Načrtovanje in oblikovanje razsvetljave v prostoru danes ni le funkcionalna nujnost, s katero se ukvarjamo zgolj iz praktičnih razlogov, ampak je učinkovit oblikovalski pripomoček, s katerim lahko poudarimo določene arhitekturne posebnosti in detajle v prostoru, povečamo učinek volumna in vplivamo na zaznavanje razmerij. Zlasti v prostornih ambientih lahko z usmerjanjem svetlobe in izpostavljanjem atraktivnih elementov povezujemo ali razmejujemo različne dele interiera. Razsvetljava v interieru neposredno in učinkovito vpliva na naše videnje in orientacijo v prostoru, z novimi inovativnimi svetili pa lahko ustvarjamo tudi vrsto dekorativnih svetlobnih učinkov. S svetlobo lahko oblikujemo atraktivne nematerialne vzorce, ki izpostavijo teksture in površine predmetov v prostoru, predvsem pa z ustvarjanjem dramatičnih vizualnih učinkov skozi igro svetlobe in senc določamo ambientalno atmosfero in s tem vplivamo na razpoloženje ljudi.

Razvoj novih svetlobnih tehnologij in sistemov, s katerimi načrtujemo ali nadzorujemo svetlobo v prostoru, je omogočil oblikovanje kar najbolj različnih in prilagodljivih svetlobnih ambientov. Sodobno oblikovanje razsvetljave si z usklajevanjem različnih vrst svetlobe prizadeva ustvariti prilagodljiv prostor z različnimi atmosferami, ki je lahko tako razpoloženjska kot tudi praktična oz. primerna za izvajanje različnih aktivnosti. Svetloba ustvarja ambientalno atmosfero. Kakovostno je zasnovana takrat, ko spodbuja ljudi, da v nekem prostoru živijo bolj zdravo, produktivno in sproščeno. Razsvetljava torej ni le učinkovito sredstvo za tehnično manipulacijo prostora, ampak so pomembni tudi njeni biološki, arhitekturni in estetski učinki.

Kakovosten načrt razsvetljave prepleta estetske in funkcionalne vidike ter omogoča različne načine osvetljevanja istega prostora. Predvideva kombinacije različnih tipov osvetljevanja, torej virov osvetlitve različnih kakovosti, učinkov in intenzivnosti svetlobe. Prav zato je v oblikovanju razsvetljave pomembno, da primarno določimo splošno svetlobno ozadje v prostoru in različne vire razpršene, nevtralne in mehke svetlobe. V naslednjem koraku je treba izbrati razsvetljavo za poudarke in izvajanje različnih delovnih aktivnosti, ki jim je prostor namenjen. Šele nazadnje se odločimo za dekorativno razsvetljavo, s katero lahko ustvarjamo posebne vizualne poudarke, predvsem pa vplivamo na atmosfero in dramatičnost, ki jo potrebujemo za posebne priložnosti.

Smiselna konceptualna shema osvetljevanja je ustvarjena na način, ki omogoča, da lahko izbiramo med različnimi tipi razsvetljave v istem prostoru. Osvetljevanje prostora zahteva pazljivo usklajevanje različnih tipov svetlobe in razumevanje učinkov, ki jih dobimo z njenim nadzorom in usmerjanjem. Med osnovne tipe razsvetljave v interieru spadajo splošna oziroma ambientalna razsvetljava, razsvetljava za svetlobne poudarke, s katerimi poudarjamo ali zakrivamo predmete in detajle v prostoru, namenska razsvetljava za opravljanje določenih dejavnosti in dekorativna ali razpoloženjska razsvetljava. Kombinacije plastenja različnih svetlob so pogojene z možnostmi nadzorovanja posameznih svetlobnih virov. Vsak tip svetlobe zahteva ločeno nadzorovanje, smiselna pa je predvsem uporaba različnih regulatorjev svetilnosti, s katerimi določamo intenziteto svetlobe in prilagajamo osvetlitev ambientalnemu razpoloženju.

