1. del: Splošno o premazih za les

Zaradi različnih mehanskih, kemijskih in drugih vplivov, ki so jim med uporabo izpostavljena lesena tla, moramo ta obvezno ustrezno površinsko obdelati. Površinska obdelava lesa s premazi je tehnološki postopek, s katerim površino lesa oplemenitimo z brušenjem in glajenjem, nanašanjem premaznih sredstev (barv, lakov, lazur ...), utrjevanjem in končno obdelavo površine.

Postopek je kljub včasih navidezni preprostosti (na primer ročno nanašanje s čopičem ali valjčkom) precej zahteven, zato je možnost nastanka nepravilnosti in napak velika. Najprej je potrebno natančno brušenje, s katerim prilagodimo gladkost površine našim zahtevam. Če želimo spremeniti barvo podlage, sledita bodisi beljenje, s katerim posvetlimo osnovni barvni ton lesa ali pa podlago barvno izenačimo, bodisi luženje (to običajno naredimo že pred vgraditvijo talne obloge). Tanka plast tekoče barve na lesu se mora nato posušiti in spremeniti v film, kar dosežemo s sušenjem. Pri sušenju hlapne snovi iz premaza izhlapijo v zrak, v suhi snovi pa lahko dodatno potečejo tudi različni kemijski procesi. V prvem primeru govorimo o fizikalnem, v drugem pa o kemijskem sušenju oziroma utrjevanju. Površine za visoko kakovost zahtevajo nanos najmanj dveh, še bolje pa treh plasti filma.

Površinska obdelava lesa ima dve nalogi – estetsko (dekorativno) in zaščitno. Prva pomeni poudarjanje lepote naravnega lesa ter spreminjanje naravne barve lesa, njegovega videza in otipa. Lahko dosežemo visok sijaj obdelane površine ali pa se odločimo za bolj matiran končni videz. Prav tako pomembna je zaščita obdelanega lesa. Les lahko zaščitimo pred delovanjem visokih temperatur, agresivnimi snovmi in ultravijolično svetlobo ter izboljšamo mehansko odpornost površine.

Za površinsko obdelavo parketa so na voljo različni laki in olja, vendar pa se premazna sredstva za parket po odpornosti proti obremenitvam med seboj močno razlikujejo. Zato moramo za pravilno izbiro ustreznega premaza za parket dobro poznati njegove lastnosti in upoštevati razmere, ki jim bo parket izpostavljen.

Sestava površinskih premazov

Premazi so v splošnem sestavljeni iz hlapnih spojin, ki po nanosu izhlapijo, in iz nehlapnih, ki ostanejo na površini lesa. Med hlapne sestavine uvrščamo predvsem topila in redčila. Topila raztapljajo komponente premazov in omogočajo, da so ti v obliki bolj ali manj viskozne tekočine. Še vedno veliko uporabljamo organska topila, zaradi okoljevarstvenih zahtev pa se kot topilo čedalje pogosteje uporablja voda. Redčila so namenjena uravnavanju delovne viskoznosti premaza, ki je potrebna za optimalno nanašanje na površino.

Nehlapne sestavine premaza po procesu utrditve ostanejo na obdelani površini. Filmotvorna snov oziroma vezivo je najpomembnejša nehlapna sestavina premaza. To so lahko različne naravne ali sintetične smole oziroma polimeri ali pa reaktivne komponente, iz katerih makromolekule nastanejo šele med utrjevanjem. Vrsta veziva zelo močno vpliva na končne lastnosti premaza. Zato premaze navadno razporedimo kar glede na vrsto veziva in govorimo na primer o poliestrskih, nitroceluloznih ali poliuretanskih lakih. Bistvena vloga veziva je torej v nastajanju filma, vezavi preostalih delcev premaza med seboj in vezavi (oprijemnosti premaza) na les.

Pigmenti in barvila so prav tako zelo pomembne sestavine premazov. Barvila premaz samo obarvajo, a ta ostane prosojen, po drugi strani pa so pigmenti drobni trdni delci, ki premaz obarvajo in mu hkrati zagotavljajo prekrivnost. Laki z dovolj visoko vsebnostjo pigmentov lahko teksturo lesa povsem prekrijejo.

