Gre za postopke, ki sicer zahtevajo ogromno časa, potrpljenja in ljubezni ter so vrh tega še dragi, toda naravni izdelek ohrani svoje značilnosti. Skrivnost torej ni le v izbiri surovin (apno, laneno olje, voske uporablja tudi industrija), temveč v natančnem upoštevanju njihovih naravnih značilnosti in njihovi kar največji izrabi.

Narava zna les zaščititi sama oziroma zaceliti njegove »rane«. Ko človek s svojim načinom gospodarjenja nasilno poseže v naravni tok obdelave lesa (sečnja ob neprimernem času, nestabilno prisilno sušenje …), mu je včasih treba pomagati, in sicer pri uporabi lesa za konstrukcije, za katere se predvideva, da bodo čezmerno izpostavljene zunanjim vplivom. V tem primeru strokovnjaki naravne zaščite lesa predlagajo uporabo mineralne soli, ki se po svoji »toksičnosti« enači s kuhinjsko soljo. To je borova sol. Nanašanje raztopine poteka s potapljanjem v kopeli (večji uporabniki), s čopičem ali razpršilcem. Koncentracija raztopine je odvisna od namembnosti in lege lesa. Borova sol je dobra tudi za sanacijo lesa, ki so ga že napadli škodljivci. Ker pa se učinek tovrstne obdelave pokaže šele čez čas (deluje »šele« na ličinke), se še vedno priporoča uničevanje škodljivcev z vročo paro.

Zunanjo in notranjo zaščito lesa omogočajo lazure ali laki, katerih osnovna surovina so drevesne smole. Različne vizualne učinke in barvne odtenke lahko torej dosežete z vnovičnim nanašanjem esence lesa – smole, ki mu je bila v procesu predelave odvzeta. Taki izdelki so na pogled in po obstojnosti težko ločljivi od izdelkov barvne industrije. Razlika postane očitna med nanašanjem, in sicer zaradi prijetnega vonja po lanenem ali eteričnih oljih (ne v vseh programih, ker obstaja možnost povzročanja alergij kljub naravnemu izvoru), ter ob čiščenju uporabljenih pripomočkov, za katero ne potrebujete nevarnih topil, temveč le milo iz naravnih surovin ali vodo pri izdelkih iz »vodnega« programa. Tokrat ne izpirate nevarnih kemikalij, temveč rastlinska olja, voske in naravna barvila. Površina lesa po sušenju postane izjemno obstojna in omogoča mokro čiščenje.

Notranje površine lahko zaščitite tudi z nanašanjem brezbarvnih sredstev na osnovi rastlinskih olj, različnih vrst voska ali luga. Na voljo so vam postopki luženja, oljenja, voskanja ali kombinacije oljenja in voskanja. Tako lahko zaščitite talne obloge, pohištvo, okna in vrata. Postopek luženja so poznale že naše babice, strokovnjaki naravne kemije pa nam pomagajo tako, da so razvili izdelke, ki so precej bolj preprosti za uporabo. Gre za najmanj zapleten postopek zaščite lesa, vendar tudi najmanj učinkovit, a vizualno zelo zanimiv. Po enostavnosti nanašanja in trpežnosti luženju sledita oljenje in voskanje oziroma na novo razvita sodobna različica mešanice voskanja in oljenja, ki hkrati ponuja trpežnost voskanih površin in preprostost nanašanja oljnih preparatov. Za nego takih površin vsak proizvajalec ponuja tudi primerna sredstva, ki z nanašanjem ne le čistijo, temveč tudi dopolnjujejo kakovost in trdnost prejšnjega nanosa.

 

Posebno poglavje so barve za zaščito in predvsem dekorativno oblikovanje notranjosti bivališč. Na podlagi naravnih mineralnih materialov (kreda, ilovica) in postopkov naravne kemije (apno, kazein) nastajajo izdelki, ki po kakovosti prekašajo celo običajne industrijske izdelke, saj poleg tega, da so funkcionalni, ne škodujejo zdravju. Ker v naravnih barvah vse naravne sestavine ohranijo svoje značilnosti, lahko njihove pozitivne učinke čutimo tudi sami (uravnavanje vlage, vpijanje neprijetnih vonjav in škodljivih snovi).

Ker so zidne barve ali dekorativni ometi zadnja plast neke predhodne konstrukcije – zidana, montažna ali lesena gradnja –, je treba biti pozoren na kakovost tudi vseh prejšnjih plasti. Samo enovitost konstrukcije (paroprepustnost, sposobnost dihanja in uravnavanja vlage) zagotavlja končni učinek na mikroklimo v prostoru.

Mateja A. Leskovar, gradbena biologinja