Pregled nadaljujemo z osrednjimi in najpomembnejšimi prostori v urbanem tkivu: s pljuči in srcem mesta. Zelene in trške površine so javni prostori, del simbolne identitete kraja, kjer vpeti v funkcionalno mrežo povezav določajo razumevanje prostora na humani ravni.
Odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir pri objektih starejšega datuma v javni rabi
Ljudje so sestavni in nujni del javnega prostora, saj so gibalo javnega življenja na urbanih prizoriščih, ki ponujajo številne možnosti uporabe in pomene. Človekova dejavnost v prostoru je pogosto vzvod za spremembo njegove fizične, pa tudi subjektivne podobe.
Misel, da sta komunikacija (beri: pot) in dostopnost do informacije (beri: do javnih prostorov) nujni civilizacijski normi in pravica vsakega posameznika, kar drži. Prav tako drži tudi trditev, da je pot brez cilja tako brez smisla, kot je informacija brez konteksta, skromno rečeno, brez pomena. Od tod naprej lahko ločujemo med prostori, ki s svojo pojavnostjo (značajem) in videzom (funkcijo, obliko) javno dopolnjujejo – ali pa tudi ne. Edino kakovostno merilo je (ne)zadovoljen uporabnik.
Informacije in s tem povezane dejavnosti posameznika (posledično pa prostore za javno uporabo) kaže deliti na nujne in druge, na primer občasne, izbirne, tudi nepotrebne, do katerih dostopamo občasno in po izbiri ali nam jih »nastavi« življenje, skratka na pomembne in nepomembne.
Vsako ocenjevanje fizično javnega bi me kmalu pripeljalo do arhitekturne kritike, kar ni namen prispevka. Ali bolje: vprašanje ni oblika ali funkcija, temveč odnos do urejanja javnega in urbanega prostora ter uveljavljanje enakih možnosti za njegovo uporabo za vse ljudi, tudi tiste s posebnimi potrebami.
Trg v parku, šum vode – trg v mestu, prometni hrup
V informaciji in njeni konkretizaciji nastaja tudi opredelitev ločevanja mestnega in podeželskega okolja. Mesto je v primerjavi z vasjo do (množine in kakovosti) informacije pravzaprav bolj selektivno. Mesto mora uporabnika slišati, sicer (po)ostane vas ...
Nedostopnost za avtomobile omogoča pešcu druge dejavnosti.
Izbira prostora dejavnosti je odvisna od posameznika. Naj bo taka tudi možnost.
Upam, da dodano slikovno gradivo govori samo po sebi. Ocena in vaša misel bosta narekovali stopnjo zavedanja in aktivnost ter nadaljevali snovanje prispevka ...
Mitja Pekeč, u. d. i. a.
Fotografije: arhiv avtorja
Ljudje so sestavni in nujni del javnega prostora, saj so gibalo javnega življenja na urbanih prizoriščih, ki ponujajo številne možnosti uporabe in pomene. Človekova dejavnost v prostoru je pogosto vzvod za spremembo njegove fizične, pa tudi subjektivne podobe.
Misel, da sta komunikacija (beri: pot) in dostopnost do informacije (beri: do javnih prostorov) nujni civilizacijski normi in pravica vsakega posameznika, kar drži. Prav tako drži tudi trditev, da je pot brez cilja tako brez smisla, kot je informacija brez konteksta, skromno rečeno, brez pomena. Od tod naprej lahko ločujemo med prostori, ki s svojo pojavnostjo (značajem) in videzom (funkcijo, obliko) javno dopolnjujejo – ali pa tudi ne. Edino kakovostno merilo je (ne)zadovoljen uporabnik.
Informacije in s tem povezane dejavnosti posameznika (posledično pa prostore za javno uporabo) kaže deliti na nujne in druge, na primer občasne, izbirne, tudi nepotrebne, do katerih dostopamo občasno in po izbiri ali nam jih »nastavi« življenje, skratka na pomembne in nepomembne.
Vsako ocenjevanje fizično javnega bi me kmalu pripeljalo do arhitekturne kritike, kar ni namen prispevka. Ali bolje: vprašanje ni oblika ali funkcija, temveč odnos do urejanja javnega in urbanega prostora ter uveljavljanje enakih možnosti za njegovo uporabo za vse ljudi, tudi tiste s posebnimi potrebami.
Trg v parku, šum vode – trg v mestu, prometni hrup
V informaciji in njeni konkretizaciji nastaja tudi opredelitev ločevanja mestnega in podeželskega okolja. Mesto je v primerjavi z vasjo do (množine in kakovosti) informacije pravzaprav bolj selektivno. Mesto mora uporabnika slišati, sicer (po)ostane vas ...
Nedostopnost za avtomobile omogoča pešcu druge dejavnosti.
Izbira prostora dejavnosti je odvisna od posameznika. Naj bo taka tudi možnost.
Upam, da dodano slikovno gradivo govori samo po sebi. Ocena in vaša misel bosta narekovali stopnjo zavedanja in aktivnost ter nadaljevali snovanje prispevka ...
Mitja Pekeč, u. d. i. a.
Fotografije: arhiv avtorja
