1 Kaj slovensko gospodarstvo, predvsem pa obrt, lahko pričakuje od vstopa Slovenije v EU?
Velikokrat je slišati kratek odgovor, da bodo dobri pridobili in slabi izgubili. Vendar ne bo povsem tako, ker je treba upoštevati tudi strukturne spremembe oziroma prilaganja, ki jih bo doživelo slovensko gospodarstvo po vstopu v EU. To seveda pomeni, da se bodo nekatere dejavnosti znašle v težavah, druge pa uspevale. Uspešnost podjetij ne bo odvisna zgolj od njih samih.
Pri ocenjevanju posledic si deloma lahko pomagamo z avstrijskimi izkušnjami, ki so še najbolj sveže, saj je Avstrija vstopila v EU v zadnji skupini držav leta 1995. Ob vstopu v EU so bila še najbolj prizadeta srednja podjetja v nekaterih avstrijskih tradicionalnih panogah. Mala so imela s prilagajanjem precej manj težav, dobila so tudi nekaj dodatnega prostora pri zapolnjevanju tržnih niš na notranjem trgu Unije, zaradi poznavanja lokalnih zahtev in povezanosti s kupci pa so bila uspešnejša tudi pri ohranjanju tržnega deleža doma.
Navedeno lahko nekoliko uporabimo pri ocenjevanju perspektiv slovenske obrti, glede na to, da jo sestavljajo predvsem manjša podjetja in obratovalnice. Ne smemo pozabiti še na zelo dobro strokovno usposobljenost slovenskih obrtnikov, ki jo zagotavljajo dualni sistem izobraževanja in mojstrski izpiti. Ti pomenijo določeno prednost pred konkurenco iz držav, ki tega ne poznajo, tako pri nastopu na evropskem notranjem trgu kot tudi doma.
Pozitivne strani vključitve Slovenije v EU:
- poslovne priložnosti, ki jih ponuja velikanski evropski notranji trg z več kot 450 milijoni prebivalcev;
- vključitev v gospodarsko in politično stabilen prostor;
- nemoten in cenejši dostop do notranjega trga EU (odprava carinskih in drugih stroškov na mejah, poenotenje standardov in tehničnih zahtev, boljša logistika …);
- cenejši in hitrejši dostop do finančnih sredstev;
- cenejši in hitrejši dostop do novih tehnologij in znanj;
- prevzem evropske zakonodaje, ki je sodobna in podjetniško naravnana;
- velike možnosti tudi za male obrtnike, zlasti v sosednjih regijah;
- več plačilne discipline in poslovne etike;
- možnosti pri povezovanju notranjega trga EU s trgi držav nekdanje Jugoslavije.
Vključitev bo prinesla tudi vrsto negativnih ali nezaželenih posledic:
- težave zaradi globalizacije;
- povečana konkurenca;
- potrebne strukturne spremembe, zlasti na obmejnih območjih;
- povečana brezposelnost v prvem obdobju;
- dražja država.
Pri vsem kaže posebej opozoriti še na nekaj: velikokrat pozabljamo, da bodo EU po 1. maju sestavljale tudi države pristopnice. To so Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska, Litva, Latvija, Estonija, Malta in Ciper. Pogoji poslovanja s temi državami bodo za slovenska podjetja enaki kot pogoji s sedanjimi članicami EU. Ne smemo pozabiti tudi na konkurenco iz teh držav na slovenskem trgu, ki utegne biti v nekaterih sektorjih, na primer gradbeništvu, precej ostrejša kot konkurenca iz sedanjih držav članic. In še nekaj: zveni sicer banalno, vendar se pogosto dogaja, da pozabljamo, da bo tudi slovenski trg del notranjega trga EU ter bodo vsi predpisi in pogoji poslovanja, ki veljajo na notranjem trgu, veljali tudi na slovenskem.
2 Notranji trg EU – prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala
Tako imenovani notranji trg EU bo po 1. maju štel 450 milijonov prebivalcev. Opredeljen je kot območje brez notranjih meja, na katerem so zagotovljene štiri svoboščine, ki se nanašajo na prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala.
