Današnji časi so takšni, da so sodobni vrtovi najrazličnejši, edino merilo je, da ugajajo lastniku. Med njimi so tudi taki vrtovi, v katerih ni rastlin, npr. skalnati vrtovi, ponekod je samo voda, velika večina vrtov pa je takšnih, kjer rastline, razen vodnih, rastejo v zemlji. Glede zemlje, ki odgovarja določeni skupini rastlin, so velike razlike. V vrtovih, kjer rastejo kaktusi in druge sočnice, je zemlja drugačna, kot tam, kjer rastejo alpske rastline ali vresovke, pa tudi lepa pohodna trata zahteva svojo zemljo. Omenjene skupine rastlin potrebujejo posebna rastišča, velika večina okrasnih rastlin pa najbolje raste v dobri vrtni zemlji. In prav tej je treba posvetiti pozornost že pred začetkom gradnje.

Zemlja je za gradbince mrtev material, »humus«, s katerim ravnajo, kot jim pač odgovarja. Običajno zmešajo vso zemljo iz gradbene jame, ne glede na to, ali je spodaj glina ali prod. Za vrtnarja je najpomembnejša zgornja plast, v kateri je največ korenin ter v kateri živijo različni talni organizmi, npr. krti, deževniki, nevidne drobnoživke. Ta plast zemlje se upravičeno imenuje živica in se hitro pokvari, če z njo ne ravnamo pravilno. V strokovnem jeziku imenujemo to plast zemlje humozni površinski horizont ali A horizont, ki nastaja zelo dolgo časa v primerjavi s človeškim življenjem.

Kdaj in kako se dela z zemljo? Koliko obzirnosti zahteva obdelovanje? Potrpežljivo pa je treba čakati tudi na pravi trenutek, ko je pravi čas za delo z zemljo. Dela se tedaj, ko je zemlja primerno suha za obdelovanje. Vsak dober kmet ve, kdaj je primeren trenutek. V gradbeništvu pa se dela ob vsakem vremenu in času, tudi izkopi zemlje, na ohranitev živice pa niti ne pomislijo. Posledice takega dela so vidne na sliki 1. Kjer je trava zaostala v rasti, je mrtvica, kjer raste visoka trava, je živica. Trava na fotografiji je laška ljuljka, ki se uporablja za pridelovanje krme in niti najmanj ni primerna za trate. Seme je najcenejše med travnimi semeni, zato ga gradbinci pogosto posejejo. Zanje je pomembno samo, da raste.

Pravilen čas za delo z zemljo se da enostavno določiti. Vzame se kepico živice v velikosti oreha, se iz nje izloči morebitne kamenčke, dobro ročno zgnete ter se na gladki podlagi iz plastike ali stekla z roko tako dolgo valja v svaljek, da ta začne razpadati. Paziti je treba še na to, če se maže po podlagi, po kateri se valja. Če se svaljek oddrobi ali zdrobi pri premeru nad 8 mm ter ni opaziti mazanja, se tla lahko obdeluje ali izkopava. Poskus je treba ponoviti na več vzorcih.

Gradbišče potrebuje prostor, a le redko so parcele tako velike, da se da na parceli primerno shraniti vso zemljo. Če se le da, se shrani živico, ostalo zemljo pa se odpelje na primerno deponijo. Živica je humozna površinska plast, tako imenovana do tam, do koder prodre v zemljo zrak. Na težjih tleh je to do 20 cm, večinoma do 30 cm, le redko globlje. Najboljše je, da se živico odrine po celotnem gradbišču, ne samo tam, kjer bodo zgradbe in poti. Če so na območju gradbišča drevesa, ki naj bi ostala, ravnamo tako, kot je bilo omenjeno v 1. številki revije Korak v prostor (stran 62–64).

Živice ne smemo zriniti na visoke kupe, temveč v raztegnjene kopice, visoke največ 1,5 m, ki jih zravnamo. Če ostane živica čez poletje v kopici, jo je priporočljivo pokriti z rastjo. To pomeni, da po vsej površini posejemo primerno rastlinsko vrsto, ki se uporablja v kmetijstvu za zeleno gnojenje. Te močno in hitro rastoče rastline preprečijo erozijo, rast plevelov in izboljšajo strukturo. Primerne vrste ali njihove mešanice so navedene v tabeli 1.

Pri izboru se ravnamo po vrstah na bližnjih kmetijskih površinah. Seme se na kopicah običajno poseje ročno ter nato plitvo zagrne, na manjših površinah ročno z grabljami, na večjih z navadno brano.

V primerih, da bo ostala živica več kot eno poletje, posejemo deteljne mešanice za travnike, katere je treba vsaj dvakrat pokositi, da ne bodo osemenile, ker so lahko pozneje te rastline v vrtu nadležen plevel. Odkos (pokošena detelja) lahko ostaja na kopicah.

Vsi izvajalci del morajo sproti odstraniti vse odpadke in smeti, posebno nevarna je plastika, ki jo radi zakopljejo, ter razna topila in kemikalije, ki jih ni mogoče več opaziti. Posledice so opazne šele čez nekaj časa, ko je vrt že v funkciji (slika 2). Za saniranje takega neodgovornega ravnanja potrebujemo več časa kot za novo ureditev vrta.

Zemljo se nanaša v slojih, spodaj za podlago se nanaša mrtvico, zgornji vegetacijski sloj pa je iz živice. Velikokrat se pretirava z debelino nanosa, kar zopet povzroča nevšečnosti. Kot že omenjeno, je živica živa in organizmi potrebujejo zrak. Če je živica tako globoko zakopana, da ni več zraka, začnejo organizmi odmirati in razvijejo se gnilobni procesi, v katerih se tvori metan, ki izriva kisik iz zemlje. Posledice so lahko opazne na rastlinah. Rastline slabo rastejo ali celo hirajo.

Morebitne zbite površine od delovnih strojev je treba globoko zrahljati, tudi na nagnjenih površinah, na tistih z naklonom, večjim od 1 : 2,5, je treba površino prečno nagubati, da preprečimo morebitno drsenje po brežini.

Navožen sloj se zravna, ravnost (planum) pa se meri s 4-metrsko lato, ki ne sme odstopati več kot 5 cm od ravnine, pri priključkih na poti in objekte pa ne več kot 3 cm od nazivne višine.

Vegetacijski ali rastni sloj, predvsem debelino, se prilagodi predvideni vegetaciji in krajevnim razmeram, npr. položaju v vrtu, naklonu, zasenčenju. Za trate zadostuje 10- do 20-centimetrska plast zemlje, za drevnine in trajnice pa 20- do 40-centimetrska plast. Debelina sme od predvidene odstopati največ 5 cm. Delovni stroji ne smejo spremeniti ravnosti podlage pri nanašanju zadnjega sloja zemlje.

Navožen vegetacijski sloj se zravna enako kot podlago, tudi planum se enako meri. Za sajenje vseh vrst rastlin ta ravnost zadostuje, drugače pa je pri trati. Površina se mora zravnati, tako da na 4-metrski lati odstopa največ 3 cm, kar zadošča za manj zahtevne in obremenjene uporabne trate, za fine okrasne trate pa se površino zravna z lato na ± 0 cm.

Več o tratah pa v naslednji številki.