»Bogata kulturna dediščina je pogoj za samozavest vsakega naroda in obenem dokaz o njegovem obstoju.«
Doc. dr. Robert Peskar, eden izmed varuhov kulturne dediščine, je od decembra 2005 direktor Javnega zavoda RS za varstvo kulturne dediščine Slovenje (ZVKDS), že prej pa je kot konservatorski svetovalec delal v novomeški enoti zavoda.
Leta 1984 je končal Šolo za oblikovanje, smer industrijsko oblikovanje, osem let pozneje še samostojni študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani z diplomsko nalogo Srednjeveške poslikave zunanjščin cerkva v osrednji Sloveniji, za katero je prejel Prešernovo nagrado FF za študente. Leta 1996 je magistriral s temo Stavbarske delavnice na območju goriške grofije, leta 2005 pa doktoriral z disertacijo Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400 v Sloveniji.
Doktor znanosti je avtor različnih člankov in publikacij, v katerih je pisal o arhitekturi pozne gotike, srednjeveških poslikavah in različnih kulturnih objektih na Dolenjskem, pa tudi avtor knjižice Šentrupert na Dolenjskem, ki je bila izdana v zbirki vodnikov o kulturnih in naravnih spomenikih v Sloveniji. Od leta 1995 je asistent na Oddelku za umetnostno zgodovino, kjer vodi terenske vaje za študente prvega in drugega letnika. Je član Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in Slovenskega konservatorskega društva.
V zadnjih 30 letih se je v evropskem prostoru na varstvenem področju razvil koncept celostnega ohranjanja kulturne dediščine, ki je prerasel razumevanje, da je varstvena dejavnost samo delovno področje kulturnega ministrstva in služb za varstvo kulturne dediščine. Temeljna, kulturna funkcija kulturne dediščine je namreč njeno neposredno vključevanje v prostor in aktivno življenje v njem, predvsem na področju vzgoje, prenašanja znanja in izkušenj iz preteklih obdobij ter krepitev narodove samobitnosti in kulturne identitete. Kako na ZVKDS poskušate ljudi, predvsem lastnike, čim bolj ozavestiti o dediščini, njenem pomenu in nalogah varstva?
K celostnemu ohranjanju kulturne dediščine težijo vse države, vendar so povsod odločilne specifične razmere in težave, zaradi katerih se koncepti ohranjanja po obsegu in vsebini razlikujejo od države do države. Pri celostnem ohranjanju kulturne dediščine niso pomembni le historična oblika in tehnični parametri, temveč tudi vsebina, funkcija, kulturna krajina in seveda znanje, ki je vse to ustvarilo, se pravi tudi tisto, kar zajema pojem nesnovna kulturna dediščina. Ohranjati vse te prvine pa je v današnjem svetu, kjer vladajo tako zelo različni interesi, zelo težko. Zaradi tega je ozaveščanje o pomenu kulturne dediščine ena izmed glavnih nalog našega zavoda, ki se je lotevamo po različnih poteh in v različnih oblikah. Najpogostejše so naše aktivnosti v okviru izobraževanja, promocije in založniške dejavnosti, ki jim v zadnjih dveh letih posvečamo precej več pozornosti, omeniti pa moram tudi živahno dejavnost pri projektu Dnevi evropske kulturne dediščine, ki že nekaj let praviloma doživlja izjemen odziv javnosti.
Po podatkih ZVKDS in ministrstva za kulturo imamo v Sloveniji skoraj 30 tisoč enot nepremične kulturne dediščine, v registru kulturne dediščine pa jih je zdaj vpisanih dobrih 20 tisoč. Vsa ta množica objektov, vsi seveda nimajo statusa in lastnosti kulturnih spomenikov, soustvarja okolje, v katerem živimo. V Sloveniji se vse več pozornosti namenja za obnavljanje in varovanje kulturne dediščine. Se vam zdi, da še vedno ne dovolj?
Nekaj več kot 20.000 objektov je vpisanih v register nepremične kulturne dediščine, od tega je več kot tisoč predlaganih za spomenike državnega pomena, nekaj manj kot 8.000 pa imamo spomenikov lokalnega pomena. Če to številko primerjamo v različnih kontekstih s številkami v drugih evropskih državah – v Avstriji imajo nekaj več kot 40.000 objektov, na Madžarskem 35.000 –, potem je to dokaj ustrezno število.
