N. Slak: Na Ministrstvu za pravosodje vodimo postopke za imenovanje sodnih izvedencev za različna strokovna področja, denimo za čevljarstvo, gradbeništvo, medicino, varstvo pri delu. Za sodnega izvedenca se lahko prijavi vsakdo, kdor izpolnjuje pogoje, ki jih določa zakon o sodiščih. To so univerzitetna izobrazba, šest let delovnih izkušenj na ustreznem področju in strokovno znanje. Kandidat vloži prijavo, in če vloga ni popolna, ga pozovemo, da jo dopolni. Potem kandidate povabimo na pripravljalne seminarje, na katerih predelajo vsebine, ki se preverjajo na izpitu za sodnega izvedenca. Ta izobraževanja sicer niso obvezna, saj se posameznik lahko tudi sam pripravi na izpit. Med kandidati pa so precej priljubljena, saj obsegajo posebna strokovna znanja za posamezna področja izvedenskega oziroma cenilskega dela. Vodje seminarjev poudarijo pomembnejšo vsebino, teorijo podkrepijo s praktičnimi primeri in povedo, kaj se od udeležencev pričakuje na izpitu.



Seminarje torej vodijo zunanji strokovnjaki.

N. Slak: Da. Že pri snovanju vsebine in programa seminarja na ministrstvu sodelujemo z različnimi strokovnimi društvi ali združenji. Na seminarjih največkrat predavajo profesorji z ustreznih fakultet. Seminarji zajemajo tudi tako imenovano splošno vsebino – obsegajo temeljna znanja s področja organizacije in delovanja pravosodja in sodstva, osnove sodnih postopkov, pravila o dokazovanju ter zakonske določbe o pravicah in dolžnostih izvedencev. Na seminarjih kandidati dobijo tudi obsežno gradivo za izpit in se okvirno dogovorijo, kdaj bi ga opravljali. Za priprave potrebujejo približno od štiri mesece do pol leta.

Ali preverjanje kandidatov poteka na ministrstvu?

N. Slak: Po zakonu o sodiščih lahko preverjamo znanje in strokovnost kandidata na dva načina. Kandidat lahko opravlja izpit na strokovni instituciji, ki jo določi ministrstvo in katera zanj izda ustrezno priporočilo oziroma mnenje (denimo Zdravniška zbornica Slovenije), ali pa opravlja izpit pri posebni komisiji na pravosodnem ministrstvu.

Osredinimo se na sodne izvedence. Je na tem področju dovolj kandidatov?

N. Slak: Kandidatov za sodne izvedence je zelo veliko. Prav zdaj potekajo izpiti za kandidate za sodne izvedence in cenilce strojev in nepremičnin. To področje je široko in zanimivo. Vanj sodijo zelo raznolike dejavnosti – od rudarstva do nakita, draguljev.

Sodnih izvedencev za talne obloge pa je malo. Na spletnih straneh pravosodnega ministrstva so navedeni le štirje.

N. Slak: Da. Za talne obloge je malo sodnih izvedencev. Ker jih je primanjkovalo, smo pred dvema letoma imenovali kandidata z nižjo izobrazbo od zahtevane. Po zakonu je namreč mogoče tudi to. Kandidat se je udeležil seminarja za gradbeno stroko in komisija je temeljito preverila njegovo strokovno znanje. Kot vsi kandidati je pripravil seminarsko nalogo, v kateri je predstavil svoje področje dela in analiziral konkreten primer.

Zakaj je malo zanimanja za sodne izvedence za talne obloge?
D. Žlajpah: Na to vprašanje bi laže odgovorili tisti, ki delujejo na omenjenem področju. Specializirana področja v gradbeništvu, denimo talne obloge in kamnoseštvo, imajo res šibko tovrstno podporo. Menim, da je temeljnih vzrokov več. Delo sodnega izvedenca je zelo zahtevno, naporno in odgovorno. Izvedenec mora dobro poznati svoje strokovno področje, imeti ustrezne izkušnje in primeren nastop. Obenem mora biti tudi splošno razgledan. Verjetno so tudi strokovnjaki, ki bi jih zanimalo delo sodnega izvedenca, a imajo nižjo izobrazbo, kot zahteva zakon. Zakon sicer dopušča tudi nižjo izobrazbo od univerzitetne, a le v določenih okoliščinah. Sodni izvedenec mora biti pri svojem delu nepristranski in neodvisen.
Ker je nagrada za delo sodnega izvedenca praviloma nižja od zaslužka strokovnjaka iz podjetniške dejavnosti, je izvedenec ali nekdo, ki razmišlja o tem delu, potisnjen pred dodatno izbiro: bo del časa in energije kljub nižjemu zaslužku posvetil izvedenstvu ali pa se bo raje posvetil samo delu v podjetju.

