Požarne lastnosti obložnih materialov sten, stropov in tal so pomembne pri projektiranju požarne varnosti, saj je pogosto prav od njih odvisna hitrost širjenja požara. Počasneje ko se požar širi, manjša je požarna škoda in laže ga je pogasiti. Čeprav na hitrost razvoja požara bolj vplivajo stenske in stropne obloge, so lahko tudi neustrezne talne obloge vzrok razširitve požara. Zaradi požara v Ohiu leta 1970, ki se je razširil po hodniku sanatorija in zahteval 31 žrtev, je prišlo do razvoja testnih metod in zahtev glede požarnih lastnosti talnih oblog. Kot zelo primerna testna metoda se je pokazal preskus s sevalno ploščo za talne obloge (Flooring Radiant Panel Test – ASTM E-648), ki je bil prvič objavljen leta 1978, leta 1980 pa ga je sprejelo tudi ameriško Nacionalno združenje za požarno varnost – NFPA. Pozneje je bila metoda sprejeta tudi kot mednarodni standard ISO 9239-1, nemški standard DIN 4102/14 in evropski standard EN ISO 9239-1, pri katerih pa se meri še količina sproščenega dima.

V uradnem listu RS št. 49 z dne 4. 6. 2007 je minister za gospodarstvo objavil seznam standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti gradbenih proizvodov z zahtevami Zakona o gradbenih proizvodih. Tako je od 1. januarja 2007 obvezna uporaba privzetega standarda SIST EN 14041: Netekstilne, tekstilne in laminatne talne obloge. To pomeni, da morajo proizvajalci oziroma dobavitelji talnih oblog vse obloge označevati z znakom CE in podati izjavo o skladnosti s tem standardom ter navedbo lastnosti, med katerimi je razred odziva na ogenj odločilnega pomena.

VRSTE TALNIH OBLOG

Danes v gradbeništvu poleg negorljivih talnih oblog (keramične ploščice, kamen, beton ...) uporabljajo različne bolj ali manj gorljive talne obloge, kot so tekstilne talne obloge, pluta, parket, lesene vezane in iverne plošče, dekorativni laminati, elastične plošče (guma, linolej, plastika) in različni premazi. Na požarne lastnosti vplivajo predvsem sestava in gostota materiala, debelina, deloma pa tudi oblika – penjen ali vlaknat material. Zelo velik vpliv imata način vgradnje (lepljenje ali prosto polaganje) in vrsta podlage. Nekatere materiale je možno tudi obdelati z zaviralniki gorenja.

Le za nekatere anorganske talne obloge lahko rečemo, da so negorljive, za vse druge pa je treba s preskusi dokazati njihove lastnosti. Tradicionalno se za tkanje preprog pogosto uporablja volna, ki slabo gori, enako tudi svila, ki pa jo izberejo le za izdelavo posebno imenitnih preprog. Včasih uporabljajo še bombaž, lan, juto in kokos.

Poleg naravnih vlaken se za talne obloge pogosto uporabljajo kemična vlakna: polipropilen (PP), klorovlakna (PVC), poliamid (PA) polietilen (PE) in  njihove mešanice.

PRESKUŠANJE POŽARNIH LASTNOSTI TALNIH OBLOG

Pri nas smo že sprejeli evropske standarde za preskušanje in klasifikacijo požarnih lastnosti gradbenih materialov in tudi talnih oblog. Za glavno preskusno metodo za določanje odziva talnih oblog na ogenj smo prevzeli test s sevalno ploščo (Flooring Radiant Panel), ki je opisan v standardu SIST EN ISO 9239-1 (glej sliko 1). S to metodo se izmeri vrednost kritičnega toplotnega sevanja – to je tisti vpadni toplotni tok na površini talne obloge, kjer plameni nehajo napredovati in lahko ugasnejo. Na začetku preskušanca dolžine en meter je toplotno sevanje 11 kilovatov na kvadratni meter in pada proti koncu preskušanca na vrednost 1 kilovat na kvadratni meter. Čim nižja je vrednost, večje je širjenje plamena.

Poleg tega preskusa za klasifikacijo požarnih lastnosti talnih oblog uporabljamo še preskus negorljivosti, kalorimetrijo in mali plamen. Uporaba določene preskusne metode je odvisna od razreda odziva talne obloge na požar.

Na podlagi rezultatov preskušanj in kriterijev, ki so dani v standardu SIST EN 13501-1, lahko talne obloge glede požarnih lastnosti razvrstimo v 10 razredov (glej preglednico 1).


Slika 1: Shematska slika preskusne naprave ISO 9239-1



Preglednica 1: Klasifikacija talnih oblog glede odziva na požar


V preglednici 2 so podane vrednosti kritičnega toplotnega toka in dotični Evrorazred za talne obloge, narejene iz različnih vrst materialov.