Dodatki ali aditivi so snovi, ki že v majhnih količinah močno vplivajo na lastnosti premaza. Na primer mehčala ali plastifikatorji vplivajo na končno trdoto premaza, polnila ali ekstenderji zvišujejo telesnino, vplivajo na viskoznost in nižajo ceno, sikativi pa so sredstva, ki pospešujejo utrjevanje. Proizvajalci lakov največkrat uporabljajo podobne sestavine, velikokrat celo od istega proizvajalca, pa vendar se lahko izdelki različnih blagovnih znamk po kakovosti med seboj pomembno razlikujejo. Vzrok je prav v aditivih, katerih medsebojna razmerja, kakovost, čistost in drugo bistveno vplivajo na lastnosti površinskega premaza.

NAJPOMEMBNEJŠE LASTNOSTI UTRJENIH PREMAZOV, S KATERIMI SO OBDELANE LESENE TALNE OBLOGE, IN KAKO IZBRATI NAJPRIMERNEJŠEGA

Utrjen film premaza in podlaga sta neločljivo povezana v celoto. To pomeni, da so lastnosti površinsko obdelane talne obloge močno odvisne tudi od lastnosti podlage. Na primer, še tako trd lak na mehkem lesu ne more zagotoviti visoke trdote in s tem skupne odpornosti proti udarcem. Kakovost površinskega sistema vrednotimo predvsem z naslednjimi lastnostmi: oprijem premaza na podlago, odpornost proti udarcem, razenju in obrabi ter odpornost proti toploti in različnim tekočinam. Po podatkih iz literature so najbolj odporni proti razenju talni premazi na osnovi poliepoksida, sledijo jim poliuretanski premazi. Seveda pa ne smemo pozabiti na estetski lastnosti – barvo in sijaj – ter odpornost proti barvnim spremembam (staranju) zaradi izpostavitve dnevni in neposredni sončni svetlobi. Vse omenjene lastnosti, ki jih preskušamo po standardnih metodah, bodo podrobneje predstavljene v eni izmed naslednjih številk revije Korak.


Ko se odločamo za izbiro premaznega sistema, je zelo priporočljivo preveriti, ali so bile omenjene lastnosti pri izbranem premazu sploh izmerjene in kakšna dokazila o tem lahko ponudi prodajalec. Na trgu se namreč pojavljajo zelo različni izdelki, ki so lahko predvsem v nizkocenovnem razredu zelo dvomljive kakovosti.

Premazi na osnovi naravnih materialov ali sintetični laki?

V zadnjem času porabniki zaradi okoljevarstvene ozaveščenosti za obdelavo talnih oblog vse pogosteje zahtevajo naravna olja ali voske. Pri odločitvi za naravne premaze pa je treba biti previden. Pojmi »biopremazi«, »ekolaki« in drugi so lahko zavajajoči. Kot »parketno olje« na trgu srečamo tudi premaze, ki so v celoti izdelek kemične industrije, s sintetičnim vezivom v zmesi organskih topil. Omenjena olja so podobna naravnim le po lastnostih in videzu.

Če izberemo za obdelavo talne obloge naravne voske ali olja, moramo vedeti, da je njihova odpornost proti mehanskim in kemičnim obremenitvam nekoliko slabša. Na voskanih lesenih tleh se lahko močno poznajo vodni madeži. Voskane talne obloge utegnejo biti tudi precej spolzke. Redna nega oljnih in voščenih premazov je zahtevnejša, več dela imamo tudi z vsakoletnim obnavljanjem. Po drugi strani pa oljeni ali voskani les ohrani naravno lepoto in sčasoma dobi zanimivo, privlačno patino. Z izbiro naravnih materialov za obdelavo lesenih talnih oblog pripomoremo k varovanju okolja in tudi k prijetnemu počutju v bivalnih prostorih.

Kateri lak izbrati?