Uresničevanje teh svoboščin omogoča, da gospodarski subjekti izdelujejo in prodajajo svoje proizvode skladno s sistemom svobodne konkurence v tisti državi članici EU, v kateri so razmere zanje najugodnejše. Prav tako lahko kjerkoli ustanavljajo podjetja in svobodno izbirajo vire financiranja. Delavci imajo svoboden dostop do delovnih mest kjerkoli v Uniji in se s svojo družino lahko nastanijo v katerikoli državi članici. Sistematično preverjanje in nadzor, ki sta potrebna za zagotovitev spoštovanja predpisov, potekata znotraj notranjega trga, in ne več ob prehodu državnih meja.
2.1 Prosti pretok blaga
Od navedenih štirih svoboščin zavzema prosti pretok blaga z gospodarskega vidika najpomembnejše mesto. Za nemoten pretok blaga pa je nujno poenotenje carinskih pogojev.
2.1.1 Carinsko poslovanje
Slovenija bo vstopila v carinsko unijo, kar bo prineslo:
- odpravo vseh carinskih dajatev;
- odpravo vseh dajatev z enakovrednim učinkom (davki, takse, stroški statističnega spremljanja …);
- prepoved diskriminatornega obdavčenja uvoženega blaga;
- prepoved količinskih omejitev (kontingentov);
- prepoved ukrepov z enakovrednim učinkom (ukrepi, ki niso v neposredni povezavi s prehodom blaga prek meje, vendar pomenijo večjo oviro kot za domače blago, na primer strog fitosanitarni pregled).
Treba je še opozoriti, da 1. maja 2004 nehajo veljati vsi trgovinski sporazumi, ki jih ima Slovenija sklenjene s tretjimi državami, to je tistimi, ki niso članice EU. Slovenija bo prevzela vse sporazume, ki jih je sklenila EU (pridružitvene sporazume, sporazume o prosti trgovini, enostranske ukrepe …), zato se bodo pogoji menjave za nekatere države poslabšali (denimo za Hrvaško in Makedonijo), za tiste, s katerimi Slovenija nima SPT, vendar jih ima EU (na primer sredozemske države), pa se bodo izboljšali.
2.1.2 Harmonizacija tehnične zakonodaje
Za nemoten pretok blaga je poleg carinskih pogojev treba poenotiti tudi tehnične zahteve za proizvode, skupaj s postopki za ugotavljanje in potrjevanje izpolnjevanja teh zahtev.
Uvajanje oziroma harmonizacija tehnične zakonodaje je, zgodovinsko gledano, potekala v dveh fazah. Na začetku so države članice poskušale zelo natančno določiti tehnične zahteve za proizvode. To je bil tako imenovani sektorski prestop, ki velja za proizvode, kot so hrana, zdravila in tisti, ki so potencialno nevarni, vendar so v splošni rabi (na primer motorna vozila). Praksa je pokazala, da je ta pristop preveč zapleten in zamuden ter ne omogoča želenega napredka. Zato so se odločili za drugačno usklajevanje in uvedli tako imenovani novi pristop (new approach).
Novi pristop tehnične harmonizacije v primerjavi s sektorskim opredeljuje le bistvene zahteve. Te so določene v direktivah EU (direktive ali smernice so zakonski dokumenti EU, ki se uvrščajo v tako imenovano sekundarno zakonsko regulativo; določajo le končni rezultat, državam članicam pa prepuščajo obliko in način izvedbe). V skladu s tem direktive opredeljujejo le spodnjo mejo varnosti in zaščite javnega zdravja potrošnikov in okolja, podrobne določbe pa prepuščajo evropskim standardom EN.
Tudi pri standardih ločimo običajne in harmonizirane evropske standarde. Po naročilu evropske komisije jih je izdelal izbrani evropski organ za standardizacijo in so objavljeni v uradnem listu EU. Vendar je treba poudariti, da uporaba kakršnihkoli standardov (tudi harmoniziranih) ni obvezna. Proizvajalec lahko tudi drugače dokazuje skladnost svojega izdelka z direktivami EU, vendar je to teže in zamudnejše.
S tem, ko je država harmonizirala svojo tehnično zakonodajo z zakonodajo EU, pomeni, da je sposobna jamčiti, da vse blago na njenem trgu ustreza zahtevam skupnosti. Prav tako mora biti na svojem ozemlju sposobna zagotoviti prost pretok vsega blaga, ki izhaja iz drugih držav članic Unije. Skladno s tem za delovanje sistema ni potrebna le ustrezna zakonodaja v vseh državah članicah, ampak tudi splet tehničnih in drugih elementov za zagotavljanje učinkovitega izvajanja zakonodaje in nadzora. Harmonizacija zakonodaje torej ni zgolj prevod direktiv, ampak je treba vsebino direktiv vgraditi v gospodarski sistem, to je zagotoviti ustrezno pravno podlago za tehnične predpise, preostale predpise s tega področja uskladiti z novo zakonodajo, uskladiti mednarodne pogodbe, zagotoviti ustrezno infrastrukturo (testne laboratorije …) in ustrezen tržni nadzor ter drugo.
Če je proizvajalec upošteval vse potrebne smernice novega pristopa oziroma izdelal proizvod v skladu s harmonizirano tehnično zakonodajo, ga lahko označi s CE. Znak CE pomeni dokaj novo označbo, ki se hitro uveljavlja in razširja na enotnem evropskem trgu. Postaja pravi »potni list« za prosti pretok blaga. Znak CE na izdelku je namenjen državnim nadzornim organom, saj pomeni, da je proizvod v vsem usklajen s tehničnimi predpisi EU.
Zaradi pogostega zamenjevanja je treba poudariti, da CE ni znak kakovosti, ampak obvezen znak, s katerim se označuje skladnost z zahtevanimi predpisi. Znaki za kakovost so prostovoljni znaki, s katerimi se označujejo ali poudarjajo določene značilnosti nekega proizvoda. CE v primerjavi z znaki kakovosti in drugimi prostovoljnimi znaki tudi ne pomeni nobene prednosti proizvajalca pred konkurenti, saj so vsi zavezani sprejeti enake harmonizirane zahteve, da lahko nastopajo na enotnem evropskem trgu. Znak CE je tako nujno potreben, vendar pomeni le pogoj za prost dostop do enotnega trga EU, sam po sebi pa seveda še ne zagotavlja, da se bo proizvod dobro ali sploh prodajal.
2.2 Prosti pretok oseb
Prosto gibanje oseb med državami EU je tudi temeljna državljanska pravica, ki je odločilno zaznamovala zadnje desetletje evropskega združevanja. Vendar o povsem prostem gibanju oseb še ne moremo govoriti, saj lahko posameznik v drugi državi članici biva dalj časa le, če tam dela, študira, je upokojen ali ima dovolj svojih sredstev za preživljanje oziroma ne pomeni socialnega bremena za državo gostiteljico. Omejitve se lahko uvedejo tudi zaradi zaščite javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja, na primer ob izbruhu nevarnih epidemij.
Glede prostega gibanja delavcev pa velja, da lahko vsak državljan države članice EU, ne glede na svoje prebivališče, v drugi državi članici sprejme in opravlja delo kot delojemalec po predpisih, ki veljajo za poslovanje državljanov te države.
2.2.1 Prehodno obdobje pri prostem pretoku oseb
Leta 2001 je EU postavila zahtevo in v pristopnih pogajanjih tudi dosegla prehodno obdobje pri prostem pretoku oseb po vstopu novih članic, ki velja za vse kandidatke, razen za Ciper in Malto. Prehodno obdobje, katerega cilj je postopna liberalizacija trga delovne sile, vendar najpozneje v sedmih letih, bo lahko uveljavljala vsaka država članica po svoji presoji v skladu s svojimi potrebami. Glavni pobudnici za prehodno obdobje sta bili Nemčija in Avstrija, ki bosta ob širitvi najbolj čutili priseljevanje iz novih pridruženih držav. Obveljal je dogovor, da:
lahko vsaka država članica dve leti po vstopu novih članic ohrani nacionalne ukrepe za zaščito svojega trga delovne sile, vendar mora iskalce zaposlitve iz novih članic prednostno obravnavati glede na iskalce zaposlitve iz tretjih držav;
lahko vsaka država članica zahteva in dobi dodatno podaljšanje nacionalnih ukrepov za tri leta;
je možno tudi dodatno podaljšanje za nadaljnji dve leti za tiste države članice, ki to utemeljijo z dejanskimi oziroma grozečimi motnjami na svojem trgu delovne sile.