Preglednica 2: Običajno izmerjeni kritični toplotni tokovi za talne obloge, narejeni iz različnih materialov.

V odločbah komisije 2005/610/EC  2006/213/EC, 2007/348/EC so podane tudi talne obloge, ki imajo znan razred odziva na ogenj in jih ni treba preskušati. Tako na primer skoraj vse lesene izdelke uvrščamo v razred Dfl-s1, nekatere parkete v razred Cfl-s1, večino drugih talnih oblog pa v razred Efl.

TALNE OBLOGE NA STENAH

Talne obloge so izdelane za uporabo na tleh in njihova vgradnja na drugih površinah, na primer na stenah, ni priporočljiva. To je posebno pomembno zato, ker se zaradi različnih preskusnih metod, lahko glede požarnih lastnosti materiali med seboj popolnoma razlikujejo. Stenskih oblog ne preskušajo enako kot talnih. V nobenem primeru ni dovoljeno vgraditi talne obloge razreda Bfl na stenah, na katerih je zahtevana obloga B.

PRIMERJAVA EVROPSKE IN NEMŠKE KLASIFIKACIJE

V Nemčiji že veliko let izvajajo preskus s sevalno ploščo za določanje težko vnetljivih talnih oblog – B1 po DIN 4102/1. Metoda je opisana v standardu DIN 4102/14 in se zelo malo razlikuje od SIST EN ISO 9239-1, zato je možna neposredna primerjava rezultatov. Talna obloga, ki je po DIN 4102/1 težko vnetljiva – B1, se po evropski klasifikaciji uvršča v razred Cfl-s1.

IZBIRA POŽARNO VARNE TALNE OBLOGE

V Tehnični smernici TSG-1-001:2005 Požarna varnost v stavbah ni zahtev glede požarnih lastnosti talnih oblog, zato je določitev zahtevanih razredov odziva na požar prepuščena projektantom požarne varnosti. Ti se opirajo predvsem na tuje predpise, v katerih pa talne obloge največkrat niso upoštevane. Na splošno velja, da morajo biti na hodnikih in v dvoranah položene talne obloge, po katerih se požar ne širi, pri gorenju pa se sprošča malo dima. To so negorljive talne obloge A1fl in A2fl-s1 ter težko gorljive obloge Bfl-s1, Cfl-s1 in Dfl-s1. V manjših sobah je lahko tudi talna obloga razreda Dfl-s2 ali Efl. Talne obloge, ki bi se uvrstila v razred Ffl, tako kot drugih lahko vnetljivih gradbenih materialov razreda F ne bi smeli uporabljati. Za stanovanja in nastanitvene objekte navadno ni zahtev glede požarnih lastnosti talnih oblog, razen na skupnih hodnikih. Zahteve so višje v objektih, v katerih ni vgrajena stabilna gasilna naprava in ni izhodne poti. V tabeli 3 so navedene zahteve iz avstralskih požarnovarnostnih predpisov, v tabeli 4 pa so zbrane zahteve iz nekaterih nemških predpisov. V Avstraliji ne upoštevajo količine sproščenega dima, ker menijo, da glede na preostale materiale v zgradbah talne obloge prispevajo sorazmerno majhen delež k širjenju požara in nastajanju dima. Zanimivo je, da vgradnja stabilne gasilne naprave po nemških predpisih ne vpliva na zahtevan razred talne obloge, kar pa ne velja za NFPA 101. Po tej ameriški smernici ni zahtev glede požarnih lastnosti vgrajenih talnih oblog, če je v zgradbi vgrajena gasilna naprava »sprinkler«.

V ZDA talne obloge glede odziva na ogenj razvrščajo v dva razreda:
•    razred I     kritično toplotno sevanje:    0,45 W/cm2 
•    razred II    kritično toplotno sevanje:    0,22 W/cm2

Razred I je zahtevan za hodnike, veže in izhodne poti bolnišnic in sanatorijev, razred II pa na primer za hodnike hotelov. Če je v hotelu vgrajen avtomatski sistem za gašenje požara z vodno prho, ni zahtev glede požarnih lastnosti talnih oblog. Za vse objekte velja, da mora biti talna obloga v razdalji do 1 metra od požarnih vrat razreda II.

Tudi v priporočilih Sveta evropske skupnosti za požarno varnost v hotelih (86/666/EEC) je zahtevano, da talne obloge ne smejo širiti požara, niti se pri gorenju ne sme sproščati velika količina dima. Ker je bila smernica napisana že leta 1986, je bil razred odziva na ogenj naveden različno za posamezne države – glede na obstoječo klasifikacijo. V tistem času je slovenski Republiški inšpektorat izdal to smernico kot obvezno strokovno navodilo o požarnem varovanju v hotelih, s katerim je bilo zahtevano, da so talne obloge razreda 3 po JUS U.J1.060. To je bila nekoliko strožja zahteva kot na primer B1 po DIN 4102/1, vendar takrat ni bilo druge možnosti.

