Ugotavljanje stopnje zamazanja
Pomembna lastnost tekstilnih talnih oblog je hitrost zamazanja. Hitrost zamazanja talnih oblog glede na vrsto vlaken narašča v naslednjem vrstnem redu: volna < poliamid < poliester < akril. Stopnja zamazanja različnih vrst vlaken je odvisna od njihovih fizikalnih in morfoloških lastnosti ter od njihove strukture. Tako se stopnja zamazanja veča:
- s hidrofobnostjo vlaken,
- z elektrostatičnim nabojem,
- s številom vdolbinic, brazd, razpok ter luknjic na površini,
- s pilingom ter
- s hrapavostjo površine vlaken.
Na drugi strani stopnjo zamazanosti znižujejo:
- hidrofilna narava vlaken,
- višja vsebnost vlage ter
- bolj gladka površina vlaken.
Poleg omenjenega lahko na stopnjo zamazanosti vplivajo tudi atmosferni vplivi, npr. kadar je temperatura talne obloge nižja od temperature zraka (npr. bližina radiatorjev).
Stopnjo zamazanosti preprog se meri glede na spremembo videza površine talne obloge oz. njene barve:
- instrumentalno s kolorimetrom ali spektrofotometrom (ISO 105-J01),
- s pomočjo velike sive skale (ISO 105-A02) ali
- spremembo barve ocenijo vizualno neodvisni ocenjevalci.
V nadaljevanju tega sestavka so opisane tri metode določanja stopnje zamazanosti tekstilnih talnih oblog.
Metoda 1 (po standardu ISO 11377): opisuje metodo, pri kateri je tekstilna talna obloga med preskušanjem nameščena v naravnem okolju (in-situ); mesto preskušanja je v ta namen skrbno izbrano in pod stalnim nadzorom; po končanem preskusu se določi stopnjo zamazanja s primerjanjem barve originalnega in preskušanega vzorca na tri načine (z uporabo instrumentov kolorimeter ali spektrofotometer, z uporabo sive skale ter z vizualnim primerjanjem).
Metoda 2 (po standardu ISO 11378-1) opisuje metodo, pri kateri je tekstilna talna obloga izpostavljena pospešenemu zamazanju s pomočjo aparata Kappasoil; stopnjo zamazanja se določi s primerjanjem barve originalnega in preskušanega vzorca, pri čemer uporabljamo ustrezne instrumente (kolorimeter ali spektrofotometer) ali veliko sivo skalo.
Metoda 3 (po standardu SIST EN ISO 11378-2) opisuje metodo, pri kateri je tekstilna talna obloga izpostavljena pospešenemu umetnemu zamazanju v bobnu; stopnjo zamazanja se določi s primerjanjem barve originalnega in preskušanega vzorca, pri čemer uporabljamo ustrezne instrumente (kolorimeter ali spektrofotometer) ali veliko sivo skalo. Metoda je primerna za vse vrste tekstilnih talnih oblog.
Metoda 1 po standardu ISO 11377: In-situ metoda
Ker se v primeru te metode ugotavlja zamazanje talne obloge v naravnem okolju, je potrebno mesto preskušanja skrbno izbrati. To mesto mora biti ustrezno oddaljeno od zunanjih vhodov in netipičnega »prometa«, ki se izvaja na talni oblogi, kot npr. zamazanje zaradi mokre, mastne ipd. obutve. Mesto, kjer se izvaja preskušanje se običajno izbere v hodniku širine ca 1,5 m (hodnik naj ne bo ožji od 1,3 m), kjer se izvaja »promet« v obe strani (slika 1). Testno mesto mora biti opremljeno s foto-električnim števcem merjenja prehodnosti ljudi, ki ga namestimo 1,25 m visoko nad tlemi. Preskusni vzorec mora biti položen enakomerno, sredinsko z ustrezno vhodno in izhodno (pohodno) površino.
Slika 1: Ureditev mesta preskušanja tekstilne talne obloge (dimenzije so v milimetrih): 1 – vhodno - izhodna (pohodna) površina, 2 – preskusni vzorci, 3 – smer prometa
Preskusni vzorci so kvadratne oblike s stranicami (350 ± 10) mm. Razporedimo jih v parih, vzporedno s hodnikom, kot prikazuje slika 1. Na tla jih pritrdimo z obojestranskim lepilnim trakom, stranice pa lahko po potrebi zavarujemo z gumijastimi, plastičnimi ali kovinskimi robniki.