Ustrezno se povečuje tudi pozornost za obnavljanje kulturne dediščine, seveda pa sredstva, ki so za to namenjena, ne zadovoljujejo vseh potreb. Država Slovenija namenja približno 10 milijonov evrov na leto. Sliši se veliko, vendar je s tem denarjem financirana celotna javna služba, slaba tretjina pa gre neposredno za obnovo kulturnih spomenikov. Če bi podatek primerjali s podatkom o sredstvih, ki jih za to namenijo druge evropske države, bi dobili relevanten podatek, ali Republika Slovenija dovolj namenja za ohranjanje in obnovo kulturne dediščine.
Urejanje javnega prostora je na zahodu že nekaj desetletij velika tema urbanistov, razvojnikov, predvsem pa politikov. Ali ste morda raziskali uničenje urbanih kvalitet v Sloveniji, ki sta ga povzročila urbanistično načrtovanje in arhitektura v 20. stoletju?
Čeprav je ZVKDS tudi raziskovalna institucija, se raziskav te teme oziroma vprašanja še nismo lotili. Mogoče zato, ker imamo v Sloveniji tudi Urbanistični inštitut, ki bi lahko opravljal take raziskave. Zagotovo pa v zadnjem času skrbno beležimo podatke o vlogah za izbris enot dediščine iz registra, ker jih je vsako let več. Med temi so tudi bolj grobi posegi v urbanistične zasnove posameznih mest. Vendar pa posebne analize teh podatkov doslej še nismo opravili.
Kaj sodi v varovano kulturno dediščino?
Če se omejim na nepremično kulturno dediščino, je treba kot varovano kulturno dediščino razumeti vse tiste objekte, ki so v planskih dokumentih, prostorskih aktih in odlokih o razglasitvah za kulturne spomenike opredeljeni kot kulturna dediščina in hkrati zavedeni v registru kulturne dediščine, ki ga vodi ministrstvo za kulturo. Seveda vse naštete pravne podlage ne pomenijo enake stopnje oziroma režima varovanja, saj je tudi pomen objektov dediščine različen. Ponekod se varujejo samo gabariti, drugje samo zunanjščina, pri najbolj varovanih pa celota, od zunanjščine, notranjščine do zadnje kljuke na vratih.
Kaj je bistveno za uspeh pri prenovi in oživljanju javnih prostorov?
Bistveno je tisto, kar velja tudi pri prenovah vseh spomenikov oziroma kulturne dediščine, to je skupni interes vseh vpletenih v proces obnove, to so lastniki, lokalna skupnost ali država in seveda strokovne organizacije, v tem primeru še posebno ZVKDS. Ko se ti interesi uskladijo, tudi večje težave, kot je denar, postanejo povsem obrobne in nepomembne.
V svojem delovanju ste se posvečali predvsem gotski arhitekturi in srednjeveškemu stenskemu slikarstvu. Kaj ste pri svojem obsežnem raziskovalnem delu ugotovili o zgodovini gotske arhitekture?
Pri raziskavah gotske arhitekture v Sloveniji sem se posvetil predvsem vprašanjem graditeljev oziroma stavbarskih delavnic in vplivov v razvoju arhitekture, s čimer je seveda tesno povezano tudi vprašanje kakovosti in mesta, ki ga naši spomeniki zasedajo v širšem kontekstu razvoja gotske arhitekture v Evropi. Glavna ugotovitev je, poleg strogih umetnostnozgodovinskih dognanj, predvsem to, da začnemo končno tudi sami ceniti naše kulturne spomenike, ki so mnogokrat evropsko pomembni, čeprav po velikosti ne dosegajo evropskih spomenikov.
Malokdo ve, da cerkev na Ptujski Gori iz okoli leta 1400 sodi v sam svetovni vrh po kakovosti in pojavu posameznih arhitekturnih oblik, župnijska cerkev v Kranju se odlikuje po prostorski rešitvi, ki ji tudi v evropskem gradivu ne najdemo vzora, in še bi lahko našteval. Seveda našo gotsko in seveda tudi arhitekturo drugih starejših obdobij odlikujejo različni vplivi z Mediterana in severa, kar daje slovenski arhitekturi, in navsezadnje tudi trgom in širšemu prostoru, poseben pečat in edinstvenost. Vse to so drobci, ki jih je treba vstaviti v širši kulturni mozaik Slovenije, ki bi lahko bil predmet posebnega promoviranja naše države.
