UVOD

Stroški za izdelavo tlakov sestavljajo velik del investicijske vrednosti pri gradnji industrijskih prostorov in drugih tovrstnih objektov. Zelo visoke stroške in veliko težav pa povzročajo poškodbe, ki nastanejo pri izvedbi tlaka ali med njegovo uporabo. Takrat se namreč neposrednim stroškom sanacije tlaka pridružijo posredni stroški zaradi motenj ali celo ustavitve proizvodnje. Sanacija je večinoma časovno omejena in zahteva začasno reorganizacijo proizvodnega procesa oziroma njegovo delno ali popolno ustavitev.

POŠKODBE

Večina poškodb na tlakih nastane zaradi slabega ali nepopolnega projekta, slabe izvedbe, napačne izbire tehnologije vgrajevanja ali neprimernih materialov, velikokrat pa tudi zaradi nejasnih, slabo ali napačno opredeljenih pogojev in zahtev, ki bi jih moral tlak izpolniti.

Oglejmo si, katere poškodbe so najpogostejše in kateri so vzroki za njihov nastanek.

Tipične poškodbe na betonskih in armiranobetonskih talnih ploščah

Tako kot na drugih betonskih in armiranobetonskih elementih oziroma konstrukcijah so tudi na tlakih najpogostejše poškodbe razpoke. Vzrok za njihov nastanek so večinoma prekoračene natezne trdnosti betona zaradi krčenja in temperaturnega dilatiranja ali prekoračene upogibne trdnosti betona zaradi čezmernih obremenitev. Izvor tehnoloških razpok je najpogosteje v napačnih sestavah betona, zlasti v prevelikih vodocementnih faktorjih, ki povzročijo čezmerna krčenja zaradi izsuševanja. S tem v zvezi je treba poudariti nego betona. Vse prevečkrat se namreč dogaja, da je ta površna, neredna, prekratka ali pa je sploh ni.

Zelo pogost vzrok za nastanek razpok so prevelike razdalje med fugami ali prepozno rezanje navideznih fug. Razpoke na površini, na primer v obliki pajkove mreže razporejene lasnice, prav tako niso redke. Omejene so predvsem na površinsko, s cementnim kamnom obogateno plast betona, ki je zaradi visoke vsebnosti cementa in vode v svežem stanju zelo občutljiva za izsuševanje. Razpoke na površini so lahko tudi posledica krčenja svežega betona in neenakomernega krčenja zaradi slabe sestave betona ali neustrezne nege.

Vihanje je prav tako ena izmed pogostih poškodb na betonskih ploščah, njena sanacija pa je izredno draga in zahtevna. Vzrok za vihanje je neenakomerno krčenje ali neenakomerno segrevanje in ohlajanje. Gre za različno krčenje oziroma segrevanje po višini plošče. Zgornje plasti se denimo zaradi izsuševanja krčijo močneje od spodnjih, posledica pa je dvigovanje vogalov in robov plošče. Pojav je podoben kot pri upogibno obremenjenem nosilcu, kjer se spodnje plasti zaradi nateznih napetosti raztegujejo, zgornje pa zaradi tlačnih napetosti krčijo. Rezultat takšnih obremenitev je značilna upogibna linija nosilca. Deformacije so največje na vogalih in robovih ter lahko dosegajo tudi več centimetrov.

Poškodbo lahko precej zmanjšamo ali povsem odstranimo s pravilno izbiro sestave betona in debeline plošč ali ustreznim rezanjem oziroma dilatiranjem (raster fug). Vsekakor pa je najpomembnejša kakovostna nega vgrajenega betona.

Čezmerna obraba in luščenje površinskih plasti sta na nosilnih ploščah, ki so neposredno izpostavljene tovrstnim obremenitvam, prav tako zelo pogosta. Poškodbe se pojavljajo zlasti v proizvodnjah, kjer se za notranji transport uporabljajo viličarji na trdih, kompaktnih kolesih. Specifične obremenitve tlaka tik pod kolesi so močno povečane zlasti pri speljevanju in tam, kjer viličarji spreminjajo smer ali obračajo. Posledice so čezmerna obraba in prašenje, v hujših primerih pa tudi luščenje agregatnih zrn iz cementne matrike, odstopanje površinskih plasti betona, na razpokah in ob dilatacijah pa pokanje in poškodbe vogalov. Kakovostna cementna matrika dostikrat preprečuje tovrstne poškodbe, nemalokrat pa je potrebno izboljšanje odpornosti betona proti obrabi z ustrezno izbiro agregata, sestavo betona in ojačitvijo cementne matrike, na primer z mineralnimi dodatki in jeklenimi vlakni. Take poškodbe so lahko tudi posledica kemične korozije cementnega kamna zaradi kislin, olj ali sulfatov.

