Arhitekt Štefan Šček je diplomiral pri prof. Brezarju na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in takoj potem začel samostojno pot. S sodelavci je leta 1983 ustanovil arhitekturni studio Omnia, slednji pa je deloval v okviru društva samostojnih kulturnih delavcev arhitektov Dessa. Prvi projekti, s katerimi so se ukvarjali, so bili interierji, saj je bilo takrat mogoče dobiti le take posle. Večji arhitekturni projekti so bili domena državnih birojev. Eden prvih večjih in odmevnejših projektov je bila zasnova notranjščine Smrekovega hrama v hotelu Union. Zaradi posebnega prijema in oblikovne zasnove, primerljive z zahodom, lahko ta interier nedvomno štejmo za enega pomembnejših mejnikov pri oblikovanju notranjih prostorov pri nas.

Hotel in igralnica Perla v Novi Gorici je prestižna zgradba, ki ne le s svojo višino, temveč tudi estetsko podobo zaznamuje širši urbani prostor. Kletni prostor je bil arhitekturno zasnovan že prej, v njem je bila diskoteka, svojo funkcionalno in formalno zasnovo pa je obdržal. Igralnica je bila pred nedavnim prenovljena, dodelana in razširjena. Gradnja in širitev sta delo skupine arhitektov Omnie. Izvedba projekta od zasnove do uresničitve je trajala dve leti, kar je glede na zahtevnost in velikost projekta razmeroma hitro. Velikost prvotne zasnove je obsegala 34 tisoč kvadratnih metrov, a se je med projektiranjem in izvedbo del nekoliko zmanjšala.

“Izhodiščna zamisel je bila naročnikova. Šlo naj bi za tematski projekt, prvi tovrstni na širšem geografskem območju. Napisali smo scenarij, pravljico, na podlagi katere smo začeli projektirati. Zgodba je povezana z ladjo, ki potuje skozi prostor, čas, mitologijo, literaturo. Vse to smo logično povezali. Projekt je seveda opredeljen z vsebino, namembnostjo objekta. Igralništvo je zabaviščni posel, ki izhaja iz Amerike in katerega vzor je Las Vegas. Pri tem ni toliko pomemben hazard, temveč predvsem zabava na podlagi neke pravljice, ki jo določa ambient. Lahko bi rekli scenografija, vendar ni premična, ker je na arhitekturni podlagi. Konstrukcija je delno betonska, delno jeklena, materiali so zelo sodobni, vendar podrejeni tematiki nekega prostora. Notranjost je kot v sodobni križarki, ki pluje po Mediteranu. Tapecirane so tudi stene, večinoma z mikrovlakni, lesom in nerjavečim jeklom. Pravzaprav se stene in stropi spogledujejo z notranjimi ureditvami jaht.”

Že zunanji videz oziroma oblika objekta spominja na ladjo s palubami v nadstropjih in premcem. Tudi notranjost je podobna notranjosti ladje. Objekta ne bi mogli slogovno enoznačno opredeliti, saj je oblikovan tematsko, v njem pa so uporabljeni raznovrstni arhitekturni elementi.

Neposredna okolica je videti kot pristanišče, arhitekturna dinamika in uporaba materialov pa dajeta vtis obmorske lagune. Potiskan, prebarvan beton spominja na star, od valov zlizan kamen. Iz pristanišča stopimo v notranjost “ladje” čez most iz rebrastega aluminija.

“Glavna avla oziroma recepcija je bolj stroga, moderna, a prav nič ni asketskega ali nasičenega. Da prostori ne bi delovali preveč bohotno, so zahtevali tudi naročniki – že zaradi stroškov oblikovanja. Tako je doseženo ravnotežje tudi na ravni usklajevanja naročnikovih želja, sredstev, ki so na voljo, in vizije projektanta. Tla so v granitu, kot je v navadi pri sodobnih križarkah. Stene so delno v mavcu, mikrovlaknih in barisolu. Prostori so barvno zelo razgibani, skoraj ni odtenka in barvne kombinacije, ki ju ne bi našli.”