Ali je ureditev slovenskih trgov dovolj podrejena značilni krajinski arhitekturi z avtohtono vegetacijo, mislim predvsem na historične tlake?
Na splošno bi lahko rekel, da pred desetletji urejanje slovenskih trgov ni bilo vedno najbolj posrečeno, pa tudi v zadnjem času najdemo nekaj neposrečenih rešitev, kot je na primer trg v Idriji. Seveda pa se povečuje število dobrih ureditev, pri čemer mogoče še najbolj uspevajo Ljubljana in nekatera gorenjska mesta. K temu pripomore tudi uporaba historičnih tlakov, ki pa zdaj seveda ni več strogo omejena na posamezne pokrajine. Tako v Ljubljani opazimo uporabo primorskega kamna za tlakovanje, granitnih kock sploh ni treba omenjati, tako imenovane mačje glave, se pravi prerezane rečne kamne, pa zasledimo v manj primerih, vendar prav tako povsod po Sloveniji.
Katere oblike historičnih tlakov lahko najdemo v Sloveniji?
To bi skorajda zahtevalo posebno raziskavo, ki bi pokazala morda več zakonitosti, kot je videti na prvi pogled. Na splošno so za tlakovanje uporabljali material, ki je bil v različnih geografskih okoljih najbolj ali najlaže pri roki, pri čemer je treba ločiti zunanje in notranje ureditve. Vsi poznamo mozaike iz antičnega obdobja; v Sloveniji jih niso poznali le v večjih mestih, denimo Emoni in Celei, temveč tudi na podeželju. Zadnji dober primer so ostanki na novo odkrite vile Rustice v Mošnjah na Gorenjskem, kjer so arheologi poleg mozaikov iz drobnih kamnitih kock, ki so značilne za mozaično produkcijo do 1. in 2. stoletja po Kristusu, odkrili tudi raznobarvne estrihe iz tako imenovanega rimskega cementa, posebne tehnologije apnenih malt.
Ostanki tlaka vile Rustice v Mošnjah na Gorenjskem
Mozaik iz Pompejev iz časa pred letom 79 našega štetja.
Seveda so bili apneni estrihi pogosti tudi v srednjem veku, vendar se je tehnologija malo spremenila. Primerni so bili predvsem za notranjščine, čeprav so poskušali dosegati trdnost po različnih poteh. Za apneni tlak iz cerkve sv. Jurija v Močvirju na Dolenjskem iz časa okoli 1500, so uporabili tudi vinski kamen, ponekod pa zmleto opeko, oglje in druge dodatke s hidravličnim učinkom. Hkrati poznamo kamnite tlake, s katerimi so tlakovali tudi zunanje prostore, torej trge, poti, dvorišča. O izboru in vrsti kamna so odločale geološke danosti. Na Primorskem sta bila zelo pogosta kremenčev peščenjak in istrski apnenec, na Dolenjskem in Štajerskem peščenjak različne zrnatosti in seveda tudi apnenec, ki je nekoliko bolj odporen. Granitne kocke so se razmahnile šele v 19. stoletju. Pri nas so jih izdelovali zlasti na Pohorju. Ena najstarejših oblik tlaka so tudi omenjene mačje glave. To so navadno v pesek položeni večji in sprani rečni prodniki, presekani ali prežagani na polovico, pri čemer so robovi dodatno obrušeni. Ti zaradi nepravilnih oblik ustvarjajo nekoliko bolj mehkobno ozračje prostora in so bili bolj ali manj razširjeni v vseh pokrajinah.
Slovenija na vsakem koraku preseneča z naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. Na majhnem koščku Evrope so se združile slikovite značilnosti alpskega, sredozemskega, kraškega in panonskega sveta. Na stičiščih raznolikosti narava in kultura ljudi kažeta stotero privlačnih obrazov. Kako bi ljudem razložili, da bi razumeli vlogo kulturne dediščine pri identifikaciji ter rekonstrukciji lokalne in s tem nacionalne identitete v sodobnem globalnem svetu?
