Standardi niso obvezni dokumenti. Vsakdo jih lahko uporablja prostovoljno. Obveznost uporabe lahko izhaja iz tehničnih predpisov, pogodb ali drugih pravnih temeljev. Navadno so proizvajalci vezani na določene standarde predvsem zaradi odjemalcev.

Strokovnjaki se v sistemu standardizacije na področju preskušanja tekstilnih talnih oblog srečujejo predvsem s problemom majhnosti Slovenije. Laboratoriji največkrat nimajo možnosti posebnih preskušanj, ker je to prevelika naložba in se le redko povrne. Testirajo se lastnosti talnih oblog, ki se lahko določijo tudi na drugih tekstilijah. Če torej želi dobavitelj talne obloge ugotavljati elektrostatične lastnosti izdelka ali odpornost proti mehanskim vplivom, ga mora poslati na preskušanje v tujino. Urša Stankovič Elesini je izvedenka v komisiji za usklajevanje tekstilnih smernic s slovensko zakonodajo, nastali leta 1997 pri ministrstvu za gospodarske dejavnosti. Je tudi predsednica odbora za vzdrževanje tekstilij, ki ga je urad za standardizacijo in meroslovje ustanovil lani, poleg tega še vedno vodi inštitut za tekstilno in grafično tehnologijo ter oblikovanje, katerega dejavnosti so se v zadnjih dveh letih močno razširile.

Kakšna je vloga inštituta in na katerih področjih deluje?

Inštitut že vrsto let deluje v okviru oddelka za tekstilstvo naravoslovnotehnične fakultete, in sicer na področjih preskušanja tekstilij ter razvoja in raziskav. Njegova dejavnost je med letoma 1990 in 1997 nekoliko zamrla, saj so se dogajanja iz tekstilne industrije prenesla tudi v delovanje oddelka in posredno inštituta. Tako kot v tekstilnih podjetjih smo tudi na oddelku začeli iskati nove poti. Lotili smo se obnove učnih programov in odprli tri nove visokošolske smeri, zaradi česar se je za trikrat povečalo število študentov.

Po takšni spremembi je bilo treba razmisliti tudi o novi, sodobnejši vlogi inštituta, ki naj bi bil oddelku v pomoč. Z novim programom, v katerega sta poleg preskušanja, raziskav in razvoja vključena še strokovno izobraževanje ter povezovanje s tekstilnimi in drugimi laboratoriji v Sloveniji in zunaj nje, smo se lotili dela. Zdaj dejavno sodelujemo tudi pri različnih razvojnih projektih, z vladnimi in nevladnimi organizacijami sodelujemo pri projektih Evropske unije in usklajevanju direktiv s področja označevanja tekstilnih in usnjenih izdelkov, izdajamo različne publikacije za podjetja in kupce in tako naprej. Najpomembnejše pa je seveda povezovanje med laboratoriji, s čimer se je naš program storitev precej razširil. Ker ima inštitut oporo v vseh zaposlenih na oddelku in tudi zunanjih sodelavcih, strokovnost opravljenega dela ni vprašljiva.

Kateri standardi s področja preskušanja tekstilnih talnih oblog veljajo pri nas?

V Sloveniji imamo na tem področju trenutno 17 standardov. To so z metodo razglasitve prevzeti evropski ali mednarodni standardi (preglednica 1), kar pomeni, da je preveden le naslov, druga vsebina se ne prevaja. Slovenske standarde pripravljajo slovenski tehnični odbori, ustanovljeni za posamezna strokovna področja.

Ste predsednica odbora za vzdrževanje tekstilij. Kateri tehnični odbori še obstajajo?  

Na področju tekstila imamo v Sloveniji dva odbora. Prvi je odbor za tekstil in tekstilne izdelke, drugi pa za vzdrževanje tekstilij. Prvega sestavljajo delovne skupine s področij terminologije, preskusnih metod, prej, vlaken, ploskih tekstilij, označevanja tekstilij glede na sestavo in vzdrževanje, tehničnega tekstila in sistema označevanja velikostnih številk. Tehnična odbora s področja tekstila spremljata delo več evropskih (CEN) in mednarodnih (ISO) tehničnih odborov, med katerimi je tudi evropski tehnični odbor, ki deluje na področju elastičnih in tekstilnih talnih oblog (CEN/TC 134 Resilient and textile floor coverings). Nekateri standardi, ki jih obravnava CEN/TC 134, sodijo k direktivi o gradbenih izdelkih 89/106/EGS, ki ne vsebuje tehničnih podobnosti (te prepušča evropskim standardom), temveč le bistvene zahteve. Smernica je v obliki zakona o gradbenih proizvodih objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, 52/2000.

Preglednica 1: Slovenski standardi s področja tekstilnih talnih oblog

Kako je z uporabo standardov?

Standardi niso obvezni dokumenti. Vsakdo jih lahko uporablja prostovoljno. Obveznost uporabe lahko izhaja iz tehničnih predpisov, pogodb ali drugih pravnih temeljev. Navadno so proizvajalci vezani na določene standarde predvsem zaradi odjemalcev. Na inštitutu se s preskušanjem tekstilnih talnih oblog po natančno določenih standardih (tudi DIN, ASTM …) običajno srečujemo ob reklamacijah ali javnih razpisih, sicer pa uporabljamo standarde SIST (ali ISO). Pri tem ne smemo zanemariti JUS-standardov, ki so večinoma enaki ISO-standardom, marsikomu pa so še vedno precej pri srcu iz preprostega razloga: prevedeni so v slovenski jezik. Kljub temu priporočamo previdnost pri njihovi uporabi zaradi nekaterih manjših sprememb mednarodnih standardov, ki niso vnesene v jugoslovanske. Tehnični predpisi pa so obvezni, saj gre za zakonodajo. Po definiciji je tehnični predpis predpis, ki določa tehnične zahteve, bodisi neposredno bodisi posredno, tako da se sklicuje na vsebino standarda, tehnične specifikacije ali kodeksa ravnanja oziroma vključuje del njihove vsebine.

