Pogovor z oblikovalcem Oskarjem Kogojem je potekal v prijetnem ozračju njegovega studia brez umetnih klimatskih naprav, medtem ko je bilo zunaj 35 stopinj Celzija. Njegov studio je urejen tako, da kar sili k ustvarjalnemu snovanju.
 
Oskar Kogoj se je pošalil, da njegov studio leži nad nekdanjo gnojno jamo, še pred tem je bilo tam svetišče – in zdaj je ustvarjalno svetišče. Zanimivo, kako se stvari v življenju obrnejo!

 
Z enim samim pogledom bi v studiu težko zajela vse detajle, vso ponujajočo se lepoto, ki jo zna oblikovalec opaziti in izluščiti iz vsega, kar ga obdaja, pa naj bo to kamen, kos lesa ali oblika, ki jo iz narave vnese v svoje snovanje, propeler iz orehovega lesa, sprehajalna palica … Povsem drugačen občutek je piti vodo iz navadnega kozarca ali kozarca iz masivnega modrega stekla z vtisnjenim okroglim zlatim pečatom.
 
Oskar Kogoj je oblikovalec svetovnega slovesa, pa vendar je ostal v rojstnem Mirnu, vasi, ki se razteza ob spodnjem toku reke Vipave. Pravi, da zato, ker je vedno z eno nogo v svetu. Šolal se je na srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani, pozneje pa študij nadaljeval v Benetkah. Kot oblikovalec meni, da je življenje ena sama raziskava. Vsaka dežela ima svoje posebnosti, ki so nastale iz tradicije. To bi morali vedno znati uporabiti, jo nadgraditi. V vsaki slovenski pokrajini se tradicija izraža zlasti v bivalni kulturi. Primorska ima denimo svoj tip hiše, ki se stika s furlansko kulturo. Naši predniki so znali živeti z naravo in so z občutkom uporabljali naravne materiale, na primer Furlani so posegali po okroglih, rečnih kamnih, vedno po tistem, kar jim je bilo pri roki.

Kogoj je tudi pri gradnji svoje hiše uporabil materiale iz domačega okolja. Ko sem ga povprašala o talnih oblogah, je pokazal na kamen v studiu – črn kamen, skoraj prepojen s školjkami. Pri njem je najti vse vrste materialov, od črnega do »repenjskega« kamna, s katerim je tlakovan vhod v galerijo in v katerega je v Milanu odeta nemška banka. Kraški kamni krasijo marsikatero stavbo na Dunaju, v Benetkah …
 
Prav tako kot tla so v prostoru pomembne tudi obloge sten in stropov. Včasih je bila zelo razširjena iverna plošča, vendar se je izkazalo, kako strupena je lahko, da uničevanja narave s stroji niti ne omenjamo. V eni izmed galerijskih sob so tla izdelana iz resonančne pokljuške smreke, ki deluje zdravilno. V prodajni galeriji so tla obložena z oniksom, ki očara s svojo lepoto, da se človeku zdi kar škoda stopiti nanj. Prav tako je zanimiv ptičji javor, s katerim je obložena kuhinja, razstavljena v galeriji, ne le zaradi lepote, ampak tudi zaradi točk, ki imajo zaradi svoje strukture zbrano energijo.
 
Resonančni les se uporablja za izdelavo glasbil, prav tako pa ni vseeno, na kaj stopi naša noga zaradi vibracij, ki jih tla oddajajo in spodbujajo tako duhovno kot tudi fizično rast. Včasih pozabljamo tudi na premaze in uporabo različnih lepil v izdelkih.
Pri lesovih ne bi smeli zanemarjati nobenega, vsak zase je čudovit. Zanimiva je murva, s katere listi smo včasih hranili sviloprejke. Svila, plemeniti material, v katerega se prelivajo energije drevesa, vse to ima globlji pomen. Tudi les akacije je čudovit, včasih namenjen le za kole v vinogradih, danes pa uporaben za marsikaj, tudi okna.
 
Atelje kot delovni prostor je sicer nabit, vendar ne daje vtisa nasičenosti, ampak deluje harmonično. Vsaka stena ima svojo vibracijo, odvisno od moči, pravi Oskar Kogoj. Slika Mone Lize bi na primer zahtevala isto steno. Zakaj? Ker je energijsko močna. To je stvaritev, ki izžareva tisto, kar je umetnik vanjo vložil.


Narava je bila vedno naša učiteljica. Vse njeno kraljestvo, rastlinski, mineralni svet.… je na voljo človeku. Poglejte češnjo! Kaj vse nam ponuja to drevo: lepoto, ko je odeta v bel cvet, rdeče sadeže, čudovit les.… Ko jo človek opazuje, se ji mora pokloniti. Za tako dojemanje pa potrebujemo duhovno razvitost. 
Slovenija je majhna dežela, vendar raznolika in z bogato kulturno dediščino. V šolah bi morali bolj poudarjati življenjske vrednote in način življenja naših prednikov. Včasih so jedli z leseno žlico, kako pa je zdaj? V kulturni prostor so vdrli sistemi, ki so povsem nečloveški, barbarski. Nekatere skupine nam vsiljujejo odnose, nismo svobodni, mladi ljudje ne morejo uspeti, dela se strokovni kriminal, kot je na primer oblaganje kraških kleti s ploščicami … Včasih pozabljamo, da so mladi naša prihodnost. »Mi smo imeli zelo dobre čuitelje,« meni Oskar Kogoj. Plečnika še danes ne dojemamo in ne razumemo povsem. Ni vsakomur dano občutiti, kaj se dogaja v prostoru. On je imel izredno znanje o obliki in prostoru, kar kažeta njegova okrogla soba, omara iz smrekovega lesa.… energije se v krogu obnašajo drugače kot v kvadratu. Plečnik je doživel marsikaj hudega. Do svojih ljudi smo velikokrat mačehovski, veličino znanja pa je treba dojeti in razumeti. Človeku bi morali služiti z resnico.
 
Zadnje čase se Oskar Kogoj ukvarja tudi s kulinariko. Izziv mu pomeni slovenska potica – »gobanca« – oziroma glineni modeli zanjo. V Sloveniji imamo veliko znanja in tradicijo na področju keramike. »Priprava potice je bila vedno dogodek v družini. Bilo je lepo – vsa priprava od izbire sestavin do vzhajanja. Praznino, domače razpoloženje je pričaral vonj po sveže pečeni potici.« Kogoja skrbi dekadenca, ki se skriva za kmečkim turizmom. Izdelka ne moremo več razumeti le z materialnega vidika, ampak ga je treba dojemati na ravni energij, ki jih oddaja. Skandinavci imajo na primer povsem drugačen odnos do narave, kar se izraža tako pri njihovih izdelkih kot načinu življenja.
 
Za Oskarjem Kogojem je več kot tristo razstav, v zadnjem času je bila odmevna tista v Dioklecijanovi palači v Splitu, kjer so se mu zahvalili z besedami: »Hvala ti, veliki meštre!« Razstava na Danskem, v deželi oblikovalcev, ki jo je organiziral Peter Krei ob predstavitvi Slovenije, je doživela velik uspeh. Oktobra pa se pripravlja razstava v Nuku, ki bo nosila pomenljiv naslov Skrivnosti.
 
In za konec? »Naj se imajo Slovenci radi med seboj! Hudobija, kruti materializem, osiromašenje duha, premalo zavedanja, vse se v Sloveniji rado spolitizira. Naše ljudstvo je ogroženo od lastnih ljudi, veliko dela in trpi … Pa vendar ni tako črno, kajti prihaja zlata doba.«
 
Še zelo veliko misli in ugotovitev bi lahko napisali, vendar bi vse bogate življenjske izkušnje in spoznanja težko stlačili v dobro uro pogovora, kajti celo Oskarju Kogoju se je dogajalo, da je ena misel prehitevala drugo, toliko bi še lahko povedal. Umetniku hvala za pogovor in čas, ki si ga je vzel za nas, z željo, da bi ga v našem prostoru dojeli tako, kot si zasluži, in se od njega naučili tisto, kar je on že spoznal.