V globalnem svetu, ko je težnja, da se vse združi v skupno lastnost, je nedvomno pomembno, da se ohrani nacionalna identiteta. K temu bi lahko odločilno pripomogla prav kulturna dediščina, ki se v Sloveniji odlikuje po raznolikosti. Ta izvira iz specifičnih zgodovinskih, političnih, družbenih, kulturnih in drugih razmer, v katerih je dediščina nastajala. Takšnih razmer namreč ni bilo nikjer drugje na svetu. Če bi poskušali vse dati na skupni imenovalec, je treba reči, da je za Slovence prav ohranitev kulturne dediščine v najširšem pomenu še bolj pomembna kot za druge evropske narode, ker se – Slovenci in drugi narodi na območju Slovenije – prav po kulturni dediščini razlikujemo od drugih držav oziroma narodov, čeprav nas z drugimi obenem tudi povezuje.
Bogata kulturna dediščina je pogoj za samozavest vsakega naroda in obenem dokaz o njegovem obstoju. Vsekakor pa nam sporoča številne izkušnje in dosežke naših prednikov, njihovo duhovno vsebino, včasih pa tudi pomanjkanje in nerazumevanje vsebinskih in pomenskih prvin. ZVKDS te lastnosti posreduje po različnih poteh, zlasti z založniško dejavnostjo, popularizacijo, predavanji, vodstvi in podobnim.
Tlak iz t.i. mačjih glav je ena najstarejših oblik tlakov. Na sliki je tlak iz preddverja cerkve v Srednji vasi v Bohinju iz sredine 18. stoletja.
Tlak iz opeke, položen na različne načine, je zelo pogosta oblika tlaka od srednjega veka naprej. V cerkvi v Zanigradu so opečnat tlak položili najverjetneje v 17. stoletju.
Apneni estrih oziroma teraco tlak iz vile Rustice v Mošnjah (1.-4. stoletje).
Kot direktor ZVKDS se verjetno srečujete z različnim odnosom oblasti in prebivalstva do dediščine v različnih družbeno-političnih sistemih in z varstveno zakonodajo, s katero je državna politika spodbujala oziroma zavirala njeno ohranjanje in varovanje. Kako naj bi s tem prišli do spoznanja o pomenu dediščine pri razumevanju preteklosti in sodobnosti ter načrtovanju prihodnosti?
Po mojem mnenju bi bilo treba v pravi luči prikazati nekatere zelo uspešno izpeljane projekte, s katerimi je mogoče dokazati, da lahko ustrezno ohranjanje in oživljanje pripeljeta do uspeha. V Evropi je takih primerov veliko, pri nas sicer bolj za vzorec, vendar je možnosti veliko. Če pogledamo samo piranske soline v Sečovljah, lahko vidimo, da je s premišljeno strategijo in pristopom mogoče dejansko najboljšo sol na svetu promovirati predvsem z vidika kulturne dediščine. In zgodba seveda še ni končana, saj je možnosti za razvoj – in tu ne mislim neprimernega igrišča za golf – še veliko.
Varstvo kulturne dediščine seveda ni zgolj za tiste, ki so zazrti v preteklost, temveč tudi tiste, ki gledajo v prihodnost, saj se kulturna dediščina nedvomno lahko vključi v celostni gospodarski razvoj, kar dokazujejo številne države okrog nas. Kako bi lahko vsak smrtnik vsaj malo pripomogel k uspešnemu ohranjanju in zaščiti kulturne dediščine?
Kot določa 73. člen Ustave Republike Slovenije, bi morali vsi državljani, še posebno pa država in lokalne skupnosti, skrbeti za kulturno dediščino. V resničnem življenju pa je to pravzaprav naloga predvsem posameznih institucij. Vendar imajo v celotnem procesu lastniki in tudi uporabniki veliko vlogo in odgovornost. Čeprav je mogoče na vaše vprašanje odgovoriti različno, je obenem odgovor zelo preprost: predvsem tako, da vsi spoštujemo zakonske predpise, ki veljajo na tem področju, pri čemer bi se morali zavedati, da je dediščina resnično velika možnost za gospodarsko rast, saj je kulturni turizem v svetu, še posebno pa v Evropi, eden največjih gospodarskih izzivov, kar so številne države že neštetokrat dokazale.
V obdobju baroka so bili zelo priljubljeni intarzirani parketi. Eno od takšnih različic so sredi 18. stoletja uporabili v cerkvi v Srednji vasi v Bohinju za oltarni podest.