Pri površinski obdelavi lesenih talnih oblog so bili najbolj uveljavljeni kislinski laki, ki se odlikujejo po trdoti in odpornosti proti obrabi. Zdaj prevladujejo različni poliuretanski (PU) laki ter pomenijo najvišjo kakovost in najprimernejšo izbiro. Odlikujejo se po dobri odpornosti proti mehanskim obremenitvam in kemikalijam ter so hkrati dovolj elastični. Izraz »poliuretanski lak« je zelo širok. V tej skupini lahko najdemo cenovno ugodnejše in manj kakovostne premaze, ki so lahko nagnjeni k rumenenju in so slabše odporni proti nekaterim tekočinam, denimo alkoholu. Prav tako v tej skupini srečamo vodne PU-disperzije, ki se po lastnostih močno razlikujejo od klasičnih dvokomponentnih PU-premazov na osnovi organskih topil. Seveda pa ne smemo pozabiti na vrhunske PU-lake, primerne za obdelavo lesenih talnih oblog v obremenjenih javnih prostorih, kopalnicah in celo kemijskih laboratorijih.

Vodni premazi ali premazi na osnovi organskih topil?
Kupci se zelo težko odločajo med vodnimi premazi in laki na osnovi organskih topil. Splošno prepričanje je bilo, da so vodni premazi po kakovosti nekoliko slabši od lakov, ki vsebujejo organska topila. Vendar pa danes to prepričanje večinoma nima več trdne podlage. Intenzivno raziskovalno-razvojno delo na področju barv in lakov je namreč zagotovilo zelo primerljivo kakovost vodnih parketnih lakov. Seveda je za obrtnika delo z vodnimi premazi precej lažje in za zdravje manj škodljivo. Tudi ni potrebe po dolgotrajnem zračenju prostorov pred vselitvijo tako kot pri premazih z organskimi topili.

In še en primer: ali pri talnem ogrevanju pod parketom izbrati enokomponentno vodno PU-disperzijo ali klasični dvokomponentni PU-lak z organskimi topili? Čeprav drugi res izkazuje nekoliko boljše odpornostne lastnosti od prvega, bi za talno ogrevanje izbrali vodno poliuretansko disperzijo. Vodni PU-lak je bolj elastičen in se laže prilagaja delovanju lesa, ki je izrazitejše pri vgrajenem talnem ogrevanju. Dvokomponentni lak z organskimi topili je pretrd in preveč krhek, tako da bi se lahko nad spoji deščic pojavile razpoke.

Za kakšno površinsko obdelavo lesene talne obloge se torej odločiti?

Žal pravilnega, enovitega odgovora ni. Vprašanje ima več ali celo veliko rešitev. Ne moremo pa zgrešiti, če se odločimo za sredstvo uveljavljenega proizvajalca, ki kakovost svojega izdelka dokazuje z različnimi certifikati, čeprav je cena nekoliko višja. Največkrat je najpomembnejša kakovost obrtniškega dela pri polaganju talne obloge in lakiranju. Še tako dober premaz, ki ni bil pravilno nanesen, ne more izkazati dobre kakovosti in trajnosti. Zato se kaže pozanimati, komu bomo zaupali strokovno zelo zahtevno nalogo polaganja in lakiranja lesene talne obloge.

PREGLED LESNIH PREMAZOV GLEDE NA FILMOTVORNI MATERIAL IN NJIHOVE NAJPOMEMBNEJŠE LASTNOSTI Z VIDIKA UPORABE ZA OBDELAVO LESENIH TALNIH OBLOG

Naravne smole, olja in voski

V zadnjih letih postajajo čedalje bolj priljubljeni naravni, tako imenovani biopremazi. Vendar pa je treba vedeti, da lahko proizvajalci in prodajalci z izrazom »biopremazi« kupce tudi zavedejo. Vzrok za to je zelo nejasna meja med »naravnim« in »sintetičnim« premazom: naravni naj bi bil izdelan iz surovin, ki jih dobimo iz obnovljivih virov, dovoljena je manjša kemijska sprememba teh surovin, izdelek naj bi bil biološko razgradljiv, proizvodnja, uporaba in odlaganje premazov pa naj na okolje ne bi vplivali negativno.

