V gradbeništvu je bila ena redkih žensk. »Nekateri menijo, da je to prednost, a ni tako. Veliko bolj sem se morala dokazovati s strokovnim znanjem, da so me sodelavci sprejeli za enakovredno. Zdaj se tudi na tem področju zadeve spreminjajo.« Nedvomno, Aleksandra Dugič je borka – vztrajna in dosledna ženska, katere neomajno držo je posel z leti le še utrdil. Goreče se zavzema za ekološko sprejemljive in zdravju neškodljive tekstilne talne obloge.

V Eko stilu so kupcem na voljo izdelki, ki ustrezajo določenim standardom. »Morda je kakšen naš izdelek res malce dražji, a ponujamo le kakovostne tekstilne talne obloge, ki izpolnjujejo evropske normative. Nekdaj smo kupcem dopovedovali, zakaj imamo višjo ceno, zdaj pa se vse več ljudi zaveda, da talnih oblog ne zamenjamo pogosto in da si s pametno odločitvijo izboljšamo bivanje,« pojasnjuje.

Od treh izdelkov do pisane palete talnih oblog

»Ko sem se začela ukvarjati s talnimi oblogami, so bile na takratnem jugoslovanskem trgu poleg parketa, kamna in keramike le tri vrste tekstilnih talnih oblog. Bile so tako prepojene s formaldehidom, da smo morali po položitvi še mesece prezračevati prostor. Najbolj smo uporabljali talno oblogo Sitelon, ki jo je izdelovala tovarna v Bački Palanki. Pri enem izmed naročnikov smo jo položili čez vikend in opravili slikopleskarsko delo. Že v ponedeljek so nas poklicali in sporočili, da so dekleta, ki so delala v prostoru, potrebovala zdravniško pomoč. Prosili so nas, naj zamenjamo talno oblogo. Ta je resnično imela tako močan vonj po formaldehidu, da so polagalci morali uporabiti maske. Dogodek me je spodbudil k raziskovanju, katere snovi v teh talnih oblogah škodijo zdravju, katere so ekološko sporne, koliko umazanije vsebujejo … Prav tako sem začela razmišljati o ponudbi v Evropi in drugje po svetu. Prvič sem odšla na sejem Domotex v Hannover. Vrnila sem se očarana – tam je bilo za nas nepojmljivo veliko vrst tekstilnih talnih oblog,« pripoveduje Dugičeva.

Začeli so sodelovati s priznanim nemškim proizvajalcem tekstilnih talnih oblog, z Duro iz Fulde. »Zaradi zapletenega carinskega postopka in visoke carine smo se pri trženju tujih izdelkov povezali s slovenskim partnerjem. Ta je uvažal talne obloge, mi pa smo jih polagali in distribuirali. Postopoma smo na slovenski trg vozili čedalje več ekološko primernih materialov iz tujine. Za uvoz smo morali pridobiti dovoljenje od ustreznih državnih institucij v Beogradu, devize pa smo lahko kupili le na črnem trgu. A smo vztrajali,« zatrdi sogovornica.

Neustrezni standardi ali vzhod lahko prenese vso umazanijo

Aleksandra Dugič kritično pretresa standarde: »Zakonodaja v nekdanji Jugoslaviji je z JUS standardom dovoljevala, da so bile na trgu neprimerne ter zdravju in okolju škodljive talne obloge. Vzhodni trg je 'pojedel' vso umazanijo in nihče ni nasprotoval. Zanimivo je, da imamo v Sloveniji še stare normative in standarde iz leta 1956. Na zakonski ravni se od takrat ni nič spremenilo! Z vse večjim uvozom talnih oblog smo postopoma sicer prevzeli tuje standarde – še najbolj nemški DIN, ki so ga sprejeli tako strokovnjaki kot inšpekcijske službe, zdaj pa vpeljujemo evropske norme EN, ki veljajo v Evropski uniji. Upam, da bomo s temi naše strokovno področje dokončno uredili.«

Sogovornica dodaja, da je od leta 1997, ko je bil sprejet nov zakon o graditvi objektov, tudi področje talnih oblog strokovno bolj podprto, saj Zavod za gradbeništvo (ZAG) opravlja raziskave in daje izjave o ustreznosti materialov. »Z Zavodom za gradbeništvo smo v nekem vrtcu merili, koliko formaldehida vsebuje 15 let stara PVC talna obloga. Ugotovili smo, da je bila njegova vsebnost več kot stoodstotno previsoka. Nihče se ni vprašal, zakaj so otroci alergični ali zakaj v vrtcu kašljajo in smrkajo, doma pa ne. Ko smo opozorili na tovrstne težave in ekološko oporečnost nekaterih talnih oblog, smo bili bele vrane – o tem se še ni govorilo, razpravljalo. Zdaj so ti vidiki samoumevni in temeljni,« svoja prizadevanja opisuje Aleksandra Dugič.

Pogrešam poklic polagalca talnih oblog

Eko stil je bil eno prvih podjetij, ki je ponudilo sodobnejše in kakovostnejše tekstilne talne obloge iz tujine. »Imeli smo čedalje več boljših tujih talnih oblog, ne pa tudi dovolj znanja, kako jih primerno vgraditi, vzdrževati in podobno. Po letu 1990 so nas preplavili številni novi materiali, različne tehnologije, vezivna sredstva, denimo lepila ali izravnalne mase. Vsak izdelek je imel svoje lastnosti, tehnološke zakonitosti, s katerimi smo se morali seznaniti. Pri tujih proizvajalcih smo začeli izobraževati polagalce podov, ki so bili samouki oziroma so se priučili. Tudi v podjetju smo pripravili prikaze polaganja podov. Udeležili so se jih naši polagalci in tudi iz drugih podopolagalskih družb. Skoraj ni konkurenčnega podjetja, katerega vsaj en zaposleni se ne bi izobraževal pri nas. Dvajset let smo vlagali v razvoj in usposabljanje kadrov. Verjamem namreč, da prodamo več talnih oblog, če imamo strokovno usposobljene polagalce in prodajalce, ki znajo tudi svetovati.