Notranjščino župnijske cerkve v Piranu, zgrajene do leta 1637, odlikuje raznobarvni tlak iz istrskega apnenca, sivega apnenca in manjših vložkov iz veronskega rdečega kamna.
***
Janja Napast
Leta 1984 je končal Šolo za oblikovanje, smer industrijsko oblikovanje, osem let pozneje še samostojni študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani z diplomsko nalogo Srednjeveške poslikave zunanjščin cerkva v osrednji Sloveniji, za katero je prejel Prešernovo nagrado FF za študente. Leta 1996 je magistriral s temo Stavbarske delavnice na območju goriške grofije, leta 2005 pa doktoriral z disertacijo Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400 v Sloveniji.
Doktor znanosti je avtor različnih člankov in publikacij, v katerih je pisal o arhitekturi pozne gotike, srednjeveških poslikavah in različnih kulturnih objektih na Dolenjskem, pa tudi avtor knjižice Šentrupert na Dolenjskem, ki je bila izdana v zbirki vodnikov o kulturnih in naravnih spomenikih v Sloveniji. Od leta 1995 je asistent na Oddelku za umetnostno zgodovino, kjer vodi terenske vaje za študente prvega in drugega letnika. Je član Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in Slovenskega konservatorskega društva.
V zadnjih 30 letih se je v evropskem prostoru na varstvenem področju razvil koncept celostnega ohranjanja kulturne dediščine, ki je prerasel razumevanje, da je varstvena dejavnost samo delovno področje kulturnega ministrstva in služb za varstvo kulturne dediščine. Temeljna, kulturna funkcija kulturne dediščine je namreč njeno neposredno vključevanje v prostor in aktivno življenje v njem, predvsem na področju vzgoje, prenašanja znanja in izkušenj iz preteklih obdobij ter krepitev narodove samobitnosti in kulturne identitete. Kako na ZVKDS poskušate ljudi, predvsem lastnike, čim bolj ozavestiti o dediščini, njenem pomenu in nalogah varstva?
K celostnemu ohranjanju kulturne dediščine težijo vse države, vendar so povsod odločilne specifične razmere in težave, zaradi katerih se koncepti ohranjanja po obsegu in vsebini razlikujejo od države do države. Pri celostnem ohranjanju kulturne dediščine niso pomembni le historična oblika in tehnični parametri, temveč tudi vsebina, funkcija, kulturna krajina in seveda znanje, ki je vse to ustvarilo, se pravi tudi tisto, kar zajema pojem nesnovna kulturna dediščina. Ohranjati vse te prvine pa je v današnjem svetu, kjer vladajo tako zelo različni interesi, zelo težko. Zaradi tega je ozaveščanje o pomenu kulturne dediščine ena izmed glavnih nalog našega zavoda, ki se je lotevamo po različnih poteh in v različnih oblikah. Najpogostejše so naše aktivnosti v okviru izobraževanja, promocije in založniške dejavnosti, ki jim v zadnjih dveh letih posvečamo precej več pozornosti, omeniti pa moram tudi živahno dejavnost pri projektu Dnevi evropske kulturne dediščine, ki že nekaj let praviloma doživlja izjemen odziv javnosti.
Po podatkih ZVKDS in ministrstva za kulturo imamo v Sloveniji skoraj 30 tisoč enot nepremične kulturne dediščine, v registru kulturne dediščine pa jih je zdaj vpisanih dobrih 20 tisoč. Vsa ta množica objektov, vsi seveda nimajo statusa in lastnosti kulturnih spomenikov, soustvarja okolje, v katerem živimo. V Sloveniji se vse več pozornosti namenja za obnavljanje in varovanje kulturne dediščine. Se vam zdi, da še vedno ne dovolj?
Nekaj več kot 20.000 objektov je vpisanih v register nepremične kulturne dediščine, od tega je več kot tisoč predlaganih za spomenike državnega pomena, nekaj manj kot 8.000 pa imamo spomenikov lokalnega pomena. Če to številko primerjamo v različnih kontekstih s številkami v drugih evropskih državah – v Avstriji imajo nekaj več kot 40.000 objektov, na Madžarskem 35.000 –, potem je to dokaj ustrezno število.