V splošnem so ljudje v zmoti tudi glede neškodljivosti naravnih snovi. Tudi te so lahko strupene in nevarne za zdravje. Mnoge spojine, ki jih vsebujejo rastline, so namreč smrtno nevarne. Seveda tako nevarnih spojin v naravnih premazih ni, vendar se je treba zavedati, da »naravno« ali »bio« samodejno ne zagotavlja popolne neškodljivosti za zdravje. Poudariti je tudi treba, da imajo ponavadi biopremazi v primerjavi s sintetičnimi barvami in laki slabše fizikalno-kemijske lastnosti in jih moramo pogosteje obnavljati.

Naravna olja, ki jih najpogosteje uporabljamo za površinsko obdelavo, so laneno, tungovo, dehidrogenirano ricinusovo, konopljino, različna ribja in druga olja. Čas sušenja lanenega olja je zelo dolg, tudi več kot en teden, kar ni primerno za praktično uporabo. Zato so izdelali laneni firnež, ki vsebuje toplotno obdelano laneno olje, dodani pa so sikativi, ki pospešijo utrjevanje.

Najbolj znan naravni vosek je čebelji vosek, ki pa je za praktično uporabo nekoliko premehek. Zato voščeni pripravki za površinsko obdelavo vedno vsebujejo tudi karnauba vosek (nastaja na listih določene vrste palm), ki poveča končno trdoto. Parafin je sintetični proizvod destilacije nafte, po fizikalnih lastnostih pa zelo podoben voskom, zato ga v vsakdanjem življenju poimenujemo kar vosek, a ga ne smemo uvrščati med biopremaze.

Naravni premazi za obdelavo lesa pogosto kot eno izmed sestavin vsebujejo tudi različne naravne smole, kot so šelak, sandarak ali kolofonija.

Nitrocelulozni premazi

Vezivo pri teh premazih je nitroceluloza, ki jo dobimo z nitriranjem naravnega polimera – celuloze. Po kakovosti nitrocelulozne (NC) lake uvrščamo med premaze na osnovi naravnih smol in premaze, ki vsebujejo sintetična veziva. NC-laki kot topila in razredčila vsebujejo aceton, etilacetat, butilacetat, etanol, aromatske alkohole in drugo. Utrjevanje je fizikalno in poteka z izhlapevanjem topila. Nitrocelulozni laki po videzu, ki ga puščajo na obdelani površini, pogosto prekašajo sodobnejše lake, a imajo tudi veliko pomanjkljivosti: slabše odpornostne lastnosti, posebno proti nekaterim topilom, na primer proti acetonu, bistvena pa je visoka vsebnost hlapnih organskih topil in zaradi tega okoljska neprimernost. Včasih so NC-lake zelo veliko uporabljali, zdaj pa prav zaradi okoljevarstvenih zahtev njihova poraba hitro upada.

Poliestrski laki

Tudi poliestrski (PE) laki so bili včasih zelo priljubljeni, saj so zanje značilne odlične mehanske lastnosti (trdota, elastičnost), visoka telesnina, možnost doseganja visoko sijajnih površin … Vendar pa se jih zdaj izogibamo zaradi različnih težav v proizvodnji: stiren, ki ga ti laki vsebujejo, je dražeč, zato je delo s PE-laki zelo naporno. Prav tako je včasih problematičen oprijem PE-laka na les eksotičnih drevesnih vrst.

Poliuretanski laki

Poliuretanski (PU) laki so trenutno najbolj priljubljena skupina premazov. Po nekaterih ocenah v Evropi pri površinski obdelavi lesa in lesnih tvoriv zavzemajo več kot 60-odstotni delež. Na trgu so zelo različnih oblik in kakovosti: enokomponentni in najpogosteje dvokomponentni na osnovi organskih topil, pa tudi enokomponentne vodne disperzije. Prav od vrste PU-laka je močno odvisna tudi njegova kakovost, v splošnem pa velja, da so odlike teh lakov trajna elastičnost, dobra oprijemnost, trajnost, visoka odpornost proti vodi in kemikalijam ter dobra vezava pigmentov. Žal so mnogi PU-laki nagnjeni k rumenenju pod vplivom ultravijolične svetlobe. Kar zadeva površinsko obdelavo talnih oblog, notranjih prostorov, delovnih površin in pohištva, sodijo med zelo kakovostne in priporočljive premazne sisteme.