Fuge so prav tako pogosto predmet poškodb na tlakih. Krušenje robov, višinske razlike med enim in drugim robom, odstopanje tesnilnih mas ali premajhna elastičnost ali pa trdota tesnilnih mas so poškodbe, ki redno spremljajo betonske tlake. Vzroki za nastanek teh poškodb so lahko napačna izbira tesnilnih mas, slaba ali nepravilna izvedba fug in dilatacij v tlaku, slaba kakovost betona ali čezmerne obremenitve.

Ravnost je eden glavnih pogojev za kakovosten tlak, ne glede to, za kaj se tlak uporablja. Še zlasti je pomembna v regalnih skladiščih, kjer večje neravnosti povzročajo nerešljive težave pri ravnanju s tovorom na večjih višinah. Vzroki za neraven tlak so predvsem neprimerna tehnologija izvedbe in neustrezen sistem kontrole oziroma zagotavljanja višinskih kot, pa tudi izbira betona z neprimerno sestavo in predvsem konsistenco.

Značilne poškodbe na estrihih

Na cementnih estrihih ima večina poškodb podoben ali enak izvor kot na betonskih talnih ploščah. Tehnološke in konstrukcijske razpoke se tako pojavljajo na vseh vrstah estrihov. Enako velja za čezmerno obrabo in luščenje površinskih plasti. Tudi neravnosti se pojavljajo na vseh vrstah estrihov, tako na plavajočih, lepljenih ali prostih, betonskih, anhidritnih, magnezitnih ali asfaltnih. Na plavajočih in od podlage ločenih estrihih je ena najpogostejših poškodb vihanje.

Specifične so poškodbe na asfaltnih estrihih, kjer se pogosto pojavijo kolesnice ali druge poglobitve (vtisi) na površini estriha. Vzrok za to so čezmerne obremenitve oziroma prevelika viskoznost in deformabilnost asfalta.

Na anhidritnih in magnezitnih estrihih so pogoste poškodbe porušitve, ki so posledica večjih izgub trdnosti zaradi dolgotrajnega in stalnega vpliva vlage. Pri magnezitnih estrihih obstaja nevarnost korozije vgrajene armature ali drugih kovinskih elementov. Nevezane soli (magnezijevi kloridi) namreč lahko povzročijo kloridno korozijo.

Pri estrihih, ki so prilepljeni na podlago, se nemalokrat pojavi odstopanje od podlage. Vzrok so strižne in natezne obremenitve, ki nastanejo zaradi krčenja, temperaturnih sprememb ali lokalnih obtežb, oziroma preslaba sprijemljivost estriha s podlago (slaba priprava podlage, nepravilna izbira ali izdelava kontaktne malte ali premaza).

Pri estrihih iz polimernih malt pa je najpogostejši vzrok, ki ob slabi sprijemljivosti pripelje do odstopanja, čezmerna vlaga v podlagi ali kapilarna vlaga (hidroizolacija).

SANACIJE

Tako kot druge betonske objekte je tudi tlake treba redno vzdrževati in sanirati, če se na njih pojavijo poškodbe. Sanacije so pravzaprav potrebne iz dveh temeljnih razlogov. Prvi je ta, da na tlakih nastanejo poškodbe, drugi pa je sprememba namembnosti proizvodnje, ki zahteva izboljšanje tlaka. Tako v preteklosti večina tlakov ni bila prirejena za uporabo viličarjev, ki so danes tako rekoč v vseh industrijskih prostorih ali skladiščih.

Velja pravilo, da je treba ukrepati že takrat, ko je obseg sanacije omejen in izvedljiv s čim nižjimi stroški. Večje so poškodbe, korenitejši in dražji so posegi. Drugi razlog za čimprejšnje ukrepanje so nesreče, poškodbe izdelkov med transportom, okvare na viličarjih in drugi opremi zaradi poškodb na tlakih.

Zelo pogosta posledica slabega betonskega tlaka je prašenje, s tem pa velike težave zlasti v proizvodnjah, kjer lahko prah povzroča škodo na izdelkih ali znižuje vrednost uskladiščenega blaga (tiskarne, papirna galanterija, farmacevtska industrija, lakirnice, elektroindustrija ali industrija s precizno elektronsko opremo). Posebno težavo pomenijo poškodbe tlakov v živilski industriji (higienska oporečnost zaradi prahu in razvoja bakterij).

Priporoča se torej čimprejšnja sanacija poškodovanih tlakov, po drugi strani pa kaže znova opozoriti na izredno visoke stroške. Zato je pri tovrstnih sanacijah še posebno pomembno pravilno ugotoviti stanje in vzroke poškodb ter na tej podlagi izbrati pravilen postopek njihovega odpravljanja. To pa je mogoče samo na temelju dobrega poznavanja problematike tlakov, popolnih in kakovostnih preiskav ter obvladovanja tehnoloških procesov oziroma materialov, ki jih uporabljamo za sanacije.

Priprava podlage

Glavni pogoj za kakovostno sanacijo je ustrezna priprava podlage. Površinska natezna trdnost podlage mora biti večja od 1,5 MPa. Poleg nje se za podlago, na primer pri uporabi polimernih materialov, predpisujejo najmanjše tlačne trdnosti, najvišja dovoljena vlažnost, najvišje in najnižje temperature ter najmanjše odstopanje od točke rosišča. Izredno pomembna pri pripravi podlage sta odstranitev cementne srajčke s površine betona in tako imenovano aktiviranje površine.