Ustrezno se povečuje tudi pozornost za obnavljanje kulturne dediščine, seveda pa sredstva, ki so za to namenjena, ne zadovoljujejo vseh potreb. Država Slovenija namenja približno 10 milijonov evrov na leto. Sliši se veliko, vendar je s tem denarjem financirana celotna javna služba, slaba tretjina pa gre neposredno za obnovo kulturnih spomenikov. Če bi podatek primerjali s podatkom o sredstvih, ki jih za to namenijo druge evropske države, bi dobili relevanten podatek, ali Republika Slovenija dovolj namenja za ohranjanje in obnovo kulturne dediščine.
Urejanje javnega prostora je na zahodu že nekaj desetletij velika tema urbanistov, razvojnikov, predvsem pa politikov. Ali ste morda raziskali uničenje urbanih kvalitet v Sloveniji, ki sta ga povzročila urbanistično načrtovanje in arhitektura v 20. stoletju?
Čeprav je ZVKDS tudi raziskovalna institucija, se raziskav te teme oziroma vprašanja še nismo lotili. Mogoče zato, ker imamo v Sloveniji tudi Urbanistični inštitut, ki bi lahko opravljal take raziskave. Zagotovo pa v zadnjem času skrbno beležimo podatke o vlogah za izbris enot dediščine iz registra, ker jih je vsako let več. Med temi so tudi bolj grobi posegi v urbanistične zasnove posameznih mest. Vendar pa posebne analize teh podatkov doslej še nismo opravili.
Kaj sodi v varovano kulturno dediščino?
Če se omejim na nepremično kulturno dediščino, je treba kot varovano kulturno dediščino razumeti vse tiste objekte, ki so v planskih dokumentih, prostorskih aktih in odlokih o razglasitvah za kulturne spomenike opredeljeni kot kulturna dediščina in hkrati zavedeni v registru kulturne dediščine, ki ga vodi ministrstvo za kulturo. Seveda vse naštete pravne podlage ne pomenijo enake stopnje oziroma režima varovanja, saj je tudi pomen objektov dediščine različen. Ponekod se varujejo samo gabariti, drugje samo zunanjščina, pri najbolj varovanih pa celota, od zunanjščine, notranjščine do zadnje kljuke na vratih.
Kaj je bistveno za uspeh pri prenovi in oživljanju javnih prostorov?
Bistveno je tisto, kar velja tudi pri prenovah vseh spomenikov oziroma kulturne dediščine, to je skupni interes vseh vpletenih v proces obnove, to so lastniki, lokalna skupnost ali država in seveda strokovne organizacije, v tem primeru še posebno ZVKDS. Ko se ti interesi uskladijo, tudi večje težave, kot je denar, postanejo povsem obrobne in nepomembne.
V svojem delovanju ste se posvečali predvsem gotski arhitekturi in srednjeveškemu stenskemu slikarstvu. Kaj ste pri svojem obsežnem raziskovalnem delu ugotovili o zgodovini gotske arhitekture?
Pri raziskavah gotske arhitekture v Sloveniji sem se posvetil predvsem vprašanjem graditeljev oziroma stavbarskih delavnic in vplivov v razvoju arhitekture, s čimer je seveda tesno povezano tudi vprašanje kakovosti in mesta, ki ga naši spomeniki zasedajo v širšem kontekstu razvoja gotske arhitekture v Evropi. Glavna ugotovitev je, poleg strogih umetnostnozgodovinskih dognanj, predvsem to, da začnemo končno tudi sami ceniti naše kulturne spomenike, ki so mnogokrat evropsko pomembni, čeprav po velikosti ne dosegajo evropskih spomenikov.
Malokdo ve, da cerkev na Ptujski Gori iz okoli leta 1400 sodi v sam svetovni vrh po kakovosti in pojavu posameznih arhitekturnih oblik, župnijska cerkev v Kranju se odlikuje po prostorski rešitvi, ki ji tudi v evropskem gradivu ne najdemo vzora, in še bi lahko našteval. Seveda našo gotsko in seveda tudi arhitekturo drugih starejših obdobij odlikujejo različni vplivi z Mediterana in severa, kar daje slovenski arhitekturi, in navsezadnje tudi trgom in širšemu prostoru, poseben pečat in edinstvenost. Vse to so drobci, ki jih je treba vstaviti v širši kulturni mozaik Slovenije, ki bi lahko bil predmet posebnega promoviranja naše države.
Ali je ureditev slovenskih trgov dovolj podrejena značilni krajinski arhitekturi z avtohtono vegetacijo, mislim predvsem na historične tlake?