Poliuretani nastanejo z reakcijo med izocianatnimi skupinami in spojinami, ki vsebujejo OH-skupine, tudi z vodo. Od števila funkcionalnih skupin, ki so na voljo za reakcijo, je odvisna stopnja premreženja oziroma njihove termo- ali duroplastne lastnosti. Prvi proizvajalec je bila družba Bayer, ki je izdelovala dvokomponentne poliuretanske lake, katerih sestavini sta se imenovali Desmofen in Desmodur. Od tod tudi izraz DD za klasične dvokomponentne poliuretanske lake.

Enokomponentni PU-laki vsebujejo le od 20 do 30 odstotkov suhe snovi in so raztopina PU-prepolimera (ta ima v molekuli proste izocianatne skupine) v topilu. Utrjujejo tako, da vpijajo vlago iz zraka, ki omogoča kemijsko reakcijo, pri tem pa se sprošča ogljikov dioksid. Enokomponentni PU-laki so univerzalni in preprosti za uporabo, potreben pa je tanjši nanos (od 80 do 100 gramov na kvadratni meter), sicer nastanejo napake.

Dvokomponentni PU-laki so bolj pomembna skupina. Vsebujejo do 70 odstotkov suhe snovi, utrjujejo pa s kemijsko reakcijo med dvema sestavinama, ki ju proizvajalci različno označujejo. Prva komponenta je raztopina alkidnih ali akrilnih smol z večjim številom prostih hidroksilnih skupin (–OH), druga pa raztopina izocianatov z določenim številom prostih izocianatnih skupin (–N=C=O). Obe sestavini zmešamo v ustreznem razmerju, ki ga predpiše proizvajalec, potem se začne kemijska reakcija utrjevanja. Topila izhlapijo, izocianati pa se vežejo na proste hidroksilne skupine. Druga, tako imenovana izocianatna komponenta je zelo reaktivna in se veže z vlago iz zraka, zato je treba nadzorovati vlago v delovnem okolju. Pri dvokomponentnih PU-lakih so dovoljeni debelejši nanosi (do 200 gramov na kvadratni meter).

Za obdelavo talnih oblog je na voljo veliko raznovrstnih izdelkov, v skupini dvokomponentnih premazov so to najpogosteje zmesi izomerov in prepolimerov difenilmetan diizocianata, uporabljajo pa se tudi oligomeri ter adukti heksametilen diizocianata in izoforn diizocianata kakor tudi toluen diizocianata. Pri klasičnih enokomponentnih poliuretanskih lakih, ki so primerni le za nanašanje v tankih plasteh, poteče utrjevanje z reakcijo z vlago.

Seveda so na voljo tudi poliuretanske vodne disperzije za obdelavo talnih oblog, ki omogočajo doseganje širokega razpona debelin. Če želimo doseči debele nanose, ti izdelki vsebujejo tudi apnenec, ki ujame ogljikov dioksid, ki se sprošča med reakcijo utrjevanja oziroma nastajanja filma. Še največ težav zaradi reakcije z izocianati povzroča neprimerna (previsoka) vlažnost, ki lahko pri debelejših filmih povzroči nastanek mehurčkov v utrjenem premazu.

Polikondenzacijski laki s kislinskim utrjevalcem

Omenjene lake v pogovornem jeziku poznamo kot »kislinske lake«, »kislinotrdeče lake« ali »kislinsko trdeče lake«. Kot vezivo vsebujejo formaldehidne smole. Utrjujejo fizikalno-kemijsko, to je zaradi oddajanja hlapnih sestavin in reakcije polikondenzacije, ki jo sprožimo z dodatkom utrjevalca. Katalizator, ki pospeši reakcijo premreženja, so organske kisline in od tod tudi ime za to skupino premazov. Sami po sebi so trdi in krhki, zato jim pogosto dodajajo tudi alkidne ali NC- in druge smole. Poznamo eno- in dvokomponentne kislinske premaze. Njihova bistvena prednost so dobre mehanske lastnosti. V zadnjem času njihova proizvodnja in poraba upadata, vendar strokovnjaki menijo, da ti premazi ne bodo izginili s trga.