Kaj pa standardi s področja tekstilnih talnih oblog v slovenskem jeziku?

Vprašanje prevodov standardov je v zadnjem času dokaj pereče. Na področju tekstilstva je sprejetih 340 standardov. Med štirinajstimi, ki so prevedeni, ni na žalost nobenega s področja tekstilnih talnih oblog. Med mednarodnimi standardi najdemo ISO 2424, v katerem so navedeni vsi strokovni izrazi, prav tako jih je najti prevedene v JUS F.C2.201. Mednarodni standard v Sloveniji še ni prevzet, zato se o njegovem prevodu še ne razmišlja. Tako se v Sloveniji na področju tekstilnih talnih oblog uporablja izrazje, ki še najbolj ustreza prav standardu JUS F.C2.201. Nekaj zanimivih izrazov s tega področja lahko najdemo tudi v Tekstilnem leksikonu.

Katera preskušanja opravljate na vašem inštitutu?

Preskušanja fizikalnih lastnosti talnih oblog, surovinske sestave uporabnih (hodnih) površin in podlag, barvnih obstojnosti na svetlobo, vodo in drgnjenje, obnašanja pri gorenju in dimenzijskih stabilnosti. Po naših podatkih se preskušanja akustičnih meritev in nekatera mehanska preskušanja opravljajo tudi na Zavodu za gradbeništvo Slovenije.

Zakaj potrdila o kakovosti za uvožene tekstilne talne obloge niso več obvezna?

Tekstilne talne obloge smo označevali skladno z odredbo o uvoznih tekstilnih izdelkih, ki morajo biti v prometu opremljeni s potrdilom o kakovosti (Ur. l. SFRJ, 36/78), in pravilnikom o označevanju, zaznamovanju in pakiranju (Ur. l. RS, 11/96). Po teh predpisih je bilo treba za vse tekstilne talne obloge pri ustreznem certificiranem laboratoriju pridobiti potrdilo o kakovosti, preden so bile dane v promet. Zdaj potrdila o kakovosti niso več obvezna, saj po pravilih Evropske unije pomenijo oviro pri prostem pretoku blaga. Poleg tega je bilo treba pridobiti potrdila o kakovosti le za talne obloge, ki so bile uvožene, ne pa tudi za obloge, narejene v Jugoslaviji oziroma pozneje v Sloveniji. Za Evropsko unijo takšni predpisi pomenijo diskriminatornost. Glede na omenjeno, je bilo treba odredbo razveljaviti do konca leta 1999.

V začetku leta 1997 je bila kot posledica omenjenih opomb Evropske unije pri ministrstvu za gospodarske dejavnosti ustanovljena komisija za usklajevanje štirih smernic s slovensko zakonodajo. Ker so zahtevale nov prijem pri označevanju tekstilnih in usnjenih izdelkov, jim je bilo treba zagotoviti ustrezno podlago. Začel je nastajati pravilnik o označevanju tekstilnih in usnjenih izdelkov, ki naj bi skupaj z omenjenimi smernicami sestavljal celoto pri označevanju in za katerega je odgovorno ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. Pri pripravi obeh pravilnikov je poleg odgovornih ministrstev, združenj Gospodarske zbornice Slovenije, Zveze potrošnikov Slovenije, Tržnega inšpektorata Slovenije in številnih slovenskih podjetij dejavno sodeloval tudi naš inštitut. Sodelujemo tudi pri vseh stopnjah izvajanja omenjenih pravilnikov. Zdaj poteka zadnja stopnja, in sicer obveščanje in izobraževanje gospodarstva in javnosti. Z zvezo potrošnikov v okviru ministrstva za gospodarstvo smo pravkar izdali zloženke za kupce, opravljena pa je bila tudi obsežna raziskava slovenskega trga, povezana z označevanjem tekstilnih in usnjenih izdelkov.

Kako označujemo tekstilne talne obloge?

V slovenski zakonodaji imamo štiri predpise s področja označevanja tekstilnih in usnjenih izdelkov. Za tiste, ki se ukvarjajo s tekstilnimi talnimi oblogami, sta pomembna pravilnik o označevanju tekstilnih in usnjenih izdelkov (Ur. l. RS, 3/2000) in pravilnik o surovinski sestavi in tekstilnih imenih (Ur. l. RS, 109/1999). Slednji je prevod smernic Evropske unije 96/74/EC in 97/37/EC, medtem ko je prvi nastal zaradi uvajanja smernic v slovensko zakonodajo.

Po pravilniku o označevanju tekstilnih in usnjenih izdelkov je treba tekstilne talne obloge z lasom (Priloga 1, skupina D4/2) in tiste brez lasu (Priloga 1, skupina D4/1), ki so dane v promet, opremiti z naslednjimi informacijami: ime dobavitelja, tip izdelka (artikel), surovinska sestava izdelka, mere izdelka in postopek vzdrževanja. Pri označevanju je treba upoštevati naslednje:

• za dobavitelja se šteje proizvajalec ali njegov zastopnik s sedežem v Republiki Sloveniji, če proizvajalec nima sedeža v Republiki Sloveniji, uvoznik oziroma druga fizična ali pravna oseba, ki je dala izdelek v promet ali omogočila njegovo uporabo;
• za tekstilne talne obloge, pri katerih sta podlaga in uporabna (hodna) površina sestavljeni iz različnih vrst vlaken, se lahko surovinska sestava navede le za uporabno (hodno) površino, pri čemer se navede, da se surovinska sestava nanaša na to površino.