Črvivost povzročajo številni insekti, ki živijo v lesu (tako imenovani ksilofagni insekti). Les je zanje hrana in bivališče, zato napadajo zdrava ali oslabela rastoča drevesa, sveže posekan les, posušene in vgrajene izdelke ter pohištvo.

 

Večina insektov, ki napadajo les, ima podoben razvojni cikel. Samice odložijo jajčeca, iz njih se izležejo ličinke, zavrtajo v les in dolbejo rove. Tako povzročajo mehanske poškodbe, ki zmanjšujejo trdnost in trdoto, les lahko uničijo celo tako temeljito, da ga lahko le zavržemo. V ustrezni razvojni dobi se ličinke zabubijo, iz bube pa se razvije zrel insekt (imago). Slednji praviloma izvrta izletno odprtino in zleti na prosto (nekatere vrste sploh ne zapustijo lesa, saj se parijo kar v rovih).

 

Največjo škodo povzročajo insekti v stadiju ličinke, ki traja različno dolgo, odvisno od vrste insekta, življenjskih razmer in količine hranljivih snovi v lesu. Nekatere ličinke lesnih insektov se hranijo samo s škrobom, druge vsebujejo fermente, s katerimi razgrajujejo celulozo in hemiceluloze, mnoge pa se prehranjujejo z lesom, ki so ga delno razgradile glive. Od vrste insekta je odvisno, katero vrsto in kateri del lesa bo napadel. Veliko hranilno vrednost imata živi del lubja in beljava, zato večina insektov živi v teh delih. Jedrovina je trša in revnejša s hranljivimi snovmi, vsebuje pa tudi tanin, smolo, kinone, alkaloide in drugo. Te snovi delujejo na insekte strupeno ali odbijajoče in pomenijo naravno zaščito lesa.

 

Ličinke v lesu vrtajo rove; po njihovi obliki in globini lahko spoznamo vrsto škodljivca. Rovi, ki jih vrtajo ličinke, so v začetku ozki, potem pa se hkrati z njihovo rastjo širijo in so običajno polni črvine. Lahko so majhni ali zelo prostorni, ravni, vijugasti, lestvičasti …, v preseku pa okrogli ali ovalni. Rovi, ki jih vrtajo odrasli insekti, so povsod enako široki in brez črvine, črno pa so obarvani rovi insektov, ki razkrajajo celulozo posredno, to je s pomočjo glivic, s katerimi živijo v sožitju (simbiozi).

 

Glede na to, v kakšnem lesu živijo insekti, jih delimo na več skupin. Primarni ksilofagi napadajo zdrava rastoča drevesa, sekundarni pa se razvijajo v fiziološko oslabelih drevesih ali sveže posekanem, še vlažnem lesu. V naših gozdovih so zelo pogosti škodljivci iz družine podlubnikov (Scolytidae), ki povzročajo poškodbe, znane kot mušičavost lesa. V tej skupini so najnevarnejši ličinke lubadarjev (Ipinae), ki vrtajo hodnike pod lubjem, in lestvičarji (vrste Xiloterus), ki napadajo les iglavcev in listavcev (hrast in bukev). V hodnikih, ki po obliki spominjajo na lestev, gojijo glive, s katerimi se hranijo. Pogosti so tudi lesarji (Xyleborus), ki vrtajo hodnike globoko v les v smeri letnic, ter insekti iz družin strženarjev (Platypodidae) in vrtovinov (Lymexylidae). Zelo razširjen je hrastov strženar (Platypus cylindrus Fabr.), ki vrta hodnike globoko v les, pogosto vse do stržena (od tod ime). Poleg hrasta napada tudi bukovino. Bukov vrtovin (Hylecoetus dermestoides L.) napada sveže posekano hlodovino bukve, hrasta, pa tudi drugih drevesnih vrst, vendar mora biti toliko vlažna, da se v lesu lahko razvijajo simbiotske glive, s katerimi se hranijo ličinke. Pomembni sekundarni lesni insekti so tudi lesne ose (Siricidae), mravlje (Formicidae) in termiti.

 

Terciarni insekti so prilagojeni skromnim življenjskim razmeram: nizki vlagi in minimalnim količinam hranljivih snovi. Napadajo suh, obdelan in vgrajen les ter ga po razvoju več generacij popolnoma uničijo. V Sloveniji največ škode povzročajo ličinke insektov iz družin kozličkov (Cerabycidae), trdoglavov (Anobidae), pa tudi parketarjev (Lyctidae).