Na drugi strani si je Slovenija v pristopnih pogajanjih izbojevala pravico, da lahko po načelu vzajemnosti uvede enake omejitve za delavce iz držav EU, ki bodo omejevale zaposlovanje slovenskim državljanom.
Kar nekaj držav članic je v začetku menilo, da ne bo imelo večjih težav s priseljevanjem, vendar so se na koncu prav vse odločile, do bodo uvedle prehodno obdobje vsaj dveh let.
Med državami pristopnicami ni nobena zahtevala prehodnega obdobja, vendar lahko izjemoma uporabijo tako imenovano varnostno klavzulo, ki jim omogoča, da lahko ob resnih motnjah na trgu delovne sile začasno uvedejo omejitve za prosti pretok (omejitev morata odobriti evropska komisija in svet EU).
2.2.1 Priznavanje poklicnih kvalifikacij
Pri prostem pretoku oseb pomenijo veliko oviro nacionalne regulacije poklicev, saj so navadno vezane na nacionalne izobraževalne sisteme. Da bi to oviro odstranili ali vsaj močno zmanjšali, je bil vzpostavljen sistem vzajemnega priznavanja poklicnih kvalifikacij. Zelo pomembno vlogo je odigral tudi na področju obrti, saj je ta v različnih članicah EU različno opredeljena in uveljavljena, nekatere države pa je sploh ne poznajo.
Če prosilec ne izpolnjuje kvalifikacijskih pogojev, ki so določeni z zakonom države, v kateri želi opravljati obrt, mora po direktivah EU izpolnjevati naslednje pogoje za opravljanje dejavnosti:
1. da je šest zaporednih let opravljal samostojno dejavnost ali bil odgovorna oseba za vodenje podjetja;
2. da je tri zaporedna leta opravljal samostojno dejavnost ali bil odgovorna oseba za vodenje podjetja, pri čemer lahko dokaže, da je za ta poklic opravil vsaj triletno predhodno usposabljanje, potrjeno s certifikatom, ki ga prizna država, oziroma po mnenju pristojnega telesa povsem izpolnjuje njegove zahteve;
3. da je tri zaporedna leta opravljal samostojno dejavnost, pri čemer lahko dokaže, da je ta poklic opravljal najmanj pet let kot nesamostojno dejavnost (bil zaposlen kot delavec);
4. da je bil pet zaporednih let na vodilnem položaju, pri čemer je najmanj tri leta delal na tehničnih delovnih mestih in bil odgovoren za enega ali več oddelkov v podjetju, če lahko dokaže, da je za ta poklic opravil najmanj triletno predhodno usposabljanje, potrjeno s certifikatom, ki ga prizna država, oziroma po mnenju pristojnega poklicnega ali strokovnega telesa povsem izpolnjuje njegove zahteve.
2.2.2 Schengenski sporazum
Schengenski sporazum je bil uveljavljen leta 1995, ko je bil odpravljen nadzor na notranjih mejah schengenskega območja, za prestop zunanje meje pa so bila uveljavljena skupna pravila. Tako se lahko ljudje, ko vstopijo na schengensko območje, in tisti, ki tam živijo, prosto gibljejo po vseh državah podpisnicah sporazuma. Na zunanjih mejah je vstop za državljane schengenskega območja lažji in hitrejši, saj lahko vstopajo z osebno izkaznico, na letališčih so poenostavljeni postopki, na cestnih mejnih prehodih so jim namenjene posebne vstopne kolone … Države podpisnice sporazuma lahko vzpostavijo mejni nadzor na notranjih mejah le izjemoma, na primer zaradi širjenja bolezni, vendar za to potrebujejo soglasje drugih podpisnic sporazuma. Nadzor je praviloma lahko le kratkotrajen.
Z amsterdamsko pogodbo leta 1997 so se države članice odločile za vključitev schengenske zakonodaje v pravni red EU, tako da zdaj o vseh pravilih prostega pretoka oseb odločajo evropske ustanove. Poleg tesne povezave z enim temeljnih načel EU oziroma evropskega notranjega trga – prostega pretoka oseb – se schengenski sporazum navezuje tudi na skupno politiko pri notranjih zadevah in pravosodju.
Z vstopom srednje- in vzhodnoevropskih držav v EU se bo zunanja meja schengenskega območja avtomatično pomaknila na vzhod in jug, saj bodo nove članice morale sprejeti schengensko zakonodajo. EU zato že nekaj časa pomaga kandidatkam, tako strokovno kot finančno, pri uresničevanju skupnih pravil in postavitvi informacijskega sistema.
Schengenski kontrolni sistem, ki ga izvaja policija, je eden izmed treh na zunanjih mejah EU. Drugi sistem je carinski nadzor, ki ga izvaja carina ne le v imenu svoje države, ampak tudi vseh držav članic Unije. Tretji sistem pa zajema fitosanitarni in drugi inšpekcijski nadzor.
Slovenija naj bi do konca leta 2005 v celoti izpolnjevala pogoje za varovanje zunanje meje EU po schengenskih standardih in pričakuje, da bo v začetku leta 2006 kot članica Unije tudi povsem vključena v schengenski sistem. To pomeni, da bo do takrat opuščen nadzor na mejah s sosednjimi članicami. Vendar se po nekaterih informacijah zatika pri EU, ker naj bi se dograditev oziroma prilagoditev zdajšnjega schengenskega informacijskega sistema povečanemu številu članic zavlekla, kar bo seveda zavleklo tudi polno vključitev novih članic. Slovenija bo morala že z vstopom v EU izpolnjevati del zahtev schengenskega sporazuma na 670 kilometrov dolgi meji s Hrvaško, in sicer tisti del, ki se nanaša na usklajeno vizumsko politiko v EU, standarde nadzora zunanjih meja in boj zoper ilegalno priseljevanje. Drugi del schengenske zakonodaje, ki pomeni zlasti opustitev kontrol na notranjih mejah članic EU, izdajanje skupnih vizumov in čezmejno sodelovanje, pa je vezan na vključitev v tako imenovani schengenski informacijski sistem II. Šele ko se bo Slovenija polnopravno vključila v ta sistem, bo lahko posebna ocenjevalna skupina ugotavljala, ali je sposobna izvajati schengenski pravni red. Pozitivna ocena pa bo prvi pogoj, da bo ministrski svet EU lahko sprejel odločitev za popolno vključitev Slovenije.
2.2.3 Državljanstvo v EU
Z maastrichtsko pogodbo je EU podelila vsem državljanom držav članic tudi državljanstvo EU. To državljanstvo ne zamenjuje nacionalnega, temveč dopolnjuje, predvsem kar zadeva državljanske pravice pri volitvah v EU. Tako bodo tudi slovenski državljani, živeči v drugih državah članicah, imeli pravico voliti in biti voljeni v evropski parlament ter sodelovati na lokalnih volitvah v državi stalnega bivališča. Enake pravice bodo seveda imeli tudi državljani drugih držav članic s stalnim bivališčem v Sloveniji.
Državljani EU so v tretjih državah upravičeni tudi do zaščite diplomatskih in konzularnih predstavništev katerekoli države članice.
2.3 Prosti pretok storitev
V EU storitve pomenijo jedro gospodarske rasti. Sestavljajo skoraj 60 odstotkov dodane vrednosti gospodarstva, v zunanjetrgovinski menjavi pa je njihov delež približno 25-odstoten. V storitvenem sektorju, kjer so v ospredju transportne, turistične, finančne in druge poslovne storitve, je zaposlenih okrog sto milijonov ljudi. Storitve so poleg tega povezovalni člen in bistveni element za nemoteno delovanje celotnega notranjega trga.
Za pretok storitev, podobno kot za blago, osebe in kapital, na notranjem trgu EU ni več meja. To pomeni, da zanje ne veljajo več carinski nadzor in druge oblike necarinskih zaščit oziroma ovir. Vsaka pravna ali samozaposlena oseba, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje neke dejavnosti v domači državi, opravlja enako dejavnost kjerkoli v EU. Pri tem lahko potuje v drugo državo, da bi storitve ponujala tam, ali pa storitve ponuja od doma po ustreznih komunikacijskih poteh (na primer svetovanje po e-pošti).
