Talna obloga je iz homogenega in prevodnega PVC v obliki stično varjenih plošč. Polagali so jo v drugem in četrtem nadstropju bolnišnice, in sicer na samorazlivne anhidritne estrihe. Pojavili so se bolj ali manj široki mehurji in odstopanje. Tam, kjer so bile PVC-plošče že odstranjene, se jasno vidi ločitev med tankim cementnim izravnalnim slojem in estrihom.
Slika 1: Ločitev med tankim cementnim izravnalnim slojem in anhidritnim estrihom
Varjeni stiki na oblogi, ki je še položena, niso bili izdelani dovolj skrbno, saj so plošče ob varih poškodovane v približni širini 2 centimetrov.
V drugem in četrtem nadstropju so veliki operacijski prostori s prevodnimi PVC-oblogami, kjer je ozemljitev narejena prek bakrene mreže. To so polagali med izravnalni sloj in estrih, namesto neposredno pod PVC-oblogo, kar kaže na prejšnja »nerodna« popravila in sistemu ne daje potrebne električne varnosti.
Stene so iz siporeksa, obloženega s stenskimi ploščami iz PVC. Zaključki so polkrožni, kot je običajno za talne obloge v bolnišnicah, iz PVC drugačne barve, ter spojeni s talno in stensko oblogo.
V petem nadstropju je PVC drugačne barve položen na izolacijski sloj, ki naj bi rabil kot parna zapora pred odvečno vlago iz podlage, saj je bil zaradi vdora vlage skozi stene njen izvor že odkrit in določen.
Tudi na tej oblogi so nastali mehurji, nepravilnosti pri varjenih spojih in druge napake. Pri hoji čutimo, da celotna obloga ni stabilna, ponekod pa še »škrta«, saj izravnalni sloj odstopa od estriha.
Analiza napak
Nosilna konstrukcija je iz betona, armiranega z mrežo in vgrajenega na profilirano pločevino. Na beton je bil položen sloj zvočne izolacije iz polietilena, nato pa kompenzacijski sloj različne debeline (do približno 15 centimetrov) iz lahkega cementa in ekspandiranega polistirola v kroglicah (glej sliko št. 2).
Slika 2: Kompenzacijski sloj iz lahkega cementa in ekspandiranega polistirola v kroglicah
Na kompenzacijski sloj so položili 0,06-milimetrsko plast polietilena, ki rabi kot parna zapora. Na to plast je bil vgrajen samorazlivni anhidritni estrih debeline od približno 1,5 (operacijska soba v drugem nadstropju) do približno 5 centimetrov (četrto nadstropje). Povprečna načrtovana debelina estriha je bila 3,5 centimetra. Vse sloje so izvajalci vgrajevali hkrati na vsem nadstropju.
Stene iz siporeksa so bile pritrjene neposredno na anhidritni estrih in polagalec estrihov ni vedel, da se bodo vgrajevale predelne stene.
V kompenzacijskem sloju najverjetneje ni električnih napeljav, zgolj kakšna cev oziroma kanal, ki ga je mogoče z lahkoto odkriti.
Na anhidritni estrih je bila položena cementna izravnalna masa v dveh slojih različne sestave. Prej je bila površina estriha zbrušena, da bi, kot je predpisal dobavitelj, odstranili površinsko plast oziroma »bleeding«, ki vsebuje veliko utekočinjenih dodatkov in izredno finega inertnega materiala. Pred izravnalno maso se je na zbrušeni estrih nanesel tudi premaz, ki naj bi rabil kot izolacija ter vezna plast med anhidritom in cementnim materialom, ki pa sta, kot je znano, med sabo nezdružljiva zaradi možnega nastanka etringita kot posledice sulfatne korozije.
Zaradi izbranega konstrukcijskega sistema so trenutne razmere take:
– podložni sloj zaradi profilirane pločevine ne more skozi spodnjo stran izločati odvečne vlage, glede na ravnotežnostno vlago posameznih materialov;
– kompenzacijski sloj se navadno vgrajuje skoraj utekočinjen, torej z veliko vode, ki pa jo cement za svojo vezavo ne porabi v celoti. Zaradi tega sloj z ekspandiranim materialom zaradi svoje porozne sestave in dolgega strjevanja vsebuje odvečno vlago dalj časa oziroma, če razporeditev vlage ni možna, kot velja v našem primeru, zmeraj. Odvečna vlaga se bo neizogibno kondenzirala proti zgornjim plastem. Kot je razvidno s slike št. 3, so kroglice iz polistirena na vrhu kompenzacijskega sloja, kar jasno kaže, da je bil omenjeni material vgrajen z več vode, kot je predpisano;
Sliki 3 in 4: Kroglice iz polistirena so na vrhu kompenzacijskega sloja in jih je mogoče z roko preprosto odstraniti.
