabi
Najbolj znana naprava za določanje odpornosti proti obrabi je gotovo taber-abrazer (slika 8), poimenovana po ameriškem proizvajalcu Taber Industries in imenu abraser za to napravo.
Taber-abrazer za določanje odpornosti proti obrabi
S to napravo lahko površino preskušanca različno torno obremenjujemo, zaradi česar pride do obrabe. Obremenitev površine nastavljamo z brusnimi telesi v obliki koluta in silo pritiska, ki jo nastavljamo z uporabo različnih uteži (najpogosteje 500 in 1000 gramov). Ti parametri so zelo pomembni, saj je od njih odvisna stopnja obrabe, torej rezultat preskusa.
Dva brusilna koluta s premerom 50 in širino 12,7 milimetra sta v napravo vpeta tako, da sta med sabo oddaljena od 50 do 55 milimetrov. Njuna vodoravna os vrtenja je od navpične osi vrtenja površine preskušanca oddaljena 20 milimetrov. Zaradi takega naleganja prihaja do tornih obremenitev, ki povzročajo obrabo površine v obliki kolobarja velikosti okoli 26 kvadratnih centimetrov.
Odpornosti proti obrabi lahko s to napravo določamo po več standardnih metodah (skupina standardov SIST EN 438-2:2005, SIST EN 660-2:1999, SIST EN 13329:2006, SIST ENV 13696:2003, ASTM D4060-01). Med sabo se razlikujejo po uporabi različnih brusnih teles in tudi po postopku preskušanja oziroma vrednotenju rezultatov odpornosti. Uporabljamo lahko dva pristopa. Pri prvem spremljamo odbrušeno maso ob vnaprej določenem številu obratov, pri drugem pa ugotavljamo število obratov, ki so potrebni, da dosežemo značilni točki prebrušenja. To sta začetna (IP – initial wear point) in končna točka prebrušenja (FP – final wear point) (slika 9).
Začetna (IP) in končna (FP) točka prebrušenja po SIST EN 438-2:2005
SKLEP
Prav gotovo smo kakšno metodo za določanje lastnosti površinsko obdelanih lesenih talnih oblog izpustili. Brez standarda, ki bi določal metode za to področje, je ta izbor seveda odvisen od presoje posameznika. Nabor teh metod pa lahko povečamo z lastno poizvedbo oziroma iskanjem po katalogih organizacij, ki se ukvarjajo s standardizacijo. Pri nas je to Slovenski inštitut za standardizacijo – SIST (www.sist.si), ki na svojih spletnih straneh ponuja »iskalo SIST«. Z iskanjem po bazi standardov SIST hkrati dostopamo tudi do evropskih standardov EN, saj mora Slovenija kot članica Evropske unije privzeti vsak standard EU.
Matjaž Pavlič, Borut Kričej
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo
Viri
ASTM D4060-01 Standard Test Method for Abrasion Resistance of Organic Coatings by the Taber Abraser
SIST EN 12720:1997 – Pohištvo – Ugotavljanje odpornosti površine proti hladnim tekočinam – Furniture – Assessment of surface resistance to cold liquids (ISO 4211:1979 modified)
SIST EN 13329:2006 – Laminatne talne obloge – Elementi z zunanjo plastjo na osnovi aminoplastičnih termostabilnih smol – Specifikacije, zahteve in preskusne metode – Laminate floor coverings – Elements with a surface layer based on aminoplastic thermosetting resins – Specifications, requirements and test methods
SIST EN 13329:2006 – Laminatne talne obloge – Elementi z zunanjo plastjo na osnovi aminoplastičnih termostabilnih smol – Specifikacije, zahteve in preskusne metode – Laminate floor coverings – Elements with a surface layer based on aminoplastic thermosetting resins – Specifications, requirements and test methods
SIST EN 14342:2005 – Lesene talne obloge – Lastnosti, ovrednotenje skladnosti in označevanje – Wood flooring – Characteristics, evaluation of conformity and marking
SIST EN 438-1:2005 – Dekorativni visokotlačni laminati (HPL) – Plošče na osnovi duromernih smol – 1. del: Uvod in splošne informacije – High-pressure decorative laminates (HPL) – Sheets based on thermosetting resins (Usually called Laminates) – Part 1: Introduction and general
SIST EN 438-2:2005 – Dekorativni visokotlačni laminati (HPL) – Plošče na osnovi duromernih smol – 2. del: Ugotavljanje lastnosti – High-pressure decorative laminates (HPL) – Sheets based on thermosetting resins (usually called Laminates) – Part 2: Determination of properties
SIST EN 660-2:1999 – Ugotavljanje odpornosti proti obrabi – 2.del: Frick-Taberjev preskus – Resilient floor coverings – Determination of wear resistance – Part 2: Frick-Taber test
SIST EN 660-2:1999/A1:2003 – Netekstilne talne obloge – Ugotavljanje odpornosti proti obrabi – 2. del: Frick-Taberjev preskus – Resilient floor coverings – Determination of wear resistance – Part 2: Frick-Taber test
SIST EN ISO 1518:2001 – Barve in laki – Preskus z razenjem (ISO 1518:1992) – Paints and varnishes – Scratch test (ISO 1518:1992)
SIST EN ISO 2409:1997 – Barve in laki – Preskus oprijema z zarezovanjem rešetke (ISO 2409:1992) – Paints and varnishes – Cross-cut test (ISO 2409:1992)
SIST EN ISO 2808:1999 – Barve in laki – Ugotavljanje debeline plasti (ISO 2808:1997) – Paints and varnishes – Determination of film thickness (ISO 2808:1997)
SIST EN ISO 2813:1999 – Barve in laki – Določevanje sijaja neefektnih premaznih sredstev pod koti 20°, 60° in 85° (ISO 2813:1994, vključno s tehničnim popravkom 1:1997) – Paints and varnishes – Determination of specular gloss of non metallic paint films at 20°, 60° and 85° (ISO 2813:1994, Including Technical Corrigendum 1:1997)
SIST EN ISO 4624:2004 – Barve in laki – Merjenje oprijema z metodo odtrganja filma (pull-off test ) (ISO 4624:2002) – Paints and varnishes – Pull-off test for adhesion (ISO 4624:2002)
SIST ENV 13696:2003 – Lesene in parketne talne obloge – Ugotavljanje prožnosti in odpornosti proti obrabi – Wood and parquet flooring – Determination of elasticity and resistance to wear
SIST ISO 4211-4:1995 – Pohištvo – Preskusi površin – 4. del: Ugotavljanje odpornosti proti udarcu – Furniture – Tests for surfaces – Part 4: Assessment of resistance to impact
SS 839122:1981 Möbel och inredningsenheter – Bedömning av repade ytors härdighet mot fett (Furniture and fittings – Assessment of resistance to fat on surfaces with scratches)
