Sisal je vlakno iz listov agave, ki uspeva predvsem v tropskih pokrajinah. Prihaja iz Jukatana v Mehiki, gojijo pa ga še v vzhodni Afriki, na Floridi, Bahamskem otočju, Indoneziji, Filipinih …

 

Ko listi agave potemnijo in so od vertikalne lege nagnjeni več kot 45 stopinj, jih z ostrim nožem odrežejo tik ob deblu. Rezanje opravijo od dva- do štirikrat na leto. S strojem, imenovanim raspador, se iz svežih listov z otepanjem ločijo vlakna zelene barve. Naložijo jih v posebne cisterne, polijejo z razredčeno milnico in naslednji dan izpirajo s svežo vodo. Na koncu vlakna sušijo, belijo in balirajo.

 

Sisalova vlakna so trdna, imajo lep lesk in so kremno bele ali svetlo rumenkaste barve. So trpežna, zato jih lahko uporabljamo doma in tudi v bolj prehodnih prostorih. Navadno imajo na zadnji strani plast lateksa, kar omogoča dimenzijsko stabilnost obloge in lažje vzdrževanje, ki je tako ali tako preprosto. Njihova prednost je tudi antistatičnost. Pri polaganju sisalovih oblog se zahtevata natančnost in strokovnost, pri uporabi pa moramo paziti, da se preveč ne omočijo.

 

Juto pridobivamo iz ličja jutovca, ki raste kot enoletna rastlina v vlažnih, toplih predelih severovzhodne Indije, Kitajske, Alžira … Pridobivanje jutinih vlaken je dokaj dolgotrajen postopek. Ko jutovec zacveti oziroma dozori, ga režejo ob koreninah, stebla pa povežejo v snope. Sledi namakanje stebel v stoječi ali mirno tekoči vodi, in sicer toliko časa, da se omehčajo. Od godnih stebel se ročno odstrani lubje. Ostane ličje, ki je olesenelo in trdo, zato ga je treba pred predenjem zrahljati, namastiti in omehčati z »oljem v vodi«. Navadno imajo jutini izdelki do 5 odstotkov olja (mineralno predilno olje), izdelkom, namenjenim za podlage tekstilnih talnih oblog, pa se doda odstotek ali manj.

 

Dobre vrste jute imajo lep, svilnat lesk in so prijetne, mehke na otip. Barva se spreminja od svetlo sive do svetlo rumenkaste, srebrno sive in sivo zelenkaste. Slabše vrste jute so bolj sive, rjavkaste ali umazano rjave brez leska. Če bi primerjali juto z drugimi stebelnimi vlakni, na primer lanom in konopljo, potem je njena trdnost precej manjša. Prav tako je majhna tudi elastičnost (ob pretrgu se jutino vlakno raztegne le za 1,7 odstotka). Slabša elastičnost je posledica medcelične stene, ki je debela in močno olesenela. Tako kot bombaž tudi jutina vlakna hitro zagorijo in zgorijo. Pri tem se sprošča razpoznaven vonj po zažganem papirju. Za juto je značilna dobra odpornost proti mikroorganizmom.

Kokosove palme že dolgo uvrščamo med svetovno najbolj koristne rastline, saj iz njih ne pridobivajo le vlaken, temveč jih uporabljajo tudi kot gradbeni material (pokrivanje streh z listi) in kurivo, za pridobivanje kokosovega olja, z njimi pa hranijo tudi živino. Kokosova vlakna predelujejo v končne izdelke v Indiji, velika uvoznica in predelovalka pa je tudi Evropa (predvsem Nizozemska).

Kokosova vlakna najdemo v plodovih kokosovih palm, nad trdno lupino jedra kokosovega oreha. Cele orehe ali le olupljen sloj z vlakni se najprej godi nekaj mesecev v vodi, pri čemer se širi zelo neprijeten vonj, vendar se postopek še vedno uporablja, saj so tako pridelana vlakna bela z odličnimi lastnostmi v primerjavi z mehansko izvlečenimi rjavimi vlakni. Sledijo izpiranje, sušenje in česanje.

S površine jedra kokosovega oreha dobimo tri vrste vlaken, za talna prekrivala uporabljamo finejša, daljša vlakna, ki jih navadno dobimo iz nezrelega plodu. Taka vlakna so še mehka in dovolj voljna. Kokosova vlakna se v primerjavi z drugimi naravnimi vlakni teže obdelujejo in potrebna je kar precejšnja spretnost. Za preprogo iz kokosa velikosti 25 kvadratnih metrov denimo potrebujejo približno 200 delovnih ur. 

 

Kokosova vlakna so dolga od 15 do 33 centimetrov in finosti od 50 do 300 mikronov. Zračno suho kokosovo vlakno se navzame 11,3 odstotka vlage. So odporna proti moljem, plesnim in trohnenju ter odličen toplotni in zvočni izolator. So močna, trpežna, teže gorljiva in antistatična. Čistimo jih lahko s sesalnikom.

 

 

Ta izraz se uporablja za številne visoke rastline, ki uspevajo v vlažnih predelih južne Azije in katerih stebla imajo travi podobno strukturo. Višja je rastlina, daljše je vlakno.

 

Ker se ta material zelo malo obdeluje, preden ga ročno spletejo v vrvi, lahko ob tkanju zadrži določeno količino vlage. Zaradi tega so izdelki iz morske trave občutljivi za plesen in jih nikoli ne bi smeli uporabljati v prostorih, kjer obstaja možnost previsoke vlage.

 

Nove preproge iz morske trave imajo travnat, po senu dišeč vonj, ki je značilen za rastlino. Ko je preproga položena na tla, ta vonj sčasoma izgine. Obdelani material ima še eno opazno značilnost, to je njegova zelena barva, ki se preliva od travnate do olivno zelene. Vlaken skoraj nikoli ne barvajo. V vsaki preprogi se lahko opazi naravno prelivanje zelenih tonov. Preproge iz morske trave so trpežne in prožne.

 

Iz papirja tkane preproge pomenijo inovativno uporabo tradicionalnih vlaken. Izdelujejo jih iz stržena iglavcev, ki rastejo v plantažnih gozdovih mrzlih severnih območij.

 

Iz beljave iglavcev dobimo močnejši papir kot iz črnjave, ker so vlakna daljša. Ko beljavo obdelujejo, les premažejo s smolo ter tako dobijo vlažen in močan papir, ki je izredno trpežen.

 

Kombinacija starodavne surovine in nove tehnologije tako postavlja na trg trpežno, gladko talno oblogo, ki bo dolga leta ohranila svojo lepoto.