Postopek preskušanja
Ko talno oblogo ustrezno namestimo, začnemo s preskušanjem. Da bi zagotovili enakomerno zamazanje preskusnih vzorcev, jih tako, kot je opisano v standardu, vsak drugi dan ustrezno prerazporedimo. Po prerazporeditvi vzorce očistimo z vakuumskim sesalcem (postopek je prav tako opisan v standardu).
Preskušanje vzorcev zaključimo:
- kadar talna obloga doseže vnaprej določeno stopnjo zamazanja,
- kadar se doseže ustrezno število prehodov ali
- po pretečenem, v naprej določenem času.
Podajanje rezultatov
Pred ocenitvijo stopnje zamazanja vzorce ustrezno posesamo. Stopnjo zamazanja nadalje določimo kot spremembo barve vzorcev s pomočjo instrumenta za merjenje barv (kolorimeter ali spektrofotometer), sive skale (ISO 105-A02) ali vizualnaga primerjanja.
Metoda 2 po standardu ISO 11378, 1. del: Kappasoil test
Za določanje stopnje zamazanosti po tej metodi uporabimo:
- aparat Kappasoil (slika 2); aparat je sestavljen iz
- dveh stožcev, ki sta položena radialno na rotirajočo mizo; eden od stožcev se obrača prosto, medtem ko se drugi obrača s (5 ± 1) % večjo hitrostjo glede na hitrost rotirajoče mize; stožca pritiskata na vzorec s silo (40 ± 2) N;
- naprava za nanos standardnih mešanic nečistoč, ki je nameščena nad rotirajočo mizo; le-ta omogoča enakomeren in prekinjajoč nanos nečistoč po talni oblogi;
- standardne mešanice nečistoč, ki so natančneje podane v prilogi B; v prilogi so mešanice podane pod oznakami B.1 do B.4, pri čemer ima vsaka mešanica svojo sestavo. V prilogi so podani tudi dobavitelji posameznih standardnih mešanic nečistoč;
- vakuumski sesalec.
Slika 2: Aparat Kappasoil (dimenzije so v milimetrih): 1 – stožca, 2 – preskusni vzorci, 3 – rotirajoča miza, 4 – naprava za nanos standardnih mešanic nečistoč
Postopek preskušanja
Iz tekstilne talne obloge izrežemo vsaj dva vzorca, ki ju pred preskušanjem klimatiziramo vsaj 24 ur v standardni atmosferi. Pred preskušanjem je potrebno vzorce očistiti z vakuumskim sesalcem, kot je predpisano s standardom ter s pomočjo ustrezne šablone, ki jo uporabljamo skupaj z instrumentom za merjenje barve; na petih mestih izmerimo barvo vzorcem. Vzorce nato namestimo na rotirajočo mizo in napolnimo napravo za nanos standardnih mešanic nečistoč. Vključimo aparat Kappasoil. Po 5.000 obratih rotirajoče mize vzorce odstranimo z mize ter jih posesamo.
Podajanje rezultatov
S pomočjo šablone, ki jo uporabljamo skupaj z instrumentom za merjenje barve, izmerimo barvo vzorcem na istih petih mestih kot pred preskusom. Končni rezultat je povprečje barvnih razlik (∆E) ali razlik svetlosti barve (∆L), ki jih dobimo pri merjenju na originalnem in preskušanem vzorcu.
Trije neodvisni ocenjevalci lahko barvno razliko med preskušanim in originalnim vzorcem izmerijo tudi s pomočjo velike sive skale.
Metoda 3 po standardu SIST EN ISO 11378, 2. del: Preskus z bobnom
Metodo, ki je opisana v tem standardu je prevzel tudi Evropski komite za standardizacijo ter posledično Slovenski inštitut za standardizacijo. Za določanje stopnje zamazanosti po tej metodi uporabimo:
- boben ali modificiran boben (opisan v prilogi B standarda); v 15. delu sestavkov Preskušanja tekstilnih talnih oblog je bil opisan boben s hexapodom in prav ta boben (brez hexapoda) lahko uporabimo tudi v našem primeru; poleg bobna potrebujemo še:
- mešalec za pripravo granulata z vmešano standardno mešanico nečistoč;
- poliamidni granulat;
- jeklene kroglice v skupni teži (1000 ± 10) g;
- magnet, ki lahko istočasno zadrži več jeklenih kroglic;
- standardne mešanice nečistoč, ki so natančneje podane v prilogi C; v prilogi so mešanice podane pod oznakami C.1 do C.5, pri čemer ima vsaka mešanica svojo sestavo; v prilogi so podani tudi dobavitelji posameznih standardnih mešanic nečistoč;
- vakuumski sesalec.