Temeljni načeli prostega pretoka storitev v EU sta svoboda opravljanja storitev in pravica do ustanavljanja. Ta zajema pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba ter pravico do ustanavljanja in vodenja podjetij pod pogoji, ki jih za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se ustanovitev opravi.
Kar zadeva obrtne storitve, ni prehodnih obdobij ali omejitev. Izjemi sta Avstrija in Nemčija, ki sta si izpogajali, da lahko v gradbenem in socialnem sektorju največ sedem let po vključitvi novih članic uveljavljata omejevalne ukrepe za napotene delavce iz novih držav EU (kot napoteni delavci se štejejo tisti, ki so zaposleni v podjetju s sedežem v določeni državi, delo pa opravljajo v drugi državi). Slovenija si je po načelu vzajemnost izpogajala pravico, da uvede enake omejitve za nemške ali avstrijske delavce, napotene na delo v Slovenijo.
Avstrija in Nemčija bosta lahko uporabljali omejevalne ukrepe, to je nacionalne ukrepe ali ukrepe iz dvostranskih sporazumov v naslednjih sektorjih:
Avstrija:
– storitve za rastlinsko predelavo, urejanje parkov,
– obdelava naravnega kamna,
– proizvodnja kovinskih konstrukcij in njihovih delov,
– gradbeništvo s sorodnimi panogami,
– poizvedovalne aktivnosti in varovanje,
– čiščenje objektov in opreme,
– nega na domu,
– socialno varstvo brez nastanitve;
Nemčija:
– gradbeništvo s sorodnimi panogami,
– čiščenje objektov in opreme,
– druge storitve.
Slovenski obrtniki bodo tako lahko takoj po vstopu Slovenije v EU, razen kar zadeva navedene omejitve v Nemčiji in Avstriji, iz Slovenije opravljali svoje storitve v katerikoli sedanji in prihodnji članici EU, seveda pod pogoji, ki jih posamezne države zahtevajo tudi od svojih nacionalnih ponudnikov. In nasprotno – tudi obrtniki iz sedanjih in prihodnjih držav EU bodo lahko neovirano opravljali storitve v Sloveniji pod pogoji, ki veljajo za slovenske obrtnike.
2.4 Prosti pretok kapitala
Prosti pretok kapitala pomeni vse transakcije s finančnim in realnim premoženjem (na primer nepremičninami) med pravnimi in fizičnimi osebami na območju držav članic EU ter vse tovrstne transakcije med navedenimi osebami z območja držav članic EU (rezidenti EU) s pravnimi in fizičnimi osebami tretjih držav (nerezidenti EU).
Ker se velikokrat postavljajo vprašanja, kaj zajemajo kapitalske transakcije, v celoti navajamo klasifikacijo kapitalskih tokov, kot jih določa evropska direktiva iz leta 1988 (88/361/EEC), s katero je bilo uveljavljeno načelo prostega pretoka kapitala.
Ti kapitalski tokovi so:
- naložbe v nepremičnine;
- posli z vrednostnimi papirji, s katerimi se navadno trguje na kapitalskem trgu;
- posli z enotami skladov oziroma investicijskimi kuponi;
- posli z vrednostnimi papirji in drugimi instrumenti, s katerimi se navadno trguje na denarnem trgu;
- posli v zvezi s tekočimi ali depozitnimi računi pri finančnih institucijah;
- krediti, povezani s komercialnimi posli ali ponujanjem storitev;
- finančna posojila in krediti;
- garancije in druga jamstva;
- transferji v povezavi z zavarovalniškimi pogodbami;
- osebna kapitalska gibanja (posojila, darila, dote, zapuščine, poravnava dolgov priseljencev v državo prejšnjega bivanja, premoženjski transferji priseljencev, transferji prihrankov priseljencev v državo prejšnjega bivanja);
- fizični izvoz in uvoz kapitala (vrednostni papirji, plačilna sredstva);
- druga kapitalska gibanja (zapuščinski davek, odškodnine, če imajo naravo kapitala, povračila ob odstopanjih od pogodbe, če gre za kapitalske posle, royalties …).
Marjan Ravnik, svetovalec generalnega sekretarja Obrtne zbornice Slovenije