Ker svetloba določa naš vid in to kar vidimo, je odločilen dejavnik, ki vpliva na doživljanje nekega prostora. Svetloba lahko ustvarja občutek prostora in volumna, topline in intimnosti, izpostavlja samo arhitekturo ali poudarja prostorska razmerja. Ker svetlobo zaznavamo zaradi njenega odboja od površin v prostoru, so vrste tekstur, materialov, barv in oblik predmetov v prostoru odločilnega pomena. Svetle površine odbijajo več svetlobe in zato ustvarjajo več iluzionističnih in prostorskih učinkov kot temne ali črne površine. Temen prostor bo absorbiral svetlobo in ne bo nikdar deloval svetlo, ne glede na to, koliko in na kakšne načine ga osvetljujemo. Bel prostor pa je nasprotno zelo dovzeten za manipulacije s svetlobo in lahko deluje tako intimno in pridušeno kot tudi svetlo in zračno. Pri tem je odločilna tudi smer osvetljevanja: če belo sobo osvetljujemo s stropa in ostajajo stene neosvetljene, tako da je edina svetloba v prostoru ta, ki odseva od tal, potem potencial prostora ni izkoriščen. Če pa svetlobo usmerimo v stene, bo prostor svetlejši in bolj prostoren, saj bo mehka razpršena svetloba ustvarila občutek svetlosti in odprtosti ambienta.

Akromatski ambienti, kjer prevladujejo beli, črni in sivi odtenki v različnih stopnjah, so izrazito občutljivi za svetlobne učinke. Zlasti v prostoru, kjer dominirajo bele površine, postane izbira tipa osvetlitve in predvsem upoštevanje barvne temperature svetlobe ključnega pomena. Odtenke belin v prostoru lahko ustvarjamo prav z uporabo različnih svetlobnih virov oziroma kakovosti bele svetlobe. Minimalni, vendar izredno pomembni odtenki belin v svetlih akromatičnih interierih so odvisni prav od izbire svetila oziroma žarnic, ki lahko oddajajo halogensko kristalno belo, hladno fluorescenčno svetlobo, kristalno belo ali obarvano LED svetlobo ali pa toplo rumeno svetlobo, kot jo žarijo klasične žarnice. Tako lahko zgolj s kombinacijo in z ločenim nadzorom dveh različnih tipov svetlobe in njunih barvnih temperatur ustvarimo popolnoma drugačno ambientalno atmosfero in razpoloženje v sicer monokromatskem belem prostoru (slika 1).

01

Barvna temperatura fluorescenčnih sijalk, ki oddajajo ledeno belo svetlobo, je zelo hladna in tako osvetljeni prostori lahko delujejo preveč klinično, sterilno. Tovrstne energijsko varčne žarnice je najbolje uporabiti za učinek dnevne svetlobe, ki ga ustvari difuzno prosevanje svetlobe skozi motno steklo ali pa za svetlobno obsevanje sten (slika 2, 3). Visoka barvna temperatura hladne, modrikaste svetlobe spodbuja k delu, dviga razpoloženje in optimizem. Klasične žarnice na svetilno volframovo nitko pa imajo nizko barvno temperaturo, žarijo v topli, rumeno obarvani svetlobi in so primerne zlasti za ustvarjanje prijetnega toplega, sproščujočega in intimnega vzdušja. Halogenske žarnice, ki v steklenem ovoju vsebujejo halogenski plin, oddajajo zelo belo svetlobo z visoko barvno temperaturo in tako ustvarijo učinek sončnega sevanja v notranjem prostoru. LED svetila so energijsko najbolj varčna, uporablja se jih tako za obarvano kot tudi zelo kristalno belo razsvetljavo; omogočajo različne dekorativne učinke in barvna prelivanja, LED trakove pa se uporablja tudi za poudarjanje robov polic, pohištva, stopnic in arhitekturnih detajlov.

02

03

Ob uporabi različnih vrst razsvetljave lahko bel akromatski interier razgibamo tudi z variacijami v materialih in teksturah površin, ki se nahajajo v prostoru. Bela barva je z optičnega vidika najbolj dovzetna za igre svetlobe, zato je bistveno, ali je bela površina sijoča ali mat, grobo teksturirana ali gladka. Bela barva namreč deluje povsem drugače, kadar je na kamnu, lesu, svetleči plastiki, steklu, kovini ali na različnih vrstah tkanin. S premišljeno izbiro materialov v prostoru lahko torej ob ustrezni razsvetljavi ustvarjamo vrsto rafiniranih odtenkov belin (slika 4, 5).