Kako bi lahko spodbudili več zanimanja za sodne izvedence na področjih, kjer jih primanjkuje?

N. Slak: Najprej se s pomanjkanjem sodnih izvedencev srečajo sodišča, ko za določen primer ne najdejo izvedenca. Takrat nas pogosto pokličejo na ministrstvo, mi pa jih usmerimo na strokovna združenja, kjer najbolj poznajo strokovnjake v podjetjih in na fakultetah. Zgodi se tudi, da k nam pridejo strokovnjaki, ki so že sodelovali s sodiščem, a ker niso imeli statusa sodnega izvedenca, so jih ta usmerila k nam, da ga pridobijo. S takim usmerjanjem in povezovanjem strokovnjakov, združenj in sodišč poskušamo spodbuditi tiste, ki bi lahko bili sodni izvedenci.

Sodni izvedenec mora imeti ustrezno strokovno znanje. Verjetno pa to ne zadostuje, saj narava dela zahteva osebnostno zrelost in etično držo. Ali komisije opravljajo s kandidati tudi pogovore in preverijo njihove osebnostne lastnosti?

N. Slak: Zakon dopušča možnost, da se preveri osebnostna primernost kandidata. Ker pa je seminarjev in kandidatov veliko, navadno ne opravljamo tovrstnih pogovorov. Če je delovanje kakšnega sodnega izvedenca sporno, ga povabimo na pogovor in preverimo njegovo osebnostno primernost za to delo. Strokovna društva povabijo sodne izvedence, da se jim pridružijo in kot člani podpišejo etične kodekse.

Sodni izvedenci so bili imenovani za nedoločen čas. S spremembo zakona o sodiščih iz leta 2000 pa so menda imenovani le za pet let. Kako je s tem?

N. Slak: Sodni izvedenci so še vedno imenovani za nedoločen čas, vendar morajo izpolnjevati določene pogoje, ki jih preverjamo na pet let. Zakonske spremembe iz leta 2000 se namreč nanašajo na zahtevo, da se izvedenci sproti strokovno izpopolnjujejo in izobražujejo. Ministrstvu morajo vsakih pet let predložiti dokazila, da so opravili zahtevane seminarje. Programe teh seminarjev pripravimo na ministrstvu v sodelovanju s strokovnimi združenji, ki spremljajo novosti in spremembe zakonodaje, zato lahko bolj kompetentno presodijo, katera nova strokovna znanja so potrebna. Če sodni izvedenci ne predložijo dokazil o izpopolnjevanju, je to razlog za njihovo razrešitev.

D. Žlajpah: Imenovanje sodnega izvedenca za nedoločen čas ne pomeni, da se je posameznik »enkrat za vselej« dokazal ter da se mu ni več treba izobraževati in spremljati strokovnih novosti. Če želi sodni izvedenec ohraniti in izboljšati svoje strokovno delo, mora na leto opraviti določeno število strokovnih nalog, izobraževati se mora na seminarjih in predavanjih, prebirati mora strokovno literaturo, v strokovnih združenjih naj s kolegi izmenjuje izkušnje … Skratka, mora spremljati dogajanje na svojem področju dela. Menim, da je zakonska zahteva o potrjevanju statusa vsakih pet let nekakšna spodbuda, da se izvedenci stalno strokovno izobražujejo. Predvsem pa ta določba omogoča sodiščem, da od sodnih izvedencev dobijo čim boljše izdelke. Tak sistem sicer zahteva dodatno delo in vodenje evidenc na ministrstvu ter pri nekaterih sodnih izvedencih zaradi sprememb povzroča nelagodje, verjamem pa, da bo to izboljšalo delo izvedencev in okrepilo njihovo vlogo.




