Tokratni prispevek je napisala arhitektka Beta Poljanšek Koman, ki je dolgoletna sodelavka Marmorja Hotavlje.

Hotaveljčan
Veter kleše kamen,
kamen je čaša vodi,
voda uide in je veter.
Kamen, veter, voda.
Octavio Paz

Kamen je že od začetka v človekovi zavesti tista podlaga, na kateri vzklije življenje. Ni zgolj gradivo, ki ga je treba spoznati do pretanjenih fizikalnih in kemičnih podrobnosti, temveč tudi nosilec vrste simbolnih pomenov, s katerimi je mogoče udomačiti prostor in mu podeliti smisel v siceršnji negotovosti kozmičnega reda. Kamnoseštvo je zato med najstarejšimi tehnikami in umetnostmi, ki ve, kako graditi domovanja in najsvetejše prostore.


Kamnolom hotaveljčana, okolju prijazen podzemni kop


Fasadna obloga iz rdečega hotaveljčana v kombinaciji z lesom

Z letnico 1721 na srednjem stebriču bifore iz hotaveljčana v zvoniku podružnične cerkve sv. Jedrti v Čabračah vstopimo v zgodovinsko pričevanje te, okrog 230 milijonov let stare kamnine na Poljanskem. Verjetno še starejši so vgrajeni deli v starem delu cerkve sv. Križa nad Srednjo vasjo. V dolini najdemo tudi številne portale, izklesane v 19. stoletju, ki sooblikujejo podobo prostora in nas vabijo, da cenimo tradicijo in spoštljivo uporabljamo domači kamen tudi v prihodnje.
Prva kamnoseška delavnica je bila postavljena leta 1948 in pomeni začetek zdajšnje družbe Marmor Hotavlje, hkrati pa tudi uveljavljanje domačega znanja in lepote kamna v širšem prostoru. Severno od vasi Hotavlje je pod vznožjem Blegoša sodoben kamnolom, kjer pridobivajo hotaveljčana v ekološko prijaznih podzemnih galerijah. To je karnijski (cordevolski) apnenec, po domače ga imenujejo kar hotaveljski marmor. Kamen je nehomogene teksture (prevladuje intra-bio-mikro-sparit), z izrazito pisano barvo, ki prehaja od temno sive, prek sive do sivo rožnate, rožnate in rdeče.

Kamnini dajejo privlačen videz gnezda in nepravilne leče sivega, motno rumenkastega ali vijoličnega dolomita v obliki majhnih romboedričnih kristalov, bele in obarvane kalcitne žile ter številni fosilni ostanki, zlasti alg. Mineralna sestava je: kalcit (do 98 odstotkov), v sledovih dolomit, kremen, pirit, hematit, limonit, glineni minerali (klorit, sericit) in glinenci (albit). Količinsko razmerje mineralov se zaradi nehomogenosti kamnine spreminja. Rdečo, rožnato in rumenkasto obarvanost povzročajo železovi oksidi in hidroksidi, zelenkasto pa tufski material. Pogoste so žile in leče belega in rumenkastega sparitnega kalcita ter rdeča, rožnata, zelenkasta ali bela gnezda zrnatega poznodiagenetskega dolomita z romboedrskimi kristali. Zrna dolomita so ponekod delno, drugod pa že povsem kalcinirana. Najdemo lahko tudi posamezna drobna zrna pirita, kremena in albita. Številne so tudi žilice in žile, zapolnjene z rdečkastim in zelenkastim glinastim laporovcem, ki zmanjšujejo trdnost kamnine. Pri diagenetskih procesih so nastali stilolitni šivi z vijoličasto obarvanimi zapolnitvami. Pogosti so fosilni ostanki alg, spongij, manj je koral in iglokožcev, nekaj polžev in amonitov. Poleg fosilov so v apnencu ponekod tudi intraklasti in peleti.
Deli z malo primesmi vsebujejo povprečno od 52 do 55 odstotkov kalcijevega oksida, do 3 odstotke magnezijevega oksida, žarilna izguba je do 43 odstotkov. Zaradi heterogenosti kamnine oziroma navedenih vključkov se kemična sestava v različnih delih najdišča spreminja.