Na splošno bi lahko rekel, da pred desetletji urejanje slovenskih trgov ni bilo vedno najbolj posrečeno, pa tudi v zadnjem času najdemo nekaj neposrečenih rešitev, kot je na primer trg v Idriji. Seveda pa se povečuje število dobrih ureditev, pri čemer mogoče še najbolj uspevajo Ljubljana in nekatera gorenjska mesta. K temu pripomore tudi uporaba historičnih tlakov, ki pa zdaj seveda ni več strogo omejena na posamezne pokrajine. Tako v Ljubljani opazimo uporabo primorskega kamna za tlakovanje, granitnih kock sploh ni treba omenjati, tako imenovane mačje glave, se pravi prerezane rečne kamne, pa zasledimo v manj primerih, vendar prav tako povsod po Sloveniji.
Katere oblike historičnih tlakov lahko najdemo v Sloveniji?
To bi skorajda zahtevalo posebno raziskavo, ki bi pokazala morda več zakonitosti, kot je videti na prvi pogled. Na splošno so za tlakovanje uporabljali material, ki je bil v različnih geografskih okoljih najbolj ali najlaže pri roki, pri čemer je treba ločiti zunanje in notranje ureditve. Vsi poznamo mozaike iz antičnega obdobja; v Sloveniji jih niso poznali le v večjih mestih, denimo Emoni in Celei, temveč tudi na podeželju. Zadnji dober primer so ostanki na novo odkrite vile Rustice v Mošnjah na Gorenjskem, kjer so arheologi poleg mozaikov iz drobnih kamnitih kock, ki so značilne za mozaično produkcijo do 1. in 2. stoletja po Kristusu, odkrili tudi raznobarvne estrihe iz tako imenovanega rimskega cementa, posebne tehnologije apnenih malt.
Ostanki tlaka vile Rustice v Mošnjah na Gorenjskem
Mozaik iz Pompejev iz časa pred letom 79 našega štetja.
Seveda so bili apneni estrihi pogosti tudi v srednjem veku, vendar se je tehnologija malo spremenila. Primerni so bili predvsem za notranjščine, čeprav so poskušali dosegati trdnost po različnih poteh. Za apneni tlak iz cerkve sv. Jurija v Močvirju na Dolenjskem iz časa okoli 1500, so uporabili tudi vinski kamen, ponekod pa zmleto opeko, oglje in druge dodatke s hidravličnim učinkom. Hkrati poznamo kamnite tlake, s katerimi so tlakovali tudi zunanje prostore, torej trge, poti, dvorišča. O izboru in vrsti kamna so odločale geološke danosti. Na Primorskem sta bila zelo pogosta kremenčev peščenjak in istrski apnenec, na Dolenjskem in Štajerskem peščenjak različne zrnatosti in seveda tudi apnenec, ki je nekoliko bolj odporen. Granitne kocke so se razmahnile šele v 19. stoletju. Pri nas so jih izdelovali zlasti na Pohorju. Ena najstarejših oblik tlaka so tudi omenjene mačje glave. To so navadno v pesek položeni večji in sprani rečni prodniki, presekani ali prežagani na polovico, pri čemer so robovi dodatno obrušeni. Ti zaradi nepravilnih oblik ustvarjajo nekoliko bolj mehkobno ozračje prostora in so bili bolj ali manj razširjeni v vseh pokrajinah.
Slovenija na vsakem koraku preseneča z naravnimi in kulturnimi znamenitostmi. Na majhnem koščku Evrope so se združile slikovite značilnosti alpskega, sredozemskega, kraškega in panonskega sveta. Na stičiščih raznolikosti narava in kultura ljudi kažeta stotero privlačnih obrazov. Kako bi ljudem razložili, da bi razumeli vlogo kulturne dediščine pri identifikaciji ter rekonstrukciji lokalne in s tem nacionalne identitete v sodobnem globalnem svetu?