Pred petimi leti ste ob spremembi zakona oblikovali tudi novo bazo oziroma imenik sodnih izvedencev.

N. Slak: Res je. Takrat so morali vsi sodni izvedenci in cenilci na naše ministrstvo prvič poslati dokazila oziroma nove vloge. Prispelo jih je več kot 2.600. Vnesli smo nove podatke, izločili tiste izvedence in cenilce, ki niso bili več dejavni, in tako oblikovali nov imenik. Zdaj je ta »živ«, saj sproti vnašamo spremembe. Sodišča smo obvestili, da smo pripravili nov imenik izvedencev in cenilcev in upam, da ga uporabljajo. Menim, da smo to področje tako zakonsko kot logistično precej izboljšali ter da ponujamo dobro podporo sodnim izvedencem in cenilcem. Ob koncu leta bomo na spletnih straneh objavili programe in vsebino, ki jih pripravljajo različna strokovna združenja o tem, kaj mora izvedenec vedeti in kaj se od njega pričakuje prihodnje leto. O vsebinah, ki jih strokovna združenja določijo kot obvezna, pripravimo seminarje. Izvedenci se jih morajo udeležiti in ministrstvu predložiti potrdilo.

Nekateri kandidati tarnajo, da je pot do naziva sodnega izvedenca precej dolga.

N. Slak: Ti postopki so bolj dolgotrajni predvsem na strokovnih področjih, kjer se prijavi premalo kandidatov, denimo manj kot 40. V takem primeru ne moremo takoj začeti izvajati seminarjev in lahko čakamo tudi leto dni, da zberemo dovolj prijav. Zato nekateri kandidati dlje čakajo, da postanejo sodni izvedenci.

Ali so sodni izvedenci zaradi stalnega izobraževanja kompetentnejši sogovorniki na sodiščih?

N. Slak: Vsekakor, predvsem pa opažamo, da se med sodniki in sodnimi izvedenci gradijo kakovostnejši odnosi. Številni sodniki pri posameznih sodnih primerih vnaprej pokličejo sodne izvedence, se z njim posvetujejo in skupaj pretresajo relevantna vprašanja, povezana s primerom. Ob tem preverijo, ali lahko izvedenec v predvidenem času pripravi strokovno mnenje. Če tega ne more storiti, se obrnejo na drugega izvedenca in tako pripomorejo k bolj tekoči in hitrejši obravnavi primerov. Veseli nas, da se sodelovanje med sodniki in izvedenci utrjuje.

Kakšne so vaše izkušnje, dr. Žlajpah?

D. Žlajpah: Strinjam se, da se sodelovanje sodnikov in izvedencev izboljšuje. Med nami je vse več neposrednih stikov, srečanj in ne zgolj papirnata komunikacija z izdajanjem sklepov in izvedenskih mnenj ali navzočnost na obravnavi. Ker izvedenec ponudi strokovno pomoč sodniku na področju, na katerem ta nima potrebnega znanja, je zelo pomembno, da sodnik poišče pomoč pri izvedencu že, ko določa izvedenčevo nalogo oziroma pripravlja zanj vprašanja. Izvedenci se kljub temu, žal, še vedno pogosto srečujemo s težko nalogo, ko dobimo neustrezno postavljena vprašanja in zato ne moremo natančno odgovoriti in strokovno pojasniti primera.

Če bi se naročnik, ki ni zadovoljen s položenimi talnimi oblogami, najprej posvetoval s strokovnim izvedencem, ali so ustrezno položene, in se šele nato odločil za postopek na sodišču, bi verjetno imeli manj nepotrebnih sodnih postopkov?

D. Žlajpah: Stranke, ki niso zadovoljne s storitvijo, navadno najprej poiščejo pomoč pri sodnih izvedencih oziroma jih prosijo za strokovno mnenje. Kljub temu se še vedno veliko primerov po nepotrebnem nadaljuje in razpleta na sodišču. Iz izkušenj menim, da bi večino teh primerov lahko sporazumno rešili že pred začetkom postopka na sodišču. V postopku potem izvedenca s sklepom imenuje sodišče. Pri imenovanju lahko upošteva predloge strank, če sta ti pri izbiri soglasni oziroma če nobena od njiju ne nasprotuje predlaganemu izvedencu.

Dominika Prijatelj