UVOD

Epoksidne smole so zaradi velike kemične odpornosti in odličnih mehanskih lastnosti široko uporabne pri novih gradnjah in obnovah objektov. Pravi razcvet so doživele v sedemdesetih letih zlasti na področju industrijskih tlakov. Ti morajo namreč poleg nosilnosti omogočati še žilavost, odpornost proti udaru in obrabi, nedrsnost, neprašnost, električno prevodnost, kemično odpornost …

Večino navedenih zahtev je mogoče izpolniti z epoksidnimi preplastitvami, ki se lahko nanašajo v obliki impregnacij, premazov, samorazlivnih in maltnih preplastitev ter estrihov.

Med njimi so glede na dosežene mehanske in fizikalne lastnosti ter obstojnost na eni in ceno na drugi strani najbolj uporabni prav samorazlivni epoksidni tlaki.

SESTAVA

 
Epoksidni samorazlivni tlaki so sestavljeni iz epoksidne smole, trdilca in polnil. Poleg navedenih osnovnih komponent se v material dodaja vrsta dodatkov, kot so pospeševalci in zavlačevalci vezanja, dodatki za doseganje primerne razlivnosti, viskoznosti in drugo.

Od epoksidnih smol se še vedno največkrat uporabljajo klasične s topili, vse pogosteje pa jih predvsem iz ekoloških razlogov nadomeščajo smole brez topil, v zadnjem času tudi smole na vodni podlagi.

Kot polnila se poleg pigmentov uporabljajo zlasti kremenčevi peski in kalcijevi ali barijevi sulfati.

Vsebnost veziva (epoksidne smole) v samorazlivnih epoksidnih tlakih je razmeroma visoka, tako da se težnostno razmerje med polnili in vezivom giblje od 2 : 1 do največ 4 : 1.

LASTNOSTI

Lastnosti epoksidnih tlakov so praviloma precej boljše od lastnosti podlage (večinoma beton). Trdnosti betona ponavadi ustrezajo potrebam konstrukcije, s polimerno preplastitvijo pa se izboljša kakovost površine, ki je neposredno izpostavljena obremenitvam.

Za primerjavo si poglejmo približne vrednosti nekaterih lastnosti betona in samorazlivnega epoksidnega tlaka:

PREGLEDNICA ŠT. 1: Okvirne vrednosti nekaterih lastnosti betona in epoksidnega samorazlivnega tlaka

Kot je razvidno iz preglednice, samorazlivni epoksidni tlaki dosegajo visoke tlačne in upogibne trdnosti. V povezavi z debelino tlaka to omogoča razmeroma velike obremenitve, predvsem pa z njimi lahko dosežemo veliko abrazijsko odpornost in kemično obstojnost površin.

Po drugi strani lahko z njihovo uporabo zadostimo estetskim merilom in zahtevam preprostega čiščenja in učinkovitega vzdrževanja.

Z ustreznimi spremembami (dodatkom grafitnih zrn, bakrenimi trakovi) lahko dosežemo tudi visoko prevodnost samorazlivnega tlaka. Ta je potrebna za izvedbo elektroprevodnih tlakov, kakršni se zahtevajo v skladiščih z vnetljivimi in eksplozivnimi snovmi ter v prostorih z občutljivo elektronsko opremo.

PRIPRAVA PODLAGE

 
Dobra podlaga je pri uporabi vseh epoksidnih materialov, tudi samorazlivnih epoksidnih tlakov, bistvenega pomena za končno kakovost tlaka.

Podlaga mora biti čista, brez slabo sprijetih in kontaminiranih površin, zato je pred nanosi epoksidnih tlakov večinoma potrebno brezprašno peskanje, brušenje ali rezkanje površin.

Priporočljivo je, da se na podlagi pred nanosom preplastitve preverijo:
• vsebnost vlage,
• tlačna trdnost,
• odtržna natezna trdnost površine,
• razpoke,
• razslojevanje v podlagi,
• dilatiranje.

Podlaga mora izpolnjevati minimalne zahteve tlačne trdnosti (25 MPa) in natezne sprijemne trdnosti (1,5 MPa po metodi »pull off«). Omejena je tudi vsebnost vlage v podlagi, beton pa naj bi bil star najmanj 28 dni.

Če pogoji glede vlage in starosti betona niso izpolnjeni, se uporabljajo epoksidno-cementni materiali, najnovejša uspešnica pa so samorazlivni tlaki iz epoksidov na vodni osnovi. Njihova paroprepustnost je zelo velika (koeficient paroprepustnosti je 500–1000, za navadne epoksidne samorazlivne tlake pa približno 40-krat večji). Ker zelo prepuščajo paro, jih lahko uporabimo tudi pri preplastitvah betonskih plošč, kjer so opazni porni pritiski zaradi kapilarnega dviga vlage (talne plošče brez hidroizolacije).

VGRAJEVANJE

Samorazlivni tlaki se nanašajo večinoma v dveh ali treh slojih. Prvi sloj (predpremaz) zagotovi dobro sprijemljivost med podlago, zapre podlago in zmanjša razlike v kakovosti podlage. Drugi sloj je samorazlivni, ki se nanaša v debelinah od 1 do največ 5 milimetrov. Za vgrajevanje tankega samorazlivnega sloja se uporabljajo navadne in nazobčane gladilke, po razgrnitvi pa ježkasti valjčki za odzračevanje. Ali bo po nanosu samorazlivnega sloja potreben še tretji sloj, je odvisno od želene končne strukture tlaka. Če želimo doseči manjšo drsnost površin, se kot končni sloj izvede premaz s posipom. Zrnatost posipa in njegova količina sta standardizirana in odvisna od namembnosti prostora. Za zmanjševanje drsnosti se lahko uporabijo tudi tako imenovani strukturni premazi ali posipi z lističi (čipsi), ki pa se nanašajo bolj zaradi estetskega videza površin.

Samorazlivni tlaki so zelo občutljivi za temperaturo (razlivnost), zato je treba pri njihovem nanašanju upoštevati omejitve proizvajalcev materiala glede zunanje temperature, pa tudi temperature podlage. Večina proizvajalcev predpisuje temperaturo okolice od 5 do 30 stopinj Celzija, temperatura podlage pa mora presegati 10 stopinj Celzija oziroma biti vsaj 3 stopinje Celzija nad točko rosišča. Med izvedbo je večinoma omejena tudi največja relativna vlažnost v zraku (od 80 do 85 odstotkov).

SKLEP

 
S samorazlivnimi epoksidnimi tlaki lahko dosežemo visoko kakovost tlaka, tako glede mehanskih lastnosti kot kemične obstojnosti. Ti tlaki izpolnjujejo tudi visoka estetska merila in so dokaj preprosti za vzdrževanje.

Cena za njihovo izvedbo je sicer razmeroma visoka, vendar se pri pravilni izbiri in kakovostni izvedbi tlaka ob upoštevanju stroškov za vzdrževanje njihova uporaba večinoma tudi visoko obrestuje.

Iztok Leskovar, univ. dipl. inž. grad.
IRMA – Inštitut za raziskavo materialov in aplikacije, Ljubljana