SOSLEDJE KEMIČNIH REAKCIJ JE PREVARALO PREPRIČANEGA OKOLJEVARSTVENIKA, VENDAR POLAGALEC PARKETA NI POPOLNOMA NIČ KRIV!

»Veste, sem zagnan okoljevarstvenik. Svojo hišo sem dal zgraditi zgolj iz naravnih materialov. Poiskali so Hartmanove vozle, da sem lahko spalnico postavil na najugodnejše mesto za spanje, izoliral sem vso električno napeljavo in jo speljal tako, da bi se v spalnici kar najbolj izognil elektromagnetnemu sevanju, in celotno električno omrežje je pod nizko napetostjo (24 voltov), da bi čim bolj zmanjšal intenzivnost električnih polj. Za talne obloge sem izbral le 14-milimetrski tikov les in za toplotno-zvočno izolacijo zahteval, da uporabijo le pluto. Zdaj pa, po približno letu dni, odkar živim v tej hiši, si ne znam razložiti, zakaj tikov les počasi dobiva temne madeže, ki izredno kazijo tla.«

Tako mi je pripovedoval lastnik lepe vile v osrčju pokrajine Veneto. S polagalcem parketa in prijateljem Ilariem Privierom, s katerim je lastnik najprej navezal stik, smo obiskali gospoda, da bi raziskali zadevo.

Parket je dobro položen, brez deformacij, dobro zbrušen in polakiran, ob čelnih in stranskih stikih pa je les počrnel in je videti ponekod kot parket s črnimi režami. Pojav se je po vsej površini tal v spalnici, ki leži v prvem nadstropju hiše, razvil neenakomerno: ponekod je zelo izrazit, ponekod manj viden, ponekod pa ga sploh ni. Kljub temu gre za jasno sistematičnost – počrnitev je vedno simetrična na obeh sosednjih parketnicah in vedno le ob stranskih in čelnih stikih parketnih deščic, nikoli po sredini deščice. Tudi povsod tam, kjer počrnitve ni, je pojav še vedno simetričen.

Polagalec nam je zagotovil, da je bil cementni estrih pred polaganjem suh oziroma je imel tako odvečno vlažnost, ki je po standardu dovoljena. Ker položeni parket ni imel nikakršnih deformacij in ni bil valovit, smo z dovoljenjem lastnika odstranili nekaj deščic, da bi lahko preverili podlago.

Najprej smo ugotovili, da so črni madeži po vsej debelini parketne deščice in da so na površini temnejše. Parket je bil lepljen z dvokomponentnim lepilom, ki se je pravilno strdilo. Ko smo preluknjali podlago, da bi preučili lastnosti cementnega estriha, smo ugotovili, da je debel približno 5 centimetrov, suh in kompakten. Pod estrihom so se začela pojavljati nekatera zrna plute in naprej, pri globini približno 8 centimetrov, nekakšen prašen material rumenkaste barve z vonjem po plesni. Lastnik je bil resnično presenečen. »Sam sem videl,« pravi, »da so položili izolacijski sloj iz zrn plute, pomešanih s cementom, in zdaj – kje je ta sloj?«

Zadeva je postajala vse jasnejša. Zrna plute je dobavilo lokalno podjetje, ki se ukvarja z vgradnjo estrihov za nadaljnje polaganje zaključne talne obloge. Kar se je zgodilo (preizkusi, ki smo jih opravili v laboratoriju, so to potrdili), lahko povzamemo takole: zrna plute, ki se zmešajo s cementom, niso vsebovala le izvirne »deviške« plute, ampak tudi zrna, ki so jih znova pridobili iz plutovega aglomerata.

Plutova zrna se ponekod uporabljajo kot aglomerat s sečninskimi smolami, ki so kemično manj stabilne kot poliuretanske, uporabljene za druge namene. Sečninske smole, ki se uporabljajo tudi za lepljenje lesa s toplotno stiskalnico v mizarstvu, se počasi razgrajujejo z depolimerizacijo, če pridejo v stik z alkalnim (bazičnim) okoljem, kot je cement. Pri temperaturi prostora počasi sproščajo urejo (sečnino) in formaldehid, kot kaže naslednja skica:

SEČNINSKA SMOLA → bazično okolje → UREJA + FORMALDEHID

Slednji so glavne sestavine sečninskih smol, tehnično imenovane tudi ureja-formaldehidne smole. Ureja, ki nastane z depolimerizacijo sečninske smole, se še sama ob prisotnosti vode (vlažnosti) in bazičnega okolja razgradi v amoniak (plin) in ogljikov dioksid, kot prikazuje naslednja skica:
 

UREJA + VODA → bazično okolje → AMONIAK + OGLJIKOV DIOKSID

Amoniakovi hlapi, ki se razvijejo po tem počasnem procesu razgraditve sečninske smole, ki je v stiku s cementom, počasi dosežejo površino estriha, in sicer v neenakomernih količinah, odvisno od koncentracije plutovih zrn v zmesi toplotno-zvočne izolacije, poroznosti estriha in razporeditve lepila. Kjer je amoniakov plin našel najboljšo pot za izhlapevanje, so se pojavile črne lise hitreje in so bolj izrazite.

Odkrili smo vzroke in ugotovili, da nista odgovorna niti dobavitelj niti polagalec. Kako bo vse skupaj sprejel lastnik, zagrizen okoljevarstvenik? Lahko izbira med naslednjima rešitvama:

• odstraniti vso oblogo, podlago in sloj toplotno-zvočne izolacije ter znova vgraditi parket z ustreznimi materiali;
• pustiti parket takšen, kakršen je, pri čemer bo ta čedalje bolj črn in grd, v okolju pa bosta počasi, a stalno izhajala (ne ve se, koliko časa bo trajalo) amoniakov plin in formaldehid. Količine so resda tako majhne, da jih z vonjem ne čutimo, so pa kljub temu prisotne.

Vsekakor pa še ni jasno, kako bo lahko učinkovito nastopil proti podjetju, ki je dobavilo zrna plute in vgradilo estrih.