04

V oblikovanju interierov, kjer prevladuje črna barva kot simbolna in vizualna polarnost bele, se črnina pogosteje pojavlja v vzorcih in črnih predmetih, kot pa na stenah, stropovih ali tleh. Ker črna površina ne odseva veliko svetlobe, lahko vizualno pomanjša dimenzije prostora. Kadar pa se črno barvo uporablja samo za tla, bo temnost tal izpostavila belino sten in razširila občutek prostora. Podobno kot pri beli barvi lahko ustvarimo kontrast dveh črnin s premišljeno izbiro svetil in materialov: sijoča črna tla odsevajo svetlobo in predmete kot zrcalo, žametna črna stena pa prostor odpira v navidezno globino brez dna. Žametna črnina deluje podobno kot prosojnost – ustvari iluzijo neskončnega prostora, ki potegne pogled v brezmejnost oziroma neskončnost (slika 5).

05

Tudi interiere v sivi barvi odlikuje izjemna občutljivost na svetlobne kontraste in različne barvne temperature svetlobe. Siva barva se zelo dobro ujema skoraj z vsemi barvami, saj zaradi simultanega kontrasta deluje komplementarno: sivina se ob določeni barvi obarva z odtenkom njenega komplementa: ob modri bo bolj oranžna, ob vijolični rumenkasta, ob zeleni pa bolj rdečkasta in obratno. Interier, v katerem prevladujejo sivi odtenki, lahko razgibamo s predmeti in površinami iz različnih kovin. Svetlobno občutljive sivine nerjavečega jekla, aluminija ali cinka obogatijo akromatsko kombinacijo sivih odtenkov povsem specifičnih vizualnih kakovostih ravno zaradi izjemne svetlobne interaktivnosti (slika 6). Kadar kombiniramo sivo barvo z belo, dobimo šibkejši kontrast kot med belo in črno, ki zato deluje bolj umirjeno, elegantno in nevtralno. Črni predmeti v belem prostoru postanejo nasprotno poudarjeni, njihove oblike in materiali bolj izraziti, celotna prostorska razporeditev pa je bolj ritmična in dramatična, kot če bi bili v sivih tonih. Posebna odlika sivo-belega ambienta je v tem, da postanejo sence, torej nematerialne svetlobne projekcije v odnosu do snovnega kontrastno izrazite do te mere, da odločilno oblikujejo interier. Delujejo kot materialni arhitekturni elementi prostora, čeprav so le svetlobni vizualni učinki.

06

Premišljen koncept razsvetljave v akromatskem ambientu upošteva tako razlike v odzivnosti barv, materialov in oblik na svetlobo različnih kakovosti kot tudi vrsto psiholoških, simbolnih, optičnih in fizioloških učinkov, ki jih imajo akromatske barve na posameznika. Bela in črna barva sta temeljni barvi minimalističnega oblikovanja prostorov in izražata obenem eleganco in preprostost. Delujeta z močnim kontrastom svetlobe in teme in v interieru ustvarita antagonizem in dramatičnost.

07

Dramatičnost in dinamičnost v interieru bo vedno temeljila na močnem kontrastu svetlobe in sence. Kontrast bele in črne barve lahko ustvarjamo tudi s pravilno razsvetljavo, pri čemer je smiselno, da izhajamo iz arhitekturnih posebnosti določenega prostora in se odločimo za kontrastno osvetljevanje arhitekturnih ali prostorskih detajlov, kot so na primer kamin, obok nad vrati ali okni, stebri v prostoru ipd. (slika 7). Kontrast svetlobe in sence lahko ustvarimo tudi v ambientu brez arhitekturnih specifik, kadar z uporabo ozkosnopnih reflektorjev ali svetlobnih projektorjev zarišemo v prostor močne kompozicije osvetljenih in zatemnjenih predelov. Učinek združevanja komplementarnega nasprotja med svetlobo in senco bo v tem primeru povsem nematerialen in iluzionističen, obenem pa bo ambientalna atmosfera učinkovala bolj skrivnostno in mistično (slika 8).

08

doc. mag. Uršula Berlot, akad. slik.
Fotografije: arhiv avtorice