Slika 3: Boben s hexapodom (WIRA)
Postopek preskušanja
V mešalcu zmešamo (3 ± 0,1) g standardne C.5 mešanice nečistoč s 1.000 g poliamidnega granulata. Iz tekstilne talne obloge izrežemo vsaj dva vzorca velikosti: min (125 ± 1) mm v dolžino (v smeri izdelave obloge) x (200 ± 2) mm v širino. Vzorce pred preskušanjem kondicioniramo v standardni atmosferi vsaj 24 ur. Po kondicioniranju na vzorce položimo šablono, ki jo uporabljamo skupaj z instrumentom za merjenje barve; na šestih mestih izmerimo barvo vzorcem. Vzorce pritrdimo v boben aparata za preskušanje; v boben vložimo jeklene kroglice in (250 ± 2) g granulata z nečistočami. Na boben namestimo pokrov, ga vključimo in pustimo, da rotira 30 min. Po končanem preskušanju vzorce odstranimo iz bobna in jih posesamo. S pomočjo magneta iz bobna odstranimo jeklene kroglice, s pomočjo sesalca pa granule, ki so še ostale v bobnu.
Podajanje rezultatov
Enako kot v primeru Metode 2, s pomočjo šablone, ki jo uporabljamo skupaj z instrumentom za merjenje barve, izmerimo barvo vzorcem na istih šestih mestih kot pred preskusom. Končni rezultat je povprečje barvnih razlik (∆E) ali razlik svetlosti barve (∆L), ki jih dobimo pri merjenju na originalnem in preskušanem vzorcu.
Trije neodvisni ocenjevalci lahko barvno razliko med preskušanim in originalnim vzorcem izmerijo tudi s pomočjo velike sive skale.
izr. prof. dr. Urška Stankovič Elesini, univ. dipl. inž. teks. teh
Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za tekstilstvo
Fotografije: arhiv avtorice
Literarni viri:
ISO 11377:1997 Textile floor coverings – Floor soiling – Test site set-up and soiling evaluation
ISO 11378-1:2000 Textile floor coverings – Laboratory soiling tests – Part 1: Kappasoil test
SIST EN ISO 11378-2:2001 Tekstilne talne obloge – Laboratorijski poskusi z madeži – 2. del: Preskus z bobnom (ISO 11378-2:2001)
SIST EN ISO 105-J01:1999 Tekstilije - Preskušanje barvne obstojnosti - Del J01: Splošna načela merjenja barve na površini (ISO 105-J01:1997)
SIST EN 20105-A02:1996 Tekstilije - Preskušanje barvne obstojnosti - Del A02: Siva skala za ocenjevanje barvnih sprememb
STANKOVIĆ, D: Čiščenje talnih oblog – Vrste in vzdrževanje preprog. Delo in dom, str. 20 - 24
The influence of cleaning and spot removal on lightcoloured wool carpets.[online] Wool Safe news, January 2007 [citirano 4.8.2008]. Dostopno na svetovnem spletu: <http://www.woolsafe.org/woolsafenews30.pdf>
WIRA Soil Applicator. [online] WIRA, 15.10.2003 [citirano 4.8.2008]. Dostopno na svetovnem spletu:<http://www.wira.com/PDF%20Pages/Carpets%20and%20Floorcoverings/Wira%20Soil%20Applicator-soils.pdf>
Spoštovani bralci revije Korak v prostor:
Z 20. delom smo zaključili sklop sestavkov na temo preskušanja tekstilnih talnih oblog. V sestavkih so bili podani in opisani standardi, ki jih za preskušanje tekstilnih talnih oblog uporabljajo proizvajalci. To pa seveda ne pomeni, da smo zajeli prav vse. V sestavkih smo se na primer izognili ugotavljanju akustičnih in termičnih lastnosti, saj so opisi le-teh podani v sestavkih drugih avtorjev, ki jih boste našli prav tako v različnih številkah revije Korak.