V najnovejši reviziji smernice za požarno varnost v hotelih je priporočena uporaba talnih oblog Bfl-s1, vsekakor pa razred odziva na ogenj ne bi smel biti nižji od Cfl-s1.







* Ob vratih v pred požarom odpornih stenah mora biti do razdalje 1 meter od vrat vgrajena negorljiva talna obloga – A2.


Iz navedenega je jasno, da so v različnih predpisih dane različne zahteve, verjetno pa je za nas najbolj smiselno upoštevati nemške predpise tudi pri izbiri talnih oblog, čeprav so zahteve v splošnem za razred višje kot v primerljivih državah.

Če želimo doseči ustrezno požarno varnost stavbe, lahko položimo le takšne talne obloge, ki imajo razred odziva na ogenj enak ali višji, kot je zahtevano v študiji ali zasnovi požarne varnosti in izjavi o skladnosti s standardom SIST EN 14041:2005. Ob znaku CE mora proizvajalec oziroma dobavitelj talne obloge dati še naslednje podatke:
• oznako certifikacijskega organa (pri sistemu ugotavljanja skladnosti 1),
•številko standarda (EN 14041),
• opis talne obloge (na primer polivinilkloridna talna obloga s penjeno podlago),
• ime ali oznako proizvajalca,
• zadnji dve števili leta, v katerem je bil izdelek označen,
• številko certifikata o skladnosti (pri sistemu ugotavljanja skladnosti 1),
• astnosti obloge:
• razred odziva na ogenj s pogoji vgradnje, če ti vplivajo na razred,
• vsebnost pentaklorfenola,
• sproščanje formaldehida,
• neprepustnost za vodo, zdrsljivost, elektrostatične lastnosti, toplotna prevodnost (če je relevantno).

Požarna varnost stavbe ne bo ogrožena le ob upoštevanju projektiranih zahtev glede razreda odziva na ogenj.

POVZETEK

Požarna statistika pravi, da se večina požarov začne z vžigom vsebine stavbe, pozneje se ogenj razširi na obložne materiale sten in stropov, nazadnje pa tudi na talne obloge. Hitrost širjenja požara je odvisna od požarnih lastnosti materialov, vsekakor pa se požar po talnih oblogah širi teže kot po drugih obložnih materialih. Preskusni postopek za določanje odziva talnih oblog na požar ponazarja toplotno sevanje, ki navadno deluje na tla hodnika, katerega zgornja površina se segreva zaradi plamenov ali vročih plinov v zgodnji fazi razvijajočega se požara v sosednji sobi ali požarnem sektorju. Na podlagi rezultatov preskušanj lahko talne obloge razvrstimo v šest razredov:
A1fl, A2 fl, B fl, C fl, D fl, E fl in Ffl.


Viri:
SIST EN 14041:2005: Netekstilne, tekstilne in laminatne talne obloge – Bistvene značilnosti.
Odločba komisije 2005/610/EC – Razredi odziva na ogenj za talne obloge brez potrebe preskušanja.
Odločba komisije 2006/213/EC – Razredi odziva na ogenj za lesene talne obloge brez potrebe preskušanja.
Odločba komisije 2007/348/ES - Razredi odziva na ogenj za lesene plošče kot talne obloge brez potrebe preskušanja.
SIST EN 13501-1: Požarna klasifikacija gradbenih proizvodov in elementov stavb - 1. del: Klasifikacija po podatkih iz preskusov odziva na ogenj.
SIST EN ISO 9239-1: Preskusi odziva talnih oblog na ogenj – 1. del: Ugotavljanje obnašanja pri gorenju z uporabo sevalnega vira toplote.
SIST EN ISO 1182: Preskusi odziva gradbenih proizvodov na ogenj – Preskus negorljivosti.
SIST EN ISO 1716: Preskusi odziva gradbenih proizvodov na ogenj – Ugotavljanje toplote zgorevanja.
SIST EN ISO 11925-2: Preskusi odziva na ogenj – Sposobnost vžiga gradbenih proizvodov v neposrednem stiku s plamenom – 2. del: Preskus z enim plamenom.
DIN 4102, del 1: Brandverhalten von Baustoffen und Bauteilen; Begriffe Baustoffen; Anforderungen und Prüfungen.
NFPA 101: Life safety code.
Različni namški predpisi iz zbirke VfdB.
The national building code of Finland, Fire safety of buildings, Regulations and guidelines 2002.
Australian Building Codes Board (ABCB): FCRC Technical Report 95-01.



Milan Hajdukovič, univ. dipl. inž.
Zavod za gradbeništvo Slovenije