– sloj parne zapore je ponavadi sestavljen iz vsaj ene plasti neregeneriranega polietilena s koeficientom prehodnosti pare (μ) približno 100.000 in debeline najmanj 0,10 milimetra. Tako uporabo navadno svetujejo tudi proizvajalci materialov za estrihe. Manjša debelina parne zapore ne more dovolj dobro ustaviti prehajanja pare iz spodnjih v zgornje sloje. Po italijanskem standardu UNI 8381 »Nosilni sloji za talne obloge – navodila za načrtovanje in izvedbo« mora biti parna zapora tudi zaščitena še z eno plastjo plastičnega materiala, lahko tudi tanjšega. V tem primeru je poleg pretankega polietilena (0,06 milimetra) manjkal še dodatni zaščitni sloj, predvsem pa ni bilo upoštevano naslednje:
a) podložni sloj je povsem neprepusten, tudi za paro od spodaj;
b) kompenzacijski sloj na osnovi ekspandiranih materialov precej bolj zadržuje vodo zmesi kot drugi sistemi in je tudi malo odporen proti kompresiji;
c) vgradnja samorazlivnega estriha je lahko poškodovala tanki polietilen, ki je bil položen na stisljiv kompenzacijski sloj;
d) anhidritni estrih je izredno občutljiv za vlago, sporen, kar zadeva njegovo združljivost z drugimi gradbenimi materiali (cement), in za nadaljnje polaganje PVC talnih oblog zahteva zelo majhen delež odvečne vlage (0,5 odstotka, merjeno z aparatom CM). Pri cementnem estrihu je vlaga lahko 2-odstotna, kar pomeni, da je treba biti pri uporabi anhidritnega estriha še toliko bolj pazljiv;
e) pritrditev sten iz siporeksa, izvedba lukenj ali pritrditev dodatnih elementov je lahko poškodovala neprepustni sloj iz polietilena.
Po proučitvi napak na kraju samem lahko trdimo, da so odstopanje obloge in mehurji v drugem in četrtem nadstropju nastali zaradi preluknjanja, rezov in poškodb polietilenskega sloja ter njegovih ne povsem primernih tehnoloških lastnosti.
S tem je prišlo do kondenzacije vlage (ponekod je zagotovo nastala tudi voda v tekočem stanju, in čeprav je zdaj ni opaziti, je njena prisotnost razvidna iz napak). Ta je iz kompenzacijskega sloja prihajala na površje oziroma med cementni izravnalni sloj in anhidritni estrih, kar je povzročilo odstopanje izravnave od estriha zaradi nastanka etringita. V nekaterih primerih je odstopanje pospešilo premalo intenzivno brušenje anhidritne površine, kjer so ostale široke sledi tako imenovanega bleedinga, ki je topen v vodi in hitro odstopa.
Nemogoče je določiti, kateri izmed naštetih vzrokov je bil prevladujoč in kakšno je razmerje njihovih vplivov na površino, delovanje vseh pa je pripeljalo do naslednjega:
– kompenzacijski sloj je bil pokrit z estrihom prezgodaj oziroma ko je ta imel še preveč vlage. Potreben najkrajši čas sušenja ni bil upoštevan;
– polietilenski sloj ni bil povsod položen dovolj skrbno, torej s prekrivanjem vsaj 20 centimetrov in nato zalepljen;
– polietilen je bil poškodovan med vgradnjo estriha oziroma so poškodbe njegove površine nastale tudi tam, kjer ni bilo dodatnih del in luknjanja;
– sloj polietilena je bil poškodovan ali preluknjan med namestitvijo vodil, zatičev za vrata, pokrivnih letev in podobno, ker je debelina anhidritnega estriha ponekod pretanka za uporabljene pritrdilne elemente. Postavi se vprašanje, ali so bili monterji opozorjeni na predvideno ali, bolje, najmanjšo debelino estriha in na težave, ki lahko nastanejo, če se poškoduje sloj polietilena;
– polietilen je bil prerezan, ko so odpravljali razpoke v estrihu in jih zalivali z epoksidno smolo;
– polietilen je bil prerezan, ko so načrtovali, kje bodo potekale odtočne cevi;
– odvečna vlaga iz podložnega in kompenzacijskega sloja je povzročila, da je na stiku med anhidritnim estrihom in cementno izravnalno maso nastal etringit, igličasti kristal kot posledica sulfatne korozije.
»Izravnalni paket« – premaz in izravnalna masa – bi bil v optimalnih razmerah zagotovo učinkovit, ne more pa delovati, če vlaga v estrihu ni bila le 0,5-odstotna in je začela voda ali vlaga pronicati;
– anhidritni estrih ni bil pred nanosom premaza in izravnalne mase dovolj obrušen (površinski bleeding), kar je še pripomoglo k odstopanju;
– debelina anhidritnega estriha je premajhna, kar je povzročilo nastanek razpok, poškodbe PVC talne obloge in slabo vplivalo na odpornost talne obloge, ki sčasoma ne bi bila kos predvidenim delovnim obremenitvam.
K vsem tem ugotovitvam bi lahko dodali še druge v zvezi s strokovnostjo polaganja PVC talne obloge (denimo slaba izvedba varjenih stikov, kar sicer ne bi povzročilo težav pri funkcionalnosti talne obloge, zagotovo pa je z estetskega vidika zadeva nesprejemljiva).
Predlogi za rešitev
Drugo nadstropje
Večina površine v drugem nadstropju ni poškodovana zaradi vlage iz podlage. Prav tako ni mehurjev po vsej površini, kljub temu pa so opazni odstopanja in posamezni mehurji zaradi številnih prej omenjenih dejavnikov (luknjanje, rezanje, odtočne cevi …). Sanacijo bi bilo treba opraviti tako:
– na poškodovanih mestih moramo odstraniti PVC-oblogo in zaključke;
– odstraniti moramo estrih in kompenzacijski sloj. Če je poškodovana tudi zvočna izolacija, jo je treba prav tako zamenjati. Star estrih je treba prerezati z diamantnim diskom, in sicer tik ob zavihanem zaključnem delu obloge. Kompenzacijski sloj odstranimo tako, da ob stenah pustimo približno 10-centimetrski pas, ki bo rabil kot opora stenam;
– ko smo odstranili ves odvečni material, položimo nov kompenzacijski sloj iz lahke cementne, že pripravljene mešanice, ki se hitro suši. Položimo tako debelino, da bomo lahko nanj vgradili od 6- do 6,5-centimetrski estrih;
– nereciklirani polietilen položimo tako, da se folija prekriva vsaj na širini 20 centimetrov. Ob robovih ga zavihamo;
– vgradimo nov estrih primerne debeline (približno 6 centimetrov) iz že pripravljene mešanice hitrosušečega cementa in mikrovlaken za dodatno ojačitev, ki naj bo armiran z elektrovarjeno mrežo Ø 2 milimetra, v velikosti kvadratkov 5 x 5 centimetrov. Pred nadaljnjim polaganjem počakamo, da je odvečna vlaga v estrihu največ 2-odstotna, če jo merimo z aparatom CM (to je približno štiri dni). Armiranje estriha je potrebno, če želimo doseči čim boljšo dimenzijsko stabilnost neodvisnih estrihov, položenih med robove starih anhidritnih estrihov;
– vzdolž robov novega estriha položimo polietilen;
– z epoksidno smolo zapolnimo razpoke vzdolž robov, kjer so ostanki anhidritnega estriha, in po vsej površini posujemo kremenčev pesek zrnatosti približno 0,6 milimetra. Ko se estrih posuši, odstranimo odvečen, nesprijet pesek;
– po vsej površini, tik do sten, nanesemo vezni, izolacijski premaz;
– takoj ko je premaz pohoden (po približno štirih urah), nanesemo en ali dva sloja cementne izravnalne mase, ki vsebuje smolo za dodatno utrditev in vezivnost mase;
– po vsaj 48 urah se lotimo brušenja izravnave z enokrtačnim strojem in brusnim papirjem zrnatosti 60, posesamo prah in oblogo zalepimo z akrilnim lepilom brez topil.
Kjer je predvidena prevodna PVC talna obloga, položimo bakreno mrežo, da sistem ozemljimo. Za lepljenje obloge je treba uporabiti elektroprevodno lepilo;
– zalepimo zaključke, in sicer vzdolžne z istim lepilom kot oblogo, pokončne pa s kontaktnim lepilom;
– po vsaj 48 urah bosta na vrsti frezanje in varjenje stikov. Kjer je predvidena prevodna PVC talna obloga, je treba paziti, da se ne poškoduje bakrena mreža.
Četrto nadstropje
V četrtem nadstropju je veliko huje. Tu je večina površine poškodovane. Potreben je korenit poseg, saj je treba skoraj vso površino povsem zamenjati. Sanacija poteka tako kot v drugem nadstropju, le da je treba paziti na rušenje oziroma odstranjevanje estrihov, da ne bi prišlo tudi do nehotenega rušenja sten. Predlagamo sanacijo po modelu šahovnice, torej drugi del začnemo podirati šele, ko je prvi že popravljen.
Peto nadstropje
V petem nadstropju je že bila opravljena sanacija tal. Položen je izolacijski sloj, ki naj bi rabil kot parna zapora pred odvečno vlago iz podlage. Preveliko vlago je povzročil vdor vode iz zunanjosti, kar so izvajalci že odpravili. Parna zapora je bila položena na cementno izravnalno maso, ki so jo nanesli na anhidritni estrih.
Tudi v tem primeru je vlaga povzročila odstopanje izravnalne mase od anhidritnega estriha, s tem pa dilatacije in poškodbe PVC talne obloge. Združitev PVC-obloge in izolacijskega sloja povzroča »škrtanje« med hojo. V teh razmerah je bila izbira postopka sanacije povsem napačna, saj ni predvidevala že omenjenega medsebojnega delovanja anhidrita in cementa ob prisotnosti vlage.
Postopek bi bil vsekakor primeren, če bi šlo za cementni estrih. Zato se upravičeno sprašujemo, kdo je predlagal polaganje anhidritnih estrihov ter kdo je ta predlog upošteval in vgradil estrihe.
Sodni izvedenci Franco Callegaro, Armando Papini in