Kopija Robbovega vodnjaka, skleda in stopnice so iz hotaveljskega apnenca, obelisk iz lesnobrdčana, beli kipi pa iz kararskega marmorja


Pisan hotaveljčan v prostoru, IEDC Poslovna šola Bled

Hotaveljski apnenec se v primerjavi z drugimi apnenci obdeluje nekoliko teže, z glajenjem pa je mogoče doseči visoki sijaj. Za oblaganje zunanjih površin so uporabni deli kamnine, ki ne vsebujejo škodljivih vključkov. Ti pomenijo šibka mesta, na katerih hotaveljčan zaradi vremenskih vplivov hitreje prepereva. S tehnološkimi dodelavami pa se kamnina lahko pripravi tako, da je obstojna tudi v zahtevnejših razmerah. Bolj heterogena, manj obstojna kamnina ima namreč veliko privlačnejši videz v sodobnem prostoru.
Zaradi lepe barve, visokega sijaja glajene površine in videza je hotaveljski apnenec zelo cenjen naravni kamen doma in v tujini. Posebnost naravnega kamna je prav njegova enkratnost, saj je pri tako pisani kamnini vsak kos drugačen, a hkrati s svojimi značilnostmi vedno prepoznaven. Nekaj podobnih kamnin iz enakega geološkega obdobja (in okolja) je najti tudi na svetovnem trgu, vendar jih ni mogoče zamenjati za hotaveljčana predvsem zaradi njegove posebne mehkobe in topline. Zgolj tehnična merila pri ocenjevanju vloge kamna v grajenem okolju ne zadostujejo, zato je dobro, da oblikovalec skupaj z naročnikom še pred obdelavo izbere vzorce za vgradnjo, saj prav vrsta kamnin s pestrejšo sestavo močneje in bolj pretanjeno učinkuje na izkušnjo prostora. Načini obdelave površine (glajene, peskane, žgane, krtačene, patinirane), priprave nosilne podlage, vgrajevanja in stikovanja, oblikovanje izdelkov (gladko – ostro, mehko – zaobljeno …), način osvetlitve – njihova usklajena sestava skupno prispeva k temu, da lahko oživijo dragocene lastnosti teksture hotaveljčana.


Barvne kombinacije v tlaku, razstavno-prodajni salon Gorenje Velenje


Obloga stene v vhodni avli, sedež Gorenjske banke, Kranj

Kamnite talne in stenske obloge, stopnišča in ograje, kamnita oprema zunanjih in notranjih prostorov, skulpture, fontane, mnogi izvirni načini uporabe hotaveljčana (Plečnik ga je uporabil kot polnilo vratnega krila v Prešernovem gledališču v Kranju ali kot del lestenca v škofjeloški cerkvi sv. Jakoba) so pripomogli k temu, da je visoko cenjen in ga lahko štejemo za značilen slovenski kamen.


Kamnita ograja na mostu, park Brdo


Sivi hotaveljčan na vhodu v stanovanjsko hišo


Detajl profiliranega okenskega okvirja in obloga iz brušenih in bunjastih plošč


Kamnit portal in polnilo vrat, Plečnikov vhod v Prešernovo gledališče, Kranj


Hotaveljski monolit z napisom »Žive naj vsi narodi« v vseh jezikih Evropske unije v Bruslju


Temno siva stena iz hotaveljskega apnenca v veliki dvorani Državnega zbora RS

Republika Slovenija se je predstavila v Bruslju s Prešernovimi verzi, vklesanimi na monolitno skulpturo iz hotaveljskega kamna na Schumanovem trgu pred palačo Justus Lipsius.
Arhitekt Boris Podrecca je v kamnolomu na Hotavljah izbral kamniti blok posebne barve in izredne velikosti (več kot štiri metre visok in skoraj meter širok), potem pa so ga po njegovi zasnovi obdelali hotaveljski kamnoseki. Osrednji likovni element na monolitu je napis »Žive naj vsi narodi« v vseh jezikih Evropske unije, najprej v slovenskem, nato pa še v preostalih 22 jezikih. Vrstni red jezikov se prilagaja žili v kamnu glede na dolžino verzov.

Napisala: Beta Poljanšek Koman, u. d. i. a.,
sodelavka podjetja Marmor Hotavlje

Fotografije: I. Pustovrh