Enokomponentni laki s kislinskim utrjevanjem so raztopine različnih smol (predvsem ureaformaldehidnih, manj tudi melaminformaldehidnih in alkidnih smol ter nitroceluloze) v zmesi topil. Vsebujejo različne dodatke in organsko kislino, ki med sušenjem učinkuje kot utrjevalec. Ko topilo izhlapi, se začne reakcija utrjevanja med filmotvorno sestavino in utrjevalcem. Ti laki vsebujejo od 25 do 35 odstotkov suhe snovi in imajo omejen rok skladiščenja (od 3 do 6 mesecev). Sušijo se hitreje od dvokomponentnih, imajo pa nekoliko slabše mehanske lastnosti.

Dvokomponentni laki so pomembnejši in prihajajo na trg kot temeljni, končni ali univerzalni. Prva sestavina so raztopine aminskih in alkidnih smol, polnil ter različnih dodatkov in pigmentov v mešanici organskih topil. Vsebujejo do 50 odstotkov suhe snovi in zato tvorijo debelejše filme. Krajši čas pred uporabo laku dodamo drugo sestavino, to je od 5 do 10 odstotkov utrjevalca (recepturo predpiše proizvajalec). Pripravljena mešanica je uporabna od 8 do 24 ur, nato se viskoznost hitro povečuje.

Poliakrilatni laki

Vezivo so poliakrilati, zelo veliko pa jih uporabljamo za izdelavo vodnih disperzij oziroma za vodne lazure ali lak lazure. V kombinaciji s poliuretanskimi vezivi so zelo priljubljeni tudi za obdelavo notranje opreme. Poznamo vrsto različnih izvedenk, tako fizikalno sušečih, ki so termoplasti, do takih z modificirano sestavo, ki so namenjeni UV-utrjevanju.

Alkidni laki

Alkidne lake pri notranji leseni opremi le redko srečamo, pogosteje so z njimi obdelane kovine. Veliko pa alkidna veziva še vedno uporabljamo za zaščito lesa na prostem, v obliki belih opleskov za okna, vsebujejo pa jih tudi prosojne lazure na osnovi organskih topil.

Vodni premazi

Ta skupina lakov ni določena glede na vrsto veziva, saj je njihova bistvena značilnost topilo – voda, veziva pa so lahko vsa že opisana. Po mnogih lastnostih so zato podobni drugim lakom na osnovi organskih topil. V javnosti velja zmotno prepričanje, da so vodni laki za notranjo opremo praviloma slabše kakovosti od lakov na osnovi organskih topil. To večinoma ni več res, res pa je, da voda kot topilo povzroča proizvajalcem kar nekaj težav: vemo, da les vpija vodo in zaradi tega nabreka, lesna vlakna se začnejo dvigati in zato je zagotavljanje gladkosti površine zahtevnejše. Vendar pa so smernice jasne: zaradi okoljskih zahtev proizvodnja in poraba lakov na osnovi organskih topil upadata. V nekaj letih bo verjetno večina lakov, s katerimi bodo proizvajalci obdelali notranjo opremo, na vodni osnovi.

Vodni laki, ki se dobijo na trgu, so eno- ali dvokomponentne vodne disperzije. Še vedno vsebujejo od 2 do 5 odstotkov organskih topil, ki so potrebna za uravnavanje viskoznosti in izboljšanje oprijema. Odvisno od vrste veziva in načina utrjevanja izbiramo med različnimi vodnimi laki (temeljnimi in laki za končni videz v motni ali mat, polsijajni ali sijajni različici).

Enokomponentni vodni laki so od 30 do 60 odstotkov disperzije poliakrilatnih smol, polnil in drugih dodatkov v vodi. Utrjujejo fizikalno, to je z izhlapevanjem vode in nato še topil. Tovrstni laki sodijo v nižji in srednji kakovostni razred. Pri sodobnih vodnih lakih pa na koncu, ko izhlapijo vse hlapne sestavine, poteče tudi kemijska reakcija samozamreženja. Kakovost takih premazov je seveda višja v primerjavi z lastnostmi klasičnih, fizikalno sušečih se lakov.

