Stanovati v predmestju je lahko velik privilegij. Na voljo je vsa mestna infrastruktura, pa vendar je še vedno dovolj odmaknjeno od mestnega vrveža. Če pa je tu še hiša z vrtom, je bivalno okolje skoraj popolno. Tega se zavedajo mnogi, zato je graditeljski pritisk na ta prostor zelo velik. Vse prednosti predmestja pa se hitro lahko spremenijo v njihovo nasprotje, če ni izdelane vizije prostorskega razvoja mesta in z njo povezane zakonodaje. Težnja po čim večjem zaslužku vlagateljev predvsem skozi velike stanovanjske površine, pripelje do popolne zasedbe zemljišča z objektom. Pri tem so odmiki od sosednjih objektov minimalni. Okna stanovanj si tako gledajo »iz oči v oči«, zasebnosti, ki bi jo v predmestju pričakovali, ni več. Položaj postane nenavaden, saj je koncentracija ljudi, ki bi zagotavljala anonimnost mesta, premajhna, hkrati pa je gostota poselitve prevelika, da bi razdalja ustvarjala občutek zasebnosti.
To so seveda skrajni primeri. Na drugi strani je primerov dobre prakse veliko in današnji je eden od njih.
Greda z zunanjimi linijami sledi linijam hiše, znotraj pa je vodoravno in vertikalno razgibana.
Hermelika ima zanimivo barvo in obliko že pred cvetenjem.
Naselje individualnih hiš se prostorsko navezuje na kompleks nižjih vrstnih hiš na obrobju mesta. Hiše so druga od druge ravno prav odmaknjene, da omogočajo zasebnost in »svobodno dihanje« prebivalcev in stavb. Locirane so ob dovozni cesti. Zaradi sorazmerno ozkega zemljišča je obcestni del namenjen vhodu v hišo, arhitektura pa domiselno združuje prednosti nadstreška in garaže kot tesne povezave z notranjostjo hiše. »Zeleni del« predvrta je tako omejen na trakove ob hiši, ki se na zadnjem delu združijo in razširijo v bivalni del vrta. Prav ideja trakov, ki valovijo od vstopa do vrta, je bila izhodišče za oblikovanje. Valovanje je v vodoravni smeri nakazano s smerjo posajenih rastlin v gredi. Zunanji rob sicer sledi liniji hiše in zemljišča, znotraj grede pa krivulje rišejo valove. Navpično valovanje je doseženo z izbiro po končni višini različno visokih rastlin. Spreminjanje pa je opazno tudi znotraj obdobja enega leta. Rastlinska zložba je sestavljena pretežno iz trajnic. Zanje je značilno, da v zimskem delu leta nimajo nadzemnih organov. Tako se celoten cikel rasti do končne višine (tudi dva metra) dogodi v enem vegetacijskem obdobju.
Poznojesenska podoba okrasnih trav.
Pozimi so barve manj intenzivne, pomembna je oblika zasaditve.
Pomladna slika s čebulnicami.
»Gol« vrt v spomladanskem času. Ker trajnice še niso odgnale, si pomagamo s čebulnicami.
Mehkobo in valovanje najmočneje prikažejo okrasne trave. Uporabljen kitajski miskant lahko zraste do dveh metrov. Ima lepo nežno klasje, ki se z lati ziblje v vetru. Vrhunec doživi v poznem poletju, ko klasi dozorijo, lati pa začno rumeneti. Na zimo orumenele »snope« trav povežemo. Tako si do prvega težkega snega, ki jih poleže, pričaramo še srebrno sivo ivje na površini okrasnih trav. Mehkobo trav dopolnjujeta dve rastlini, in sicer gaura in lepe očke. Obe imata nitasto zgradbo vejic in nežne cvetove, po višini pa sta nižji. Skupaj s travami se prelivajo in ustvarjajo »zibajočo krajino«.
Hermelika je krepkejša rastlina. Uporabljena je bila zaradi močnih barv v drugi polovici poletja. Cvetovi so čvrsti in rdeči in tako kar sedijo med zibajočimi rastlinami. Družbo ji dela sorta bergenije, prijateljice iz starih vrtov, le da tej sorti na jesen posamezni listi pordečijo in skupaj z vedno zeleno preprogo tvorijo zanimiv mozaik.
Hermelika v polni barvi.
Jutro pred zasaditvijo.
Vrt v jesenski megli, spredaj že rdečijo listi bergenije.
Gosto zasajene grede imajo tudi praktičen vidik. V letu ali dveh se rastline tako zgostijo, da plevel ne pride več do »sape«. Pri vzdrževanju je treba takrat samo še popravljati bujno rast in odstranjevati odmrle dele rastlin. Gosto zasajene grede so lahko tudi nadomestki za trato, posebno na mestih, ki ne omogočajo dobrega razvoja trate.
Predmestno naselje ima lahko veliko bivalno vrednost. Če v takem naselju pozneje prebivata vlagatelj in načrtovalec, je to znamenje, da je bilo zgrajeno s premislekom in ne zgolj po surovi ekonomski logiki.
Osrednja površina je odprta, obrobljajo pa jo valovi trav.
Rastlinska zložba valovi tudi po višini.
Začetek jeseni – trave z bergenijo, ki ji že rdečijo listi.
Andrej Strgar, krajinski arhitekt
Fotografije: arhiv avtorja 2006–2007, arhiv Bernarde Strgar Satler 2004–2007, arhiv Miran Kambič 2007
To so seveda skrajni primeri. Na drugi strani je primerov dobre prakse veliko in današnji je eden od njih.
Greda z zunanjimi linijami sledi linijam hiše, znotraj pa je vodoravno in vertikalno razgibana.
Hermelika ima zanimivo barvo in obliko že pred cvetenjem.
Naselje individualnih hiš se prostorsko navezuje na kompleks nižjih vrstnih hiš na obrobju mesta. Hiše so druga od druge ravno prav odmaknjene, da omogočajo zasebnost in »svobodno dihanje« prebivalcev in stavb. Locirane so ob dovozni cesti. Zaradi sorazmerno ozkega zemljišča je obcestni del namenjen vhodu v hišo, arhitektura pa domiselno združuje prednosti nadstreška in garaže kot tesne povezave z notranjostjo hiše. »Zeleni del« predvrta je tako omejen na trakove ob hiši, ki se na zadnjem delu združijo in razširijo v bivalni del vrta. Prav ideja trakov, ki valovijo od vstopa do vrta, je bila izhodišče za oblikovanje. Valovanje je v vodoravni smeri nakazano s smerjo posajenih rastlin v gredi. Zunanji rob sicer sledi liniji hiše in zemljišča, znotraj grede pa krivulje rišejo valove. Navpično valovanje je doseženo z izbiro po končni višini različno visokih rastlin. Spreminjanje pa je opazno tudi znotraj obdobja enega leta. Rastlinska zložba je sestavljena pretežno iz trajnic. Zanje je značilno, da v zimskem delu leta nimajo nadzemnih organov. Tako se celoten cikel rasti do končne višine (tudi dva metra) dogodi v enem vegetacijskem obdobju.
Poznojesenska podoba okrasnih trav.
Pozimi so barve manj intenzivne, pomembna je oblika zasaditve.
Pomladna slika s čebulnicami.
»Gol« vrt v spomladanskem času. Ker trajnice še niso odgnale, si pomagamo s čebulnicami.
Mehkobo in valovanje najmočneje prikažejo okrasne trave. Uporabljen kitajski miskant lahko zraste do dveh metrov. Ima lepo nežno klasje, ki se z lati ziblje v vetru. Vrhunec doživi v poznem poletju, ko klasi dozorijo, lati pa začno rumeneti. Na zimo orumenele »snope« trav povežemo. Tako si do prvega težkega snega, ki jih poleže, pričaramo še srebrno sivo ivje na površini okrasnih trav. Mehkobo trav dopolnjujeta dve rastlini, in sicer gaura in lepe očke. Obe imata nitasto zgradbo vejic in nežne cvetove, po višini pa sta nižji. Skupaj s travami se prelivajo in ustvarjajo »zibajočo krajino«.
Hermelika je krepkejša rastlina. Uporabljena je bila zaradi močnih barv v drugi polovici poletja. Cvetovi so čvrsti in rdeči in tako kar sedijo med zibajočimi rastlinami. Družbo ji dela sorta bergenije, prijateljice iz starih vrtov, le da tej sorti na jesen posamezni listi pordečijo in skupaj z vedno zeleno preprogo tvorijo zanimiv mozaik.
Hermelika v polni barvi.
Jutro pred zasaditvijo.
Vrt v jesenski megli, spredaj že rdečijo listi bergenije.
Gosto zasajene grede imajo tudi praktičen vidik. V letu ali dveh se rastline tako zgostijo, da plevel ne pride več do »sape«. Pri vzdrževanju je treba takrat samo še popravljati bujno rast in odstranjevati odmrle dele rastlin. Gosto zasajene grede so lahko tudi nadomestki za trato, posebno na mestih, ki ne omogočajo dobrega razvoja trate.
Predmestno naselje ima lahko veliko bivalno vrednost. Če v takem naselju pozneje prebivata vlagatelj in načrtovalec, je to znamenje, da je bilo zgrajeno s premislekom in ne zgolj po surovi ekonomski logiki.
Osrednja površina je odprta, obrobljajo pa jo valovi trav.
Rastlinska zložba valovi tudi po višini.
Začetek jeseni – trave z bergenijo, ki ji že rdečijo listi.
Andrej Strgar, krajinski arhitekt
Fotografije: arhiv avtorja 2006–2007, arhiv Bernarde Strgar Satler 2004–2007, arhiv Miran Kambič 2007