Tekstilne talne obloge in polaganje podov sestavljajo tako široko in bogato področje, da bi bilo dobro vpeljati poklic polagalca podov. Pri tekstilnih talnih oblogah imamo štiri temeljne tehnologije – iglanje, tufticiranje, tkanje in kosmičenje –, pri trdih talnih oblogah približno šest, če seveda izvzamemo parket, kamen in keramiko. Področje talnih oblog se je zelo razvilo in zahteva strokovne polagalce, ki imajo ustrezno znanje,« je prepričana sogovornica.

Ali študenti arhitekture ločijo linolej in PVC ali PVC in gumo?

Aleksandra Dugič ugotavlja, da imajo projektanti in arhitekti pogosto premalo znanja o podih. »Tla so temeljna v objektu in ne moremo jih izbirati površno. V poslovnih prostorih, denimo, zamenjava tal zahteva visoke stroške. Ne zato, ker bi bile obloge tako drage, temveč ker je treba prostor izprazniti, odstraniti pohištvo, ga spet namestiti … Prekiniti moramo delovni proces – to je tisto, kar zahteva največ stroškov. Zato je zelo pomembno, da projektant pravočasno izbere najustreznejši tlak za posamezen objekt ali prostor. Ni potrebno, da bi poznal vse podrobnosti o različnih tlakih, poznati pa mora njihove temeljne lastnosti. Odgovoren je, da se o podrobnostih, denimo o obdelavi vlaken, gramaturi ali trpežnosti, pozanima pri tistih, ki to področje bolje poznamo. Če pod ne deluje dobro v prostoru, je za to odgovoren tisti, ki ga je umestil tja, kamor ne sodi.

"V podjetju smo za študente četrtega letnika arhitekture pripravili pregled tehnologij tlakov – ugotavljali so razlike med različnimi tehnologijami podov,« ponosno pove strokovnjakinja za talne obloge.

Obenem tudi opozori, da so številne šole že desetletja opremljene z neustreznimi talnimi oblogami. »Največ šol ima parketni pod. Rada imam les, vendar menim, da parket za šole ni primeren. Je preglasen – predstavljajte si topot množice učencev med odmorom – in tudi preobčutljiv, saj s premikanjem stolov v razredih površino poškodujemo že prvi teden. Take podobe smo se navadili in jo sprejemamo kot samoumevno. Počasi pa vendarle spreminjamo okostenelo in tradicionalno miselnost,« optimistično sklene Aleksandra Dugič in prizna, da je zadnja leta bivalna kultura Slovencev na višji ravni kot prej.

Sistemsko kolesje se premika počasi

Tako naša miselnost kot pravila na sistemski ravni terjajo čas in vztrajnost pobudnikov, da jih spremenimo in širše sprejmemo. Izkušnja Aleksandre Dugič jasno kaže, kako se tudi sistemsko kolesje pri nas premika počasi.

»Novejša vrsta tekstilnih talnih oblog je floteks. Ta je zelo trpežna, saj ima na kvadratni meter kar 80 milijonov najlonskih vlaken, njeno vzdrževanje pa je preprosto. Zaradi teh lastnosti jo lahko primerjamo s trdo talno oblogo. Več sto bolnišnic v tujini je opremljenih s floteksom in tudi mi smo ga želeli ponuditi medicinskim objektom, a so po pravilniku sanitarne inšpekcije v teh prostorih lahko le trde talne obloge. Na Inštitut za varovanje zdravja smo poslali prošnjo z dokazili, certifikati, priporočili, da bi nam poslali vsaj mnenje, vendar odgovora nismo prejeli. Pozneje se je na nas obrnil dr. Janez Bajc, ki je v ljubljanski Rožni dolini ravno gradil zasebno bolnišnico oziroma kirurški sanatorij. V tujini je delal 25 let in se v vseh bolnišnicah srečal s talno oblogo floteks. Ker je vedel, da je njeno vzdrževanje preprosto in da je trpežna, jo je želel kupiti tudi za svojo bolnišnico. Povedala sem mu, da bo imel težave s sanitarno inšpekcijo. Obrnil se je na Inštitut za varovanje zdravja in šele na njegovo pobudo so dvema inšpektorjema naročili, da sta z nami obiskala bolnišnico v avstrijskem Linzu, kjer imajo floteks. Tam so nas sprejeli in lahko smo se prepričali, kako dobro ohranjena je ta talna obloga tudi po 17 ali 24 letih. Inštitut za varovanje zdravja je potem izdal priporočilo oziroma mnenje, da lahko floteks polagamo tudi v medicinskih objektih, ker jo je možno vsak dan razkužiti. To še ni standard, vendar pa naj bi bili sanitarni inšpektorji seznanjeni z novostjo in jo pri svojih pregledih upoštevali.

Aleksandra Dugič upa, da bodo po pridružitvi Slovenije k Evropski uniji skupni normativi in standardi rešili marsikatero negotovost na področju talnih oblog.

Dominika Prijatelj