Klasifikacija trajnosti betona po SIST EN 206-1
V predhodnih delih smo predstavili vrste agresivnih vplivov okolja na beton in mehanizme propadanja betona. V praksi se takšna klasifikacija izraža v evropskem standardu EN 206-1 Beton – 1. del: Specifikacija, lastnosti, proizvodnja in skladnost, ki je bil v Evropski uniji po skoraj 15 letih usklajevanja sprejet leta 2000. Marca 2003 je Slovenski inštitut za standardizacijo (SIST) izdal ta standard v slovenskem prevodu, s čimer je ta postal nacionalni standard z oznako SIST EN 206-1:2000. Z objavo v Uradnem listu (št. 29/2003) je njegova uporaba v Sloveniji neobvezna v prehodnem obdobju (od 1. januarja 2003 do 1. januarja 2004) in obvezna po koncu tega obdobja.
Standard opredeljuje naloge izdajatelja specifikacije, proizvajalca in uporabnika betona. V njem so predpisane zahteve za:
- osnovne materiale za beton,
- lastnosti svežega in strjenega betona ter njihovo preverjanje,
- omejitve za sestavo betona,
- specifikacijo betona,
- dostavo svežega betona,
- postopke kontrole proizvodnje,
- merila skladnosti in vrednotenje skladnosti.
EN 206-1 velja za beton za konstrukcije, ki so zabetonirane na kraju samem, za montažne konstrukcije ter konstrukcijske izdelke za stavbe in inženirske konstrukcije. Beton je lahko proizveden na gradbišču, v betonarni, ločeni od gradbišča (transportni beton), ali v obratu za betonske izdelke. Standard velja za normalno težki, težki in lahki beton, ne pa tudi za celini beton, penobeton, beton z odprto strukturo, beton z gostoto pod 800 kilogrami na kubični meter in beton, odporen proti ognju.
V praksi lahko zahteve predpiše ve udeležencev na različnih stopnjah procesa projektiranja in gradnje (naročnik, projektant, izvajalec del, podizvajalec betonarskih del). Vsak od njih je odgovoren za prenos predpisanih zahtev naslednji stranki v verigi. Po standardu tako pomeni izraz »specifikacija« končni zbir teh zahtev. Pri transportnem betonu je izdajatelj specifikacije kupec svežega betona, ki jo mora dati proizvajalcu.
Evropski strokovnjaki, ki so pripravljali standard v okviru tehničnega odbora CEN/TC 104, so se zavedali, da se bo EN 206-1 uporabljal v različnih podnebnih in geografskih razmerah ter ob različnih že uveljavljenih tradicijah in izkušnjah. Takšne razmere se upoštevajo z vpeljavo razredov za lastnosti betona, za opis vpliva (delovanja) okolja pa stopnje izpostavljenosti. e takšne rešitve niso možne, dopušča standard uporabo nacionalnih standardov ali predpisov, ki so veljavni na kraju uporabe betona.
STOPNJE IZPOSTAVLJENOSTI GLEDE NA DELOVANJE OKOLJA
Vplivi okolja so lahko razvrščeni kot stopnje izpostavljenosti. Beton je lahko med svojo pričakovano uporabo izpostavljen tudi več kot enemu od navedenih vplivov. V takšnem primeru je treba opisati razmere v okolju s kombinacijo stopenj izpostavljenosti. Prav tako navedena klasifikacija ne izključuje upoštevanja posebnih okoliščin na kraju uporabe betona.
Klasifikacija agresivnih kemičnih okolij je navedena ločeno. Vsa klasifikacija velja za naravne zemljine in talno vodo pri temperaturi vode/zemljine od 5 do 25 stopinj Celzija in pri hitrosti vode, ki je tako majhna, da se približuje statičnosti. Stopnjo izpostavljenosti določa najneugodnejša vrednost vsake kemične značilnosti. Če do enake stopnje pripeljeta dve ali več značilnosti agresivnosti, je treba okolje uvrstiti v naslednjo višjo stopnjo, razen če se s posebno študijo takega primera dokaže, da to ni potrebno.
PREVERJANJE TRAJNOSTI BETONA
Trajnost se lahko preverja neposredno ali posredno. Pri neposrednem preverjanju preskušamo ustrezno lastnost v uporabi (performance-based methods), praviloma po standardiziranem postopku. Posredno, opisno preverjanje (descriptive solutions) temelji na izkustvenem opisu gradbenega proizvoda, za katerega se ve, da zagotavlja zadostno trajnost. V SIST EN 206-1 je bil privzet drugi način, ki je opisan v dodatku F. V njem so navedene priporočene mejne vrednosti za sestavo in lastnosti betona glede na stopnjo izpostavljenosti. Priporočene vrednosti temeljijo na predpostavljeni uporabnosti konstrukcije 50 let, ob uporabi cementa vrste CEM I in agregata z nazivno velikostjo največjega zrna od 20 in 32 milimetrov.
V informativnem dodatku J daje SIST EN 206-1 kratek opis koncepta in načel metod projektiranja trajnosti, ki so povezane z obnašanjem betona (performance-based methods) in jih lahko uporabljamo kot alternativno metodo.
Metode, povezane z obnašanjem betona, kvantitativno upoštevajo vsak pomemben mehanizem propadanja betona, trajanje elementov konstrukcije in merila, ki določajo to trajanje. Primerne so zlasti za ugotavljanje odpornosti proti koroziji in zmrzovanju/tajanju. Uporaba takšnih metod je primerna, če:
- se zahteva uporabnost, daljša od 50 let,
- je konstrukcija »izjemna«,
- so delovanja okolja posebno agresivna ali natančneje opredeljena,
- se pričakuje visoka kakovost izvedbe,
- se namerava vpeljati strategija upravljanja in vzdrževanja,
- se namerava zgraditi veje število podobnih objektov,
- se nameravajo uporabiti novi materiali.
Uporabijo se lahko:
- izboljšani postopki, ki temeljijo na določanju mejnih vrednosti za sestavo betona;
- postopki, ki temeljijo na priznanih in dokazanih preskusih, ki ponazarjajo dejanske razmere in za katere obstajajo priznana merila obnašanja;
- postopki, ki temeljijo na analitičnih modelih, umerjenih s podatki preskusov, ki ponazarjajo dejanske razmere.