 

Med najnevarnejše škodljivce gradbenega in stavbnega lesa iglavcev sodi hišni kozliček (Hylotrupes bajulus L.), ki napada predvsem smrekovino in beljavo bora. Škodo povzroča na lesenih stavbah, stavbnem lesu, podih, pohištvu … Ličinke so svetlo kožnate barve, dolge do 3 centimetre, živijo v lesu do 5 let, v neugodnih razmerah pa tudi znatno dlje. Hranijo se z beljakovinami, sladkorji, škrobom in celulozo, zato v beljavi vrtajo hodnike, ki so polni črvine, to je ostankov lesnega prahu in iztrebkov. Znamenja napada težko odkrijemo, saj površina lesa skoraj ni poškodovana, poškodbe v notranjosti pa so lahko tolikšne, da se stavba poruši.

 

Družina trdoglavov obsega več vrst, ki napadajo vgrajen les iglavcev in listavcev. Naseljujejo se v talnih lesenih oblogah, stopnicah, stavbnih konstrukcijah in pohištvu. Najraje napadajo les v zaprtih in zatohlih prostorih. Navadni trdoglav (Anobium punctatum De Geer) je hrošček temne barve, znan kot uničevalec starih stavb in umetniških predmetov. Ličinke vrtajo hodnike v beljavi različnih drevesnih vrst, površine lesa pa ne poškodujejo. Manj razširjen je pisani trdoglav ali vztrajnik (Anobium pertinax L.), znan pod imenom “mrtvaška ura”, ker samci v času parjenja udarjajo z glavo ob les, kar se dobro sliši predvsem v nočnih urah.

 

Družina parketarjev šteje okoli 60 vrst, razširjeni pa so po vsem svetu. Najpomembnejši evropski predstavnik družine je navadni parketar (Lyctus linearis Goeze). Napada vgrajen les trdih listavcev, predvsem pa hrastov, jesenov, brestov in akacijev parket. Ličinke živijo v beljavi, ki vsebuje dovolj škroba, in vrtajo vijugaste hodnike. Slednji so polni fine bele mokaste črvine.

 

Kvaternarni insekti napadajo les, ki je v neposrednem stiku z zemljo (drogovi, ograje, piloti, jamski les), in strohnel les, ki so ga že napadle glive in vsebuje do 25 odstotkov vlage. Predstavniki te skupine so insekti iz družin zavrtačev (Cossidae), trdoglavcev (Anobiidae) in nekaterih vrst termitov.

 

Napad ksilofagnih insektov je včasih težko odkriti, vendar pri tem lahko pomaga opazovanje določenih znamenj. Ugotavljanje navzočnosti insektov je prvi pogoj za pravočasno ukrepanje. Znamenja napada so: rovi, ki potekajo v različnih smereh, sipanje črvine, ki jo najdemo pod izletno odprtino, odprtine na površini lesnih izdelkov, zvoki, ki jih slišimo kot trkanje (udarci trdoglavov, ko kličejo samice), ali grizljanje lesa, lom izdelkov, odpadanje skorje …

 

Les zaščitimo pred propadanjem z različnimi metodami. Preventivna zaščita zajema ukrepe, ki jih izvajamo na zdravem lesu, da ohranimo njegove lastnosti. Pri tem uporabljamo premaze, ki vsebujejo insekticide, najboljša pa je globinska impregnacija z ustreznimi kemikalijami.

 

Represivno zaščito opravljamo, ko je že prišlo do napada insektov. Les obdelujemo z različnimi kemičnimi sredstvi, samo uničevanje lesnih škodljivcev pa je dolgotrajen in drag postopek. Kemikalije vbrizgavamo v izletne odprtine insektov ali luknjice, ki jih izvrtamo v presledkih. Manjše predmete lahko potapljamo v izbrano sredstvo. Postopek zaplinjevanja (z aluminijevim fosfatom ali metilbromidom) in metodo zatiranja insektov z vročim zrakom izvajajo le šolani izvedenci.

 

Na trgu je več sredstev za zaščito lesa in zatiranje insektov, ki jih proizvajalci ponujajo pod različnimi trgovskimi imeni. Pri delu moramo upoštevati navodila o uporabi, saj je večina insekticidov strupena.

 

Metka Čermak, univ. dipl. inž. gozdarstva