Kateri postopek bomo uporabili, je odvisno od stanja in nadaljnjih sanacijskih posegov, izbiramo pa lahko med naslednjimi:
– zaprto – brezprašno peskanje,
– vodni curek,
– brušenje,
– rezkanje,
– odstranjevanje z odkopnimi kladivi,
– posebni postopki (toplotna, kemična obdelava površine).

Sanacija razpok in delovnih stikov

Razpoka v tlaku vedno pomeni nevarno ali možno slabo mesto, zato jo je treba ustrezno zapolniti in preprečiti njeno nadaljnjo delovanje. Postopek sanacije je odvisen od širine in globine razpoke, vzroka za njen nastanek in še zlasti od ugotovitve, ali je razpoka še delujoča ali ne. Izbiramo lahko med različnimi polimernimi materiali, elastičnimi ali togimi. Največkrat se za sanacijo razpok uporabljajo injektiranje, penetracija in površinsko izžlebljenje ter tesnitev. Pri površinskih, dimenzijsko omejenih in neaktivnih razpokah zadostujejo tudi elastične preplastitve ali premazi, ki imajo sposobnost premoščanja razpok.

Preplastitve

Preplastitve so najpogostejši način sanacije betonskih tlakov. Uporabljajo se povsod, kjer površine niso zadostno odporne proti abraziji, ko je potrebna izravnava neravnin oziroma se od tlakov zahtevajo višja kakovost in dodatne lastnosti, kot so protiprašnost, dobro čiščenje, elektroprevodnost, neiskrivost, visoka kemična odpornost in drugo.

Za preplastitve se največkrat uporabljajo polimerni materiali, bodisi maltni, samorazlivni tlaki ali zgolj premazi. Pogosto se uporabljajo tudi preplastitve iz polimerno modificiranih betonov, pri katerih je dodana količina polimera znatna. Te so še zlasti zanimive takrat, ko so potrebne večje debeline preplastitev (od 1 do 2 centimetra). V teh primerih so namreč stroški uporabe polimernih materialov izjemno visoki, zato je uporaba polimeriziranih betonov več kot upravičena.

Pri ekstremnih obremenitvah, ko so potrebne ojačitve nosilnih talnih plošč ali obnove obrabnih plasti, ki so izpostavljene neposrednim atmosferskim vplivom, so se zelo dobro izkazali polimerno modificirani betoni, ojačeni z jeklenimi ali polimernimi vlakni.

Ne glede na vrsto preplastitve pa je glavni pogoj za njihovo kakovostno izvedbo dobra sprijemljivost s podlago ter s tem v zvezi kakovostna priprava podlage in pravilna izbira predpremaza, kontaktnega premaza ali kontaktne malte.

Impregnacije

Zelo učinkovita in razmeroma poceni metoda za izboljšanje betonskega industrijskega tlaka je impregnacija površinskih plasti. Postopek obsega ustrezno pripravo površin betonskega tlaka in natapljanje površin z monomeri, ki vsebujejo kar najmanj topila. Po polimerizaciji nastane polimerno impregniran beton, ki precej utrdi površinski sloj betona. Pore in mikrorazpoke se zapolnijo z visokokakovostnim materialom, rezultat pa je utrjena in kemično definirana površina. Temeljni pogoj za uspešno impregnacijo je natančna ugotovitev stanja podlage (poroznost) in pravilna izbira materiala za penetracijo (viskoznost, količina trdne substance in topila, način polimerizacije).

Metoda zagotavlja primerno površino za nadaljnje sanacijske postopke, na primer za nanos zaščitnih premazov ali izvedbo polimernih preplastitev, marsikdaj pa je impregnirana površina že zadosti kakovostna za nadaljnjo uporabo brez dodatnih končnih preplastitev. V takih primerih je nujna izravnava površin z ustreznimi premazi, ki bodo zagotovili enakomeren videz površine.

Viri:
Seidler P.: Industrial floors impregnation and repair of concrete, Proceeding of the International ICPIC Workshop on Polymers in Concrete. Bled, 10.–12. septembra 1996
Cziesielski E.: Typische Schaden an Industrieboden, Proceeding of the 3rd Int. Coll. Industrial Floors 95, TAE Esslingen/Stuttgart 1995
Seidler P. (Ed.): Proc. 2nd Int. Coll. Industrial floors 91, TAE Esslingen/Stuttgart 1991
Seidler P. (Ed.): Proc. 3rd Int. Coll. Industrial floors 95, TAE Esslingen/Stuttgart 1995
Seidler P. (Ed.): Proc. 4rd Int. Coll. Industrial floors 99, TAE Esslingen/Stuttgart 1999

Iztok Leskovar, univ. dipl. inž. grad.
IRMA, Ljubljana