Dvokomponentni vodni laki vsebujejo poliuretanske in akrilatne smole ter razne dodatke, dispergirane v vodi. Utrjujejo fizikalno-kemijsko. Utrjeni film je dokaj elastičen in kakovosten ter odporen proti obrabi in kemikalijam. Taki laki se priporočajo za lakiranje stopnišč in parketa.

UV utrjujoči vodni laki so vodne disperzije poliakrilatnih ali poliuretanskih smol, ki vsebujejo fotoiniciator in druge dodatke. Utrjujejo fizikalno-kemijsko z UV-žarki. UV vodni laki tvorijo zelo kakovostne, mehansko in kemijsko odporne filme, uporabljajo pa se zlasti za industrijska velikoserijska lakiranja pohištvenih elementov in gotovega parketa.

Posebnosti pri izbiri temeljnega laka

Pravilen izbor temeljnega laka lahko precej izboljša končni videz parketa. Za zelo vpojne ali porozne lesove (na primer radialni prerez pri hrastu) se priporoča uporaba enokomponentnih nitrolakov, ki bodo delno zaščitili in zaprli lesne pore, ali dvokomponentnih poliuretanskih temeljnih lakov. Za lakiranje bukve in drugih nizko poroznih lesov je primerna uporaba dvokomponentnih poliuretanskih temeljnih lakov, lahko pa začnemo neposredno s končnim poliuretanskim lakom, vendar prvi nanos redčimo z ustreznim redčilom. Pri mastnih ali smolnatih lesovih, kot so tik, bor in macesen, je bolje, da ne uporabimo lakov na podlagi nitroceluloze, ker lahko zaradi slabše medslojne oprijemnosti odstopijo. Bolje je, če uporabimo poliuretanski zaščitni temeljni lak. Če želimo pri svetlih lesovih, kot so javor, jesen in gaber, ohraniti svetlo barvo, je najbolje, da les premažemo z laki, ki vsebujejo UV-zaščitna sredstva, ali z vodnimi laki. Pri nekaterih vrstah (bukev, tudi kostanj) se je bolje izogibati uporabi lakov s kislinskim katalizatorjem, ker spremenijo barvo lesa. V teh primerih je bolje uporabiti dvokomponentni poliuretanski temeljni lak.

NANOMATERIALI V PREMAZIH ZA TALNE OBLOGE

V zadnjem času se tudi zunaj ozko specializirane strokovne javnosti vse pogosteje pojavljata izraza nanomateriali in nanotehnologija, prvi izdelki na osnovi nanomaterialov pa tudi že prodirajo v komercialno rabo. Za kaj gre? Nanomateriali so snovi, ki vsebujejo izredno majhne delce, katerih red velikosti se giblje okrog 1 nanometra oziroma 1 x 10-9 metra. To je velikost, ki je značilna za svet molekul in atomov. Sodobne tehnologije – nanotehnologije – pa omogočajo nadzorovano manipulacijo nanodelcev. Iz njih lahko sestavimo nanocevke, nanokroglice in različne druge »nanostrukture«. Snovi, ki vsebujejo nanodelce, imajo lahko popolnoma drugačne, nove lastnosti ali pa z nanotehnologijami močno izboljšamo oziroma popravimo pomanjkljivosti materialov, ki že obstajajo. Tako lahko izboljšamo mehanske lastnosti, gostota in toplotna prevodnost pa se sočasno znižata.

