Glavna funkcija premazov je dolgotrajna zaščita podlage pred negativnim vplivom okoliških dejavnikov. Da bo to zagotovljeno tudi takrat, ko podlaga razpoka, morajo zaščitni premazi imeti določeno sposobnost premoščanja razpok. Če premaz lahko premosti razpoko določene velikosti, se bo raztegnil prek nje brez pretrga in tako preprečil neposreden stik razpokane podlage z okolico. S tem bo zagotovljena zaščita podlage pred negativnimi dejavniki iz okolice.
Določanje in vrednotenje sposobnosti premoščanja razpok premaznih materialov in sistemov podrobno opisuje standard SIST EN 1062-7:2004. Poleg tega navaja tudi razvrstitev premazov v razrede na podlagi te lastnosti.
Določanje sposobnosti premoščanja razpok je preprosto: po nanosu premaza se v substrat naredi razpoka določene velikosti na natančno določenem mestu. Premaz, ki je nanesen prek te razpoke, se mehansko obremeni z uporabo dveh metod:
1. metoda A: širino razpoke zvezno povečujemo s konstantno hitrostjo, ki je določena s širino razpoke (glej preglednico), in ugotavljamo sposobnost premoščanja. Če premaz ali premazni sistem poči med širjenjem razpoke, izmerimo širino razpoke na substratu, pri kateri smo opazili razpoko v premazu. Če premaz ali premazni sistem ostane nepoškodovan do konca preskusa, sklepamo, da ima sposobnost premoščanja zahtevane širine razpoke;
2. metoda B: širino razpoke periodično spreminjamo z določenimi mejami (frekvenco, amplitudo in srednjo širino razpoke) ter ugotavljamo, ali je premaz premostil razpoko ali ne, ko opazimo razpoko v premazu ali takrat, ko končamo dinamično cikliranje.
Sposobnost premoščanja razpok lahko po obeh metodah določimo pri različnih temperaturah, ki so določene v standardu in odvisne od metode.
Za podlago pripravimo ploščice iz betona ali malte, kot je predpisano v SIST EN 1062-7:2004. Poleg natančnih zahtev za sestavine standard predpisuje tudi način priprave, kondicioniranje in pripravo površine substrata. Za vsak preskus pripravimo tri preskušance. Na eno stran podložnih ploščic se nanese premazni sistem po navodilih proizvajalca. Kondicioniranje tako pripravljenih preskušancev je mogoče po štirih poteh, kot določa SIST EN 1062-11:2003:
a) sedem dni pri 70 stopinjah Celzija;
b) najmanj 1000 ur izmeničnega izpostavljanja UV-sevanju (štiri ure) in oblivanju z vodo (štiri ure);
c) trije cikli staranja, pri čemer je program enega cikla 24-urno namakanje v vodi s temperaturo 23 stopinj Celzija in 24-urno sušenje pri 50 stopinjah Celzija;
d) 20 ciklov zamrzovanja in tajanja, program enega cikla je dve uri v vodi pri 21 stopinjah Celzija, štiri ure pri -15 stopinjah Celzija, dve uri v vodi pri 21 stopinjah Celzija in 16 ur na zraku pri 60 stopinjah Celzija. Po vseh štirih kondicioniranjih morajo preskušanci odležati najmanj 24 ur v standardnih razmerah (23 stopinj Celzija, 50-odstotna relativna vlažnost).
Glede na metodo testiranja, širino razpoke, ki jo je premaz sposoben premostiti, in pri metodi B tudi program periodičnega spreminjanja širine razpoke (frekvence, števila ciklov, spremembe širine razpoke, maksimalne in minimalne širine razpoke) premaze ali premazne sisteme uvrščamo v razrede od A1 do A5 ali/in B1, B2, B3.1, B3.2, B4.1, B4.2. V preglednici 1 so prikazane zahteve, ki jih mora premaz izpolnjevati za uvrstitev v posamezni razred sposobnosti premoščanja razpok, ki jo določimo po metodi A.
V standardu opisujejo tudi nekaj primerov ustreznih postopkov testiranja. Po metodi A je najpreprostejši statični natezni preskus. Zanj moramo izdelati model posebne oblike z določeno geometrijo (slika 2a), s katero lahko ustvarimo razpoko natanko določene širine (sredina spodnjega dela modela mora biti dvignjena za natančno določeno višino). V betonske ploščice predpisanih mer naredimo zareze globine 15 milimetrov in širine od 2 do 3 milimetre. Na nezarezano stran nanesemo testirani premazni sistem. Na robova dna modela položimo dve podpori, na kateri namestimo preskušanec, premazani del je zgoraj. S pritiskom zlomimo substrat, pri čemer se razpoka razširi do premaznega sistema. Odstranimo podpori in preskušanec tlačno obremenjujemo na obeh robovih, dokler se oba ne dotakneta dna modela. Razpoka se tako odpira do končne zahtevane širine. Med obremenjevanjem opazujemo premaz. Če poči, izmerimo širino razpoke na substratu, pri kateri smo opazili razpoko v premazu, če pa ostane nepoškodovan, določimo, da ima sposobnost premoščanja preskušane širine razpoke.
dr. Andrijana Sever Škapin
Zavod za gradbeništvo Slovenije
Vir
SIST EN 1062-7:2004, Paints and varnishes – Coating materials and coating systems for exterior masonry and concrete – Part 7: Determination of crack bridging properties