Iz glavne avle kot v ladji vodijo poti v druge prostore: v hotel, spalni del in jedilnico. Glavno stopnišče je oblečeno v granit in brazilski les, zelo podoben tikovini. Prevladujejo rdečkasto rjavi toni, granit pa je črn. Stopnišča so kamnita ali kovinska. Kovinska se pojavljajo tam, kjer narekuje tematika ter gre za navidezen prehod z ladje na obalo, in spominjajo na brv oziroma most. V hotelskem delu so večinoma dvoposteljne sobe, nekaj je tudi apartmajev. Sam hotelski del ni tematsko označen, temveč bolj poenostavljen, prilagojen hotelski dejavnosti. Sanitarni prostori niso v keramičnih ploščicah, kot je v navadi, temveč opremljeni z gumo, PVC-oblogami in orglejem. Obloge so po vsem prostoru in tiste, ki so namenjene tlom, najdemo tudi na stenah. Druge poti vodijo v zabaviščne prostore, klube in amfiteater za koncerte.

“Amfiteater pravzaprav ne pripada ladji, ampak prostoru, kamor je priplula. Se pravi, da nas pot pelje tako v ladjo, v določene prostore – oblikovane in slogovno zaznamovane po namembnosti – pa lahko vstopamo in izstopamo iz ladje, kot bi tja navidezno pripluli. Amfiteater je del obale, iz ladje stopimo v primorsko okolje, kjer potekajo prireditve, koncerti, plesi, modne revije.”

Glavni igralniški prostor je krma ladje. Videti naj bi bil kot pokrita terasa, paluba. Igralni avtomati so razporejeni po hodnikih, v namišljenih eksterierjih in interierjih, ki so del ladje.

“Talne obloge, ki jih uporabljajo v ladjah, izpolnjujejo tudi zahteve igralnic. Zaradi različnih aksminstrskih tkanih talnih oblog, posebnega tkanja, mešanice volne in sintetike so preproge izjemno kakovostne, pa tudi debele in trpežne. Poleg tega morajo biti odporne proti ognju in preproste za vzdrževanje. V Perli so uporabljeni raznovrstni tlaki – od kamnitih, lesenih, gumastih do tekstilnih. Primernost določenih materialov je predpisala Hitova igralniška služba. Poudarek je tudi na akustiki. V prostoru ne sme odmevati, ampak je treba zadušiti zvok avtomatov. Osvetlitev je prav tako predpisana s Hitovimi standardi, mi smo jo nadgradili v obliki notranje ambientalne osvetljave.”

Osvetlitev je v vsem kompleksu razen v hotelskem delu umetna, saj to narekujeta narava in namembnost prostora. Umetna svetloba je skladna z bleščanjem in utripanjem lučk na avtomatih, diskretno poudarja in opozarja na igralne mize. Funkcionalnost dopolnjuje koreografija fantastičnih prostorov, nekje ostro, drugje razpršeno svetlobno obarvanih, s poudarki na materialih ali svetlobi. Tako zaznamovani ambienti povsem izpolnjujejo svojo nalogo: v njih se lahko obiskovalec popolnoma sprosti ter prepusti iskanju sreče. Polna, bogata in dognana arhitekturna zasnova Perle kaže, kako se lahko uspešno dopolnjujeta resničnost in domišljija, kako se je mogoče približati popolnosti ali kako ustvariti skoraj popolno iluzijo, ki lahko pomaga ubežati vsakdanjiku.

“Projekt je po mojem mnenju uspel, trenutno je v zadnji stopnji uresničitve. V biroju smo zadovoljni, da so nam dopustili oblikovati prostor tako, kakor Evropa še ni videla. Prvič je bil pri projektiranju nekega interierja napisan scenarij. To pri gradnji hotelov, igralnic ali zabavišč sicer ni nič novega, vendar predvsem v igralniški meki Las Vegasu.”

Arhitektura ni neka večna nedotakljiva skulptura, ampak živo bitje s svojo zgodbo. To zgodbo oblikujejo ljudje, ki jo dopolnjujejo ali zaznamujejo s svojo navzočnostjo, tako kot lahko arhitekt zaznamuje prostor s svojimi vizijami in sanjami. Bogata, vendar diskretna ikonografija dekorativnih, a primerno poenostavljenih arhitekturnih elementov spominja na zgodbe iz zgodovine človeštva. Govori o zakladih izginulih civilizacij, odkrivanju celin ali celo – kar je v obdobju vesoljskih poletov prav vabljivo – novih razsežnosti, ki širijo obzorja človeštva, novih planetov in svetov, tudi arhitekturnih.