Pogovor z arhitektom Christianom Wöhrerjem

Kateri je bil vaš največji izziv pri tem projektu?
Bilo jih je več. Prvič, muzej je zelo opazna zgodovinska stavba. Drugič, naravoslovni, umetnostnozgodovinski in muzej sodobne umetnosti je bilo treba vključiti v zgradbo samostana kot tudi prezentacijo samostana samega. Tretjič, zgodovinski stavbi je bilo treba v sodobnem jeziku oblik in materialov dodati nekaj novega. In četrtič, načelno zelo pomembno hišno tehniko (klima, osvetlitev, varnostna tehnika …) je bilo treba prilagoditi različnim vrstam muzejev in jo za obiskovalce nevidno vgraditi.

Če hočeš ustvariti posebno ozračje v prostoru, moraš skrbno razmisliti o pravem podu. Vsak pod ima namreč specifično področje uporabe. Tako so različni muzejski prostori zahtevali različne rešitve. Muzej sodobne umetnosti je zahteval vzdržljiv, svetel pod, za kar je najprimernejši hrast z belo oljeno površino. Tudi v naravoslovnem muzeju smo se odločili za hrast, vendar s prosojno oljeno in voskano površino. V umetnostnozgodovinskem muzeju naj bi bilo bolj zadržano in temno, zato je tudi tu položen vzdržljiv, dimljeni hrast. Poleg tega smo želeli skrčiti fuge oziroma jih narediti čim manj opazne. To nam je zelo lepo uspelo z zlepljenjem. Te dilatacijske fuge so brez prehodnih profilov in oblikovane na nivoju tal, tako da se skoraj ne vidijo.


V katero smer se bo po vašem mnenju razvijala arhitektura v prihodnje?
To je težko vprašanje. Osrednja pozornost bo seveda namenjena stalnemu raziskovanju ter nadaljnjemu razvoju materialov in tehnologij, kar bodo po eni strani spodbujali arhitekti, da bi po drugi strani na tej podlagi lahko uresničevali zapletene projekte. Denimo fasade je že danes mogoče ustvariti iz različnih materialov in v različnih oblikah in prepričan sem, da stojimo šele na začetku zanimive poti.


Parketni center Expert!, d. o. o.