Nanodelci so se komercialno najprej pojavili prav v površinskih premazih, tudi v premazih za les. Če v spletni iskalnik vtipkamo kombinacijo gesel »nano«, »wood« in »coating«, bomo našli veliko spletnih strani komercialnih ponudnikov premazov, ki vsebujejo nanodelce. Tako lahko s povsem prosojnimi nanodelci titanovega dioksida pomembno izboljšamo barvno obstojnost premaza in lesa pod njim oziroma odpornost proti delovanju vidne in UV-svetlobe. S prilagajanjem velikosti nanodelcev je mogoče natančno uravnavati barvo premaza. Prav tako lahko dosežemo bistveno izboljšano vodoodbojnost, odpornost proti razenju in odpornost proti obrabi. Nekoliko bolj eksotična so poročila o različnih substancah (dišavah, biocidih …), ki se počasi in kontrolirano sproščajo iz nanocevk ali nanokapsul. Zaslediti je možno tudi poročila o premazih, pri katerih se s sproščanjem primernih snovi iz nanokapsul manjše poškodbe (na primer raze) popravijo kar »same od sebe«.

NAMESTO SKLEPA: REZULTAT PRAKTIČNEGA PRESKUSA

Diplomant univerzitetnega študija lesarstva Peter Bajt je leta 2004 na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete diplomiral z zelo kakovostno in uporabno diplomsko nalogo z naslovom Primerjava lastnosti različnih parketnih lakov in olj. V raziskavo so bili zajeti naravno in sintetično parketno olje, dvokomponentni parketni lak s kislinskim utrjevalcem, dvokomponentni poliuretanski lak visokega sijaja, dvokomponentni poliuretanski lak mat videza in dvokomponentni vodni poliuretanski lak. Površinski sistemi, enaki kot v praksi, so bili naneseni na parket iz različnih vrst domačega in eksotičnega lesa. Določene so bile naslednje lastnosti: debelina utrjenega filma, odpornost proti hladnim tekočinam, odpornost proti razenju, odpornost proti olju na razi, odpornost proti udarcem, oprijemnost ter odpornost proti obrabi.

Test odpornosti parketnih lakov proti tekočinam je pokazal, da so vsi laki na različnih podlagah izkazali visoko odpornost proti delovanju kave, čistila, parafinskega olja in vode. Težave pa sta povzročala aceton in alkohol. Najnižjo odpornost proti delovanju acetona in alkohola je imel lak s kislinskim utrjevalcem, nekoliko boljšo odpornost proti delovanju alkohola je pokazal poliuretanski vodni lak, alkohol in aceton pa nista pokazala nobenega negativnega vpliva na površine, obdelane z dvokomponentnima poliuretanskima lakoma na osnovi organskih topil. Seveda sta sintetično in naravno parketno olje proti delovanju tekočin izkazala najslabšo odpornost. Najslabšo odpornost proti razenju je med laki zaradi svoje visoke trdote in zato krhkosti izkazoval kislinski lak. Poliuretanski laki so se odlikovali s precej večjo odpornostjo, olji pa sta bili seveda bistveno slabši, naravno je bilo proti razenju še manj odporno od sintetičnega. S testom določanja odpornosti proti udarcem smo ugotovili, da je proti udarcem najmanj odporen kislinski lak na vseh uporabljenih podlagah, vsi poliuretanski parketni laki pa so bili boljši in na splošno proti udarcem približno enako odporni. Tudi pri odpornosti proti obrabi se je najslabše izkazal kislinski lak. Določanje oprijemnosti z metodo odtrgovanja pečatov je pokazalo, da je najslabšo oprijemnost na različnih podlagah dosegal poliuretanski vodni lak.

Diplomant je svoje delo končal s sklepom, da je za površinsko obdelavo robinijevega, bukovega, javorjevega in jesenovega parketa ter parketa iz avstralskega hrasta in tika med vsemi preskušenimi laki najbolje izbrati poliuretanski polmat lak. Na hrastovi podlagi pa se je glede testiranih lastnosti bolje izkazal poliuretanski sijajni lak. Z vodnim poliuretanskim lakom je najprimerneje površinsko obdelati sapelijevo podlago. Pri jarrahovi podlagi sta se enako dobro izkazala poliuretanski polmat in sijajni lak. Za lyptusovo podlago lahko enakovredno uporabimo poliuretanski lak na osnovi organskih topil in poliuretanski vodni lak. Lak s kislinskim utrjevanjem pa se je pri testiranih lastnostih izkazal slabše.




izr. prof. dr. Marko Petrič, univ. dipl. kem.
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo