Uporaba naravnih kamnov je bila v preteklosti odvisna od bližine najdišča, saj je bila dobava lokalnih kamnov preprostejša in cenejša od dobave uvoženih. Zdaj ni vedno tako, saj so kamni, prepeljani od drugod, lahko tudi cenejši od slovenskih. Namen mojih prispevkov je spodbuditi arhitekte, investitorje in izvajalce, da bi cenili slovenske materiale in jih tudi vgrajevali.
V prvem delu sem se odločila za predstavitev pohorskega tonalita, ki je najtrpežnejši in po mojem mnenju tudi najbolj priljubljen slovenski naravni kamen, saj je primeren tako za zunanjo kot notranjo uporabo.
POHORSKI TONALIT
Pohorski tonalit je kamen, na katerega smo Slovenci lahko upravičeno ponosni. Njegovo pravo, geološko ime je granodiorit, komercialno pa ga uvrščamo med granite. Pohorski tonalit pridobivajo v Mineralovem kamnolomu na Cezlaku pri Oplotnici, ki ga že več kot dve desetletji uspešno vodi domačin Marjan Crnič. Začetki pridobivanja pohorskega tonalita segajo dobrih sto let v preteklost.
Danes se tonalit uporablja predvsem za kamnite tlake, stenske in fasadne obloge, kamnita stopnišča in druge izdelke. Številne slovenske ceste in trgi so bili od 19. stoletja tlakovani s tonalitnimi kockami. Zdaj je pogostejša uporaba rezanih, peskanih ali žganih tonalitnih plošč, kocke pa se uporabljajo bolj kot obrobe ali dodatki v tlaku. Najpomembnejši primer uporabe tonalita je Trg republike v Ljubljani arhitekta Edvarda Ravnikarja (slika 1). Na Trg republike ne kaže opozoriti le zaradi količine vgrajenega tonalita, temveč predvsem zaradi raznolikosti obdelave uporabljenega materiala (kocke, robniki, rezane plošče, obrobe …).
Slika 1: Trg republike v Ljubljani
Med opaznejšimi tonalitnimi tlaki je treba omeniti tudi tistega na Grajskem trgu v Mariboru (slika 2). Trg je bil s tonalitnimi kockami tlakovan že konec 19. stoletja, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa ga je na novo zasnoval mariborski arhitekt Bogdan Reichenberg.
Slika 2: Grajski trg v Mariboru
Pohorski tonalit je zaradi belih žil izredno dekorativen, obenem pa tudi zahteven material. Žile lahko potekajo v isti smeri, lahko se združujejo v zrcalne slike ali pa sledijo naključnemu zaporedju ponavljajočih se vzorcev, ki so posledica zaporedne obdelave plošč, izrezanih iz posameznega bloka. Omenjene možnosti se najjasneje izražajo v tlakih, zato se tonalit najpogosteje uporablja prav v parterju. Posebnost je Kongresni center v hotelu Habakuk, kjer se pojavlja niz zanimivih tonalitnih tlakov, ki jim sledimo in po katerih prepoznavamo posamezne prostore. Najznamenitejši je tlak zrcalno postavljenih širokih belih tonalitnih žil v eni od sprejemnih dvoran.
Slika 3: poslovna stavba HIT v Novi Gorici
Slika 4: hotel Habakuk v Mariboru
Slika 5: bar v hotelu Habakuk
Slika 6: atrij Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu
Stopnice kot arhitekturni motiv, kjer se tonalit pogosto uporablja, so redko v celoti masivne. Največkrat je s tonalitnimi ploščami obložena betonska osnova. Kaže omeniti masivno tonalitno stopnišče v poslovni stavbi VO-KA v Ljubljani, delo arhitekta Andreja Mlakarja (slika 5).
Slika 7: poslovna stavba VO-KA v Ljubljani
ŠE O PRIDOBIVANJU IN OBDELAVI TONALITA
Zdaj tonalit pridobivajo s sodobnimi, do okolja prijaznimi postopki, denimo rezanjem z diamantno žico v steni. Ta postopek se v svetu uporablja za rezanje marmornatih blokov, zaradi boljšega izkoristka pa je bil uveden tudi v kamnolomu tonalita na Cezlaku. Prednosti, ki jih ponuja v primerjavi s klasičnim pridobivanjem z miniranjem, so številne: teoretično neomejen obseg reza, saj je mogoče rezati bloke želenih mer, odlična kakovost blokov za nadaljnjo obdelavo (ni toplotnih in mehanskih poškodb), zdravo delovno okolje za zaposlene (odsotnost prahu, vibracij), manj delovne sile … in za tonalit še posebno pomembna visoka kakovost reza, ki omogoča dober izkoristek materiala.
Slika 8: kamnolom tonalita na Cezlaku
Pridobivanje tonalita poteka v etažah na površini. Etaže so visoke od pet do šest metrov. Z diamantno žično žago režejo tako imenovane stene v dolžino okrog 12 metrov. Stena je praviloma odrezana v širini 1,6 metra, kar je obenem že debelina blokov. Odrezani del, »steno«, prevrnejo na pripravljen tampon in grafično razdelijo na raster v velikosti blokov. Prevrnjeno steno razkoljejo v bloke mer 1,6 x 1,8 x 2,9 metra.
Slika 9: tonalitna stena v kamnolomu
Večji nepravilni kosi (tomboloni), zidni kamen in lomljenec so stranski produkt kamnoloma. Uporabljajo se kot gradbeni kamen za oblaganje zidov, opornih zidov in rečnih strug ali pa iz njih izdelujejo kocke in cestne robnike.
Slika 10: tonalitni robniki
Obdelava tonalita zajema razrez masivnih blokov v manjše obdelovance in vso nadaljnjo obdelavo do končnih izdelkov. Bloke režejo (žagajo) večinoma z gatri, v zadnjem času pa tudi z diamantnimi žičnimi žagami.
Klasični postopki obdelave so bili nekdaj ročni, zato je bila raznolikost izdelanih elementov in površin drugačna kot današnja. Tonalitne kocke in robniki so bili ročno klani, obdelava robnikov pa lahko dodatno tudi sekana, špičena, brazdana ali štokana. Z razvojem linijske tehnologije se je spremenil tudi način površinske obdelave granitnih plošč. Plošče ne le polirajo, temveč tudi brusijo, žgejo, peskajo in krtačijo. V zadnjem času se uveljavljajo vedno nove možnosti površinskih obdelav granitnih površin, med katerimi bi opozorila le na nekaj najpogostejših.
Raznolikost površinskih obdelav tonalita
Rezane plošče so temelj za vse nadaljnje postopke površinskih obdelav. Imenujejo se tudi surove ali žagane. Režejo ali žagajo jih z gatri, v zadnjem času tudi z diamantnimi žičnimi žagami. Tako odrezani površini se med seboj razlikujeta glede na proces rezanja. Površine, ki se režejo z žagami z dodajanjem jeklenega granulata, so bolj grobe (surove), medtem ko so površine, ki so odrezane z diamantno žico, bolj gladke. Rezani (z gatrom) tonalit se uporablja na primer za zunanje tlake, saj grobost gatrsko odrezane plošče preprečuje zdrse, kar je še zlasti pomembno pozimi.
Rezane plošče lahko dodatno površinsko obdelajo. V glavnem ločimo dve vrsti površinskih obdelav: gladke in rustikalne.
Fino brušeni tonalit. Granite brusijo na tako imenovani brusni ali polirni liniji. Fino brušenje je zadnja stopnja pred poliranjem. Brušeni materiali se ne svetijo, sicer pa se na pogled in otip le malo razlikujejo od poliranih. Stopnje brušenja so lahko različno visoke, vendar najpogosteje uporabljajo fino brušenje, ki kamnu zgolj odvzema lesk. Fino brušeni tonalit se uporablja za iste namene kot polirani, pogojno pa tudi za tlakovanje manjših zunanjih površin, če ne obstaja možnost zdrsa.
Polirani tonalit je primeren predvsem za vsakršno notranjo uporabo, kot so tlaki, stopnice, obloge, police ... Zaradi obdelave na polirni liniji ima sijoč, bleščeč videz. Bela žila se na sivi tonalitni podlagi najjasneje izriše prav pri tej površinski obdelavi. Polirani graniti se v zunanjem prostoru pojavljajo na fasadah, oblogah, okenskih policah in portalih objektov, zaradi fine površinske obdelave pa so priljubljeni za spomenike, vodomete in druge masivne elemente. Polirane površine so le pogojno primerna izbira za tlakovanje javnih zunanjih prostorov in trgov, saj je možnost zdrsa v mokrem vremenu izredno visoka. Plošče polirajo z linijsko tehnologijo, manjše, zahtevnejše elemente pa tudi ročno.
Slika 11: Mobitelova fontana v Ljubljani
Peskani tonalit priporočajo predvsem za zunanjo uporabo (tlaki, fasade, obloge, masivni elementi ...) in manj v notranjosti prostorov, saj njegova površina ni gladka. Peskanje lahko izvajajo z različnimi granulacijami in pod različnimi pritiski, vendar za peskanje tonalita uporabljajo grobi postopek, ki ustreza trdoti materiala.
Žgani tonalit je zaradi grobe površinske obdelave izredno primeren za vsakršno zunanjo uporabo. Groba struktura mu odvzame vtis urejenosti, površina pa je prijetna na otip. Od peskanega kamna se loči po mnogo bolj grobi strukturi. Granite žgejo linijsko v obratu Podpeč. Postopek žganja se izvaja s posebnimi gorilci, ki se pomikajo nad ploščo pod določenim kotom in tako luščijo zgornjo površino kamna.
Krtačeni tonalit bi lahko imenovali tudi starani tonalit. S krtačenjem predhodno grobo obdelani površini odvzamejo grobe delce, površino pa prefinjeno zgladijo. Krtačijo surove ali žgane plošče. Taka površinska obdelava je vsestransko uporabna, saj zadošča tako zahtevam po manjši drsnosti materiala kot tudi sanitarnim zahtevam (pore so zaprte, površina omogoča preprosto vzdrževanje). Krtačeni tonalit je zato primeren za vsakršno uporabo.
Rustikalne površine so na primer sekane, špičene, štokane in brazdane. Štokanje in špičenje dosegajo s posebnimi kladivi (ročnimi in pnevmatskimi). Glede na gostoto zrn so grobo in fino zrnate. Še bolj hrapave so neravne rustikalne površine, kot so bosirane (grbane ali bunjaste), lomljene in grobo špičene.
EDINSTVENE BELE ŽILE
Tonalit sodi med najizrazitejše slovenske kamne. Prepoznaven je po belih kalcitnih in aplitnih žilah, širokih od nekaj milimetrov do 10 ali več centimetrov, ki so neenakomerno razporejene po sivi zrnasto strukturirani podlagi. Zaradi teh posebnosti je edinstven med svetovno znanimi kamni.
Slika 12: Vzorec tonalita v naravni velikosti
V slovenski arhitekturi ima tonalit poseben položaj. Radi ga imamo zaradi nevtralne, skoraj betonske sivine, v kateri so bele črte ravno pravi dodatek, zaradi katerega tonalita ni treba kombinirati z drugimi kamni.
Jožica Curk, u. d. i. a.
Vir fotografij: slike 1, 2, 4–12 arhiv podjetja Mineral, d. d., slika 3 arhiv IMC
V prvem delu sem se odločila za predstavitev pohorskega tonalita, ki je najtrpežnejši in po mojem mnenju tudi najbolj priljubljen slovenski naravni kamen, saj je primeren tako za zunanjo kot notranjo uporabo.
POHORSKI TONALIT
Pohorski tonalit je kamen, na katerega smo Slovenci lahko upravičeno ponosni. Njegovo pravo, geološko ime je granodiorit, komercialno pa ga uvrščamo med granite. Pohorski tonalit pridobivajo v Mineralovem kamnolomu na Cezlaku pri Oplotnici, ki ga že več kot dve desetletji uspešno vodi domačin Marjan Crnič. Začetki pridobivanja pohorskega tonalita segajo dobrih sto let v preteklost.
Danes se tonalit uporablja predvsem za kamnite tlake, stenske in fasadne obloge, kamnita stopnišča in druge izdelke. Številne slovenske ceste in trgi so bili od 19. stoletja tlakovani s tonalitnimi kockami. Zdaj je pogostejša uporaba rezanih, peskanih ali žganih tonalitnih plošč, kocke pa se uporabljajo bolj kot obrobe ali dodatki v tlaku. Najpomembnejši primer uporabe tonalita je Trg republike v Ljubljani arhitekta Edvarda Ravnikarja (slika 1). Na Trg republike ne kaže opozoriti le zaradi količine vgrajenega tonalita, temveč predvsem zaradi raznolikosti obdelave uporabljenega materiala (kocke, robniki, rezane plošče, obrobe …).
Slika 1: Trg republike v Ljubljani
Med opaznejšimi tonalitnimi tlaki je treba omeniti tudi tistega na Grajskem trgu v Mariboru (slika 2). Trg je bil s tonalitnimi kockami tlakovan že konec 19. stoletja, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa ga je na novo zasnoval mariborski arhitekt Bogdan Reichenberg.
Slika 2: Grajski trg v Mariboru
Pohorski tonalit je zaradi belih žil izredno dekorativen, obenem pa tudi zahteven material. Žile lahko potekajo v isti smeri, lahko se združujejo v zrcalne slike ali pa sledijo naključnemu zaporedju ponavljajočih se vzorcev, ki so posledica zaporedne obdelave plošč, izrezanih iz posameznega bloka. Omenjene možnosti se najjasneje izražajo v tlakih, zato se tonalit najpogosteje uporablja prav v parterju. Posebnost je Kongresni center v hotelu Habakuk, kjer se pojavlja niz zanimivih tonalitnih tlakov, ki jim sledimo in po katerih prepoznavamo posamezne prostore. Najznamenitejši je tlak zrcalno postavljenih širokih belih tonalitnih žil v eni od sprejemnih dvoran.
Slika 3: poslovna stavba HIT v Novi Gorici
Slika 4: hotel Habakuk v Mariboru
Slika 5: bar v hotelu Habakuk
Slika 6: atrij Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu
Stopnice kot arhitekturni motiv, kjer se tonalit pogosto uporablja, so redko v celoti masivne. Največkrat je s tonalitnimi ploščami obložena betonska osnova. Kaže omeniti masivno tonalitno stopnišče v poslovni stavbi VO-KA v Ljubljani, delo arhitekta Andreja Mlakarja (slika 5).
Slika 7: poslovna stavba VO-KA v Ljubljani
ŠE O PRIDOBIVANJU IN OBDELAVI TONALITA
Zdaj tonalit pridobivajo s sodobnimi, do okolja prijaznimi postopki, denimo rezanjem z diamantno žico v steni. Ta postopek se v svetu uporablja za rezanje marmornatih blokov, zaradi boljšega izkoristka pa je bil uveden tudi v kamnolomu tonalita na Cezlaku. Prednosti, ki jih ponuja v primerjavi s klasičnim pridobivanjem z miniranjem, so številne: teoretično neomejen obseg reza, saj je mogoče rezati bloke želenih mer, odlična kakovost blokov za nadaljnjo obdelavo (ni toplotnih in mehanskih poškodb), zdravo delovno okolje za zaposlene (odsotnost prahu, vibracij), manj delovne sile … in za tonalit še posebno pomembna visoka kakovost reza, ki omogoča dober izkoristek materiala.
Slika 8: kamnolom tonalita na Cezlaku
Pridobivanje tonalita poteka v etažah na površini. Etaže so visoke od pet do šest metrov. Z diamantno žično žago režejo tako imenovane stene v dolžino okrog 12 metrov. Stena je praviloma odrezana v širini 1,6 metra, kar je obenem že debelina blokov. Odrezani del, »steno«, prevrnejo na pripravljen tampon in grafično razdelijo na raster v velikosti blokov. Prevrnjeno steno razkoljejo v bloke mer 1,6 x 1,8 x 2,9 metra.
Slika 9: tonalitna stena v kamnolomu
Večji nepravilni kosi (tomboloni), zidni kamen in lomljenec so stranski produkt kamnoloma. Uporabljajo se kot gradbeni kamen za oblaganje zidov, opornih zidov in rečnih strug ali pa iz njih izdelujejo kocke in cestne robnike.
Slika 10: tonalitni robniki
Obdelava tonalita zajema razrez masivnih blokov v manjše obdelovance in vso nadaljnjo obdelavo do končnih izdelkov. Bloke režejo (žagajo) večinoma z gatri, v zadnjem času pa tudi z diamantnimi žičnimi žagami.
Klasični postopki obdelave so bili nekdaj ročni, zato je bila raznolikost izdelanih elementov in površin drugačna kot današnja. Tonalitne kocke in robniki so bili ročno klani, obdelava robnikov pa lahko dodatno tudi sekana, špičena, brazdana ali štokana. Z razvojem linijske tehnologije se je spremenil tudi način površinske obdelave granitnih plošč. Plošče ne le polirajo, temveč tudi brusijo, žgejo, peskajo in krtačijo. V zadnjem času se uveljavljajo vedno nove možnosti površinskih obdelav granitnih površin, med katerimi bi opozorila le na nekaj najpogostejših.
Raznolikost površinskih obdelav tonalita
Rezane plošče so temelj za vse nadaljnje postopke površinskih obdelav. Imenujejo se tudi surove ali žagane. Režejo ali žagajo jih z gatri, v zadnjem času tudi z diamantnimi žičnimi žagami. Tako odrezani površini se med seboj razlikujeta glede na proces rezanja. Površine, ki se režejo z žagami z dodajanjem jeklenega granulata, so bolj grobe (surove), medtem ko so površine, ki so odrezane z diamantno žico, bolj gladke. Rezani (z gatrom) tonalit se uporablja na primer za zunanje tlake, saj grobost gatrsko odrezane plošče preprečuje zdrse, kar je še zlasti pomembno pozimi.
Rezane plošče lahko dodatno površinsko obdelajo. V glavnem ločimo dve vrsti površinskih obdelav: gladke in rustikalne.
Fino brušeni tonalit. Granite brusijo na tako imenovani brusni ali polirni liniji. Fino brušenje je zadnja stopnja pred poliranjem. Brušeni materiali se ne svetijo, sicer pa se na pogled in otip le malo razlikujejo od poliranih. Stopnje brušenja so lahko različno visoke, vendar najpogosteje uporabljajo fino brušenje, ki kamnu zgolj odvzema lesk. Fino brušeni tonalit se uporablja za iste namene kot polirani, pogojno pa tudi za tlakovanje manjših zunanjih površin, če ne obstaja možnost zdrsa.
Polirani tonalit je primeren predvsem za vsakršno notranjo uporabo, kot so tlaki, stopnice, obloge, police ... Zaradi obdelave na polirni liniji ima sijoč, bleščeč videz. Bela žila se na sivi tonalitni podlagi najjasneje izriše prav pri tej površinski obdelavi. Polirani graniti se v zunanjem prostoru pojavljajo na fasadah, oblogah, okenskih policah in portalih objektov, zaradi fine površinske obdelave pa so priljubljeni za spomenike, vodomete in druge masivne elemente. Polirane površine so le pogojno primerna izbira za tlakovanje javnih zunanjih prostorov in trgov, saj je možnost zdrsa v mokrem vremenu izredno visoka. Plošče polirajo z linijsko tehnologijo, manjše, zahtevnejše elemente pa tudi ročno.
Slika 11: Mobitelova fontana v Ljubljani
Peskani tonalit priporočajo predvsem za zunanjo uporabo (tlaki, fasade, obloge, masivni elementi ...) in manj v notranjosti prostorov, saj njegova površina ni gladka. Peskanje lahko izvajajo z različnimi granulacijami in pod različnimi pritiski, vendar za peskanje tonalita uporabljajo grobi postopek, ki ustreza trdoti materiala.
Žgani tonalit je zaradi grobe površinske obdelave izredno primeren za vsakršno zunanjo uporabo. Groba struktura mu odvzame vtis urejenosti, površina pa je prijetna na otip. Od peskanega kamna se loči po mnogo bolj grobi strukturi. Granite žgejo linijsko v obratu Podpeč. Postopek žganja se izvaja s posebnimi gorilci, ki se pomikajo nad ploščo pod določenim kotom in tako luščijo zgornjo površino kamna.
Krtačeni tonalit bi lahko imenovali tudi starani tonalit. S krtačenjem predhodno grobo obdelani površini odvzamejo grobe delce, površino pa prefinjeno zgladijo. Krtačijo surove ali žgane plošče. Taka površinska obdelava je vsestransko uporabna, saj zadošča tako zahtevam po manjši drsnosti materiala kot tudi sanitarnim zahtevam (pore so zaprte, površina omogoča preprosto vzdrževanje). Krtačeni tonalit je zato primeren za vsakršno uporabo.
Rustikalne površine so na primer sekane, špičene, štokane in brazdane. Štokanje in špičenje dosegajo s posebnimi kladivi (ročnimi in pnevmatskimi). Glede na gostoto zrn so grobo in fino zrnate. Še bolj hrapave so neravne rustikalne površine, kot so bosirane (grbane ali bunjaste), lomljene in grobo špičene.
EDINSTVENE BELE ŽILE
Tonalit sodi med najizrazitejše slovenske kamne. Prepoznaven je po belih kalcitnih in aplitnih žilah, širokih od nekaj milimetrov do 10 ali več centimetrov, ki so neenakomerno razporejene po sivi zrnasto strukturirani podlagi. Zaradi teh posebnosti je edinstven med svetovno znanimi kamni.
Slika 12: Vzorec tonalita v naravni velikosti
V slovenski arhitekturi ima tonalit poseben položaj. Radi ga imamo zaradi nevtralne, skoraj betonske sivine, v kateri so bele črte ravno pravi dodatek, zaradi katerega tonalita ni treba kombinirati z drugimi kamni.
Jožica Curk, u. d. i. a.
Vir fotografij: slike 1, 2, 4–12 arhiv podjetja Mineral, d. d., slika 3 arhiv IMC
