Bivanje v mestu ima svoje prednosti. Zaradi boljše infrastrukture se nam zdi, da je življenje lažje. Pozabljamo pa na jutranje prometne konice, slab zrak, oddaljenost od zelenih površin, sorazmerno majhne hiše in stanovanja. Ponavadi smo tudi brez vrta, saj je prostor v mestu predrag za zasebne vrtove. Zaradi pomanjkanja prostora se vse dejavnosti širijo v globino in višino. Podzemne garaže so bile še pred dvema desetletjema bolj izjema kot pravilo, zdaj brez njih ni mogoče zgraditi objekta.
Tako je tudi z vrtovi. Le malokatera mestna stanovanjska hiša se lahko pohvali z vrtom v osnovnem nivoju. Zaradi višine gradnje bi tak vrt tudi ne ponujal nikakršne zasebnosti v smislu bivalnega vrta. Vrtovi so se tako preselili v višine. Nadomestile so jih lože, balkoni in terase. Posebna kategorija »visokih« vrtov so strešni vrtovi, ki so ponavadi večji kot balkoni. Če je arhitektura razgibana in je arhitekt že v zasnovi razmišljal tudi o »sobi na prostem«, je strešni vrt lahko primerno nadomestilo klasičnemu. Ohranja namreč temeljno idejo, zaradi katere vrt sploh imamo, in je pravi odgovor na stavbne razmere v mestu. Po legi je dvignjen od osnovnega nivoja, kar zagotavlja lepši razgled, več »zraka« in končno tudi več zasebnosti. Intenzivno urejeni strešni vrtovi se po svoji pojavnosti ne ločijo od »navadnih«.
Rastni substrat smo z avtodvigalom prenesli na streho objekta.
Balkoni in terase so praviloma manjši. Naravo si zato lahko pričaramo z uporabo korit. Večja so, svobodnejši smo pri izbiri rastlin in njihovi oskrbi. Glavni omejitveni dejavnik je namreč velikost življenjskega prostora rastline ter z njim povezana preskrba s hranili in vodo. Z dodajanjem (gnojenje, namakalni sistem) sicer lahko nekoliko vzdržujemo umetno ravnotežje, vendar pa »pretesni čevlji« rastlini prej ali slej ne omogočajo več normalnega razvoja. Pri uporabi velikih korit moramo biti pozorni tudi na statiko objekta. Z vodo prepojena zemlja je namreč zelo težka.
Rastline so na strehi izpostavljene vetru. Zaradi stabilnosti je treba saditi manjše rastline ali pa poskrbeti za zadostno utrditev.
Volumen korit je omogočal svobodnejšo izbiro rastlin.
Za korita je treba uporabiti zemeljsko mešanico z velikim delom mineralne snovi.
Tokratni vrt je križanec med teraso in strešnim vrtom. Nastal je na strehi prizidka stare hiše. Objekt stoji na manjši parceli, zdaj že skoraj v središču Ljubljane, ob gradnji pa je bil še v predmestju. Stara hiša je stala ob ulici, za njo pa se je raztezal manjši vrt, ki so ga takrat uporabljali predvsem v pridelovalne namene. Bivalni prostori so bili dvignjeni za pol etaže, pa tudi arhitektura objekta ni omogočala neposrednega stika z vrtom. Navade in potrebe lastnikov so se spremenile. Na mestu starega vrta je nastal prizidek, vrt pa se je iz osnovnega nivoja premaknil na streho. Pravzaprav je nastala velika terasa, s katere se pogled usmerja na skoraj vse značilne vedute Ljubljane. Pri ureditvi smo izkoristili potrebo po ograji in jo nadomestili z širokimi koriti. Njihov volumen nam je omogočil, da smo zasadili tudi manjša drevesa. Z njimi smo zakrili slabšo arhitekturo sosednjih stavb, puščali pa smo odprtine za pogled v prostor. Zasaditev je tako kombinacija med večjimi strukturnimi rastlinami in polnilom, ki ga sestavljajo nižje okrasne trave in pokrovne vrtnice. Na nekaterih mestih je v koritih urejen tudi skromen zelenjavni vrt z zelišči in dišavnicami.
Med volumni manjših dreves se ob lepem vremenu odpira pogled vse do planin.
Vse večji pritisk na odprti prostor v mestu narekuje spremembe v ureditvah zelenih površin. Zasebne zelene površine v osnovnem nivoju so z ekonomskega vidika zelo potratne. Zaradi spremenjenih življenjskih navad in potreb, pa tudi zaradi inovativne gradnje se vrtovi lahko preselijo v višino. S premišljeno arhitekturo in ozaveščenim naročnikom so lahko taki strešni vrtovi v vseh pogledih povsem enakovredni starim klasičnim ureditvam.
Andrej Strgar, krajinski arhitekt
Fotografije: arhiv avtorja 2006–2007
Tako je tudi z vrtovi. Le malokatera mestna stanovanjska hiša se lahko pohvali z vrtom v osnovnem nivoju. Zaradi višine gradnje bi tak vrt tudi ne ponujal nikakršne zasebnosti v smislu bivalnega vrta. Vrtovi so se tako preselili v višine. Nadomestile so jih lože, balkoni in terase. Posebna kategorija »visokih« vrtov so strešni vrtovi, ki so ponavadi večji kot balkoni. Če je arhitektura razgibana in je arhitekt že v zasnovi razmišljal tudi o »sobi na prostem«, je strešni vrt lahko primerno nadomestilo klasičnemu. Ohranja namreč temeljno idejo, zaradi katere vrt sploh imamo, in je pravi odgovor na stavbne razmere v mestu. Po legi je dvignjen od osnovnega nivoja, kar zagotavlja lepši razgled, več »zraka« in končno tudi več zasebnosti. Intenzivno urejeni strešni vrtovi se po svoji pojavnosti ne ločijo od »navadnih«.
Rastni substrat smo z avtodvigalom prenesli na streho objekta.
Balkoni in terase so praviloma manjši. Naravo si zato lahko pričaramo z uporabo korit. Večja so, svobodnejši smo pri izbiri rastlin in njihovi oskrbi. Glavni omejitveni dejavnik je namreč velikost življenjskega prostora rastline ter z njim povezana preskrba s hranili in vodo. Z dodajanjem (gnojenje, namakalni sistem) sicer lahko nekoliko vzdržujemo umetno ravnotežje, vendar pa »pretesni čevlji« rastlini prej ali slej ne omogočajo več normalnega razvoja. Pri uporabi velikih korit moramo biti pozorni tudi na statiko objekta. Z vodo prepojena zemlja je namreč zelo težka.
Rastline so na strehi izpostavljene vetru. Zaradi stabilnosti je treba saditi manjše rastline ali pa poskrbeti za zadostno utrditev.
Volumen korit je omogočal svobodnejšo izbiro rastlin.
Za korita