V globalnem svetu, ko je težnja, da se vse združi v skupno lastnost, je nedvomno pomembno, da se ohrani nacionalna identiteta. K temu bi lahko odločilno pripomogla prav kulturna dediščina, ki se v Sloveniji odlikuje po raznolikosti. Ta izvira iz specifičnih zgodovinskih, političnih, družbenih, kulturnih in drugih razmer, v katerih je dediščina nastajala. Takšnih razmer namreč ni bilo nikjer drugje na svetu. Če bi poskušali vse dati na skupni imenovalec, je treba reči, da je za Slovence prav ohranitev kulturne dediščine v najširšem pomenu še bolj pomembna kot za druge evropske narode, ker se – Slovenci in drugi narodi na območju Slovenije – prav po kulturni dediščini razlikujemo od drugih držav oziroma narodov, čeprav nas z drugimi obenem tudi povezuje.
Bogata kulturna dediščina je pogoj za samozavest vsakega naroda in obenem dokaz o njegovem obstoju. Vsekakor pa nam sporoča številne izkušnje in dosežke naših prednikov, njihovo duhovno vsebino, včasih pa tudi pomanjkanje in nerazumevanje vsebinskih in pomenskih prvin. ZVKDS te lastnosti posreduje po različnih poteh, zlasti z založniško dejavnostjo, popularizacijo, predavanji, vodstvi in podobnim.
Tlak iz t.i. mačjih glav je ena najstarejših oblik tlakov. Na sliki je tlak iz preddverja cerkve v Srednji vasi v Bohinju iz sredine 18. stoletja.
Tlak iz opeke, položen na različne načine, je zelo pogosta oblika tlaka od srednjega veka naprej. V cerkvi v Zanigradu so opečnat tlak položili najverjetneje v 17. stoletju.
Apneni estrih oziroma teraco tlak iz vile Rustice v Mošnjah (1.-4. stoletje).
Kot direktor ZVKDS se verjetno srečujete z različnim odnosom oblasti in prebivalstva do dediščine v različnih družbeno-političnih sistemih in z varstveno zakonodajo, s katero je državna politika spodbujala oziroma zavirala njeno ohranjanje in varovanje. Kako naj bi s tem prišli do spoznanja o pomenu dediščine pri razumevanju preteklosti in sodobnosti ter načrtovanju prihodnosti?
Po mojem mnenju bi bilo treba v pravi luči prikazati nekatere zelo uspešno izpeljane projekte, s katerimi je mogoče dokazati, da lahko ustrezno ohranjanje in oživljanje pripeljeta do uspeha. V Evropi je takih primerov veliko, pri nas sicer bolj za vzorec, vendar je možnosti veliko. Če pogledamo samo piranske soline v Sečovljah, lahko vidimo, da je s premišljeno strategijo in pristopom mogoče dejansko najboljšo sol na svetu promovirati predvsem z vidika kulturne dediščine. In zgodba seveda še ni končana, saj je možnosti za razvoj – in tu ne mislim neprimernega igrišča za golf – še veliko.
Varstvo kulturne dediščine seveda ni zgolj za tiste, ki so zazrti v preteklost, temveč tudi tiste, ki gledajo v prihodnost, saj se kulturna dediščina nedvomno lahko vključi v celostni gospodarski razvoj, kar dokazujejo številne države okrog nas. Kako bi lahko vsak smrtnik vsaj malo pripomogel k uspešnemu ohranjanju in zaščiti kulturne dediščine?
Kot določa 73. člen Ustave Republike Slovenije, bi morali vsi državljani, še posebno pa država in lokalne skupnosti, skrbeti za kulturno dediščino. V resničnem življenju pa je to pravzaprav naloga predvsem posameznih institucij. Vendar imajo v celotnem procesu lastniki in tudi uporabniki veliko vlogo in odgovornost. Čeprav je mogoče na vaše vprašanje odgovoriti različno, je obenem odgovor zelo preprost: predvsem tako, da vsi spoštujemo zakonske predpise, ki veljajo na tem področju, pri čemer bi se morali zavedati, da je dediščina resnično velika možnost za gospodarsko rast, saj je kulturni turizem v svetu, še posebno pa v Evropi, eden največjih gospodarskih izzivov, kar so številne države že neštetokrat dokazale.
V obdobju baroka so bili zelo priljubljeni intarzirani parketi. Eno od takšnih različic so sredi 18. stoletja uporabili v cerkvi v Srednji vasi v Bohinju za oltarni podest.
Notranjščino župnijske cerkve v Piranu, zgrajene do leta 1637, odlikuje raznobarvni tlak iz istrskega apnenca, sivega apnenca in manjših vložkov iz veronskega rdečega kamna.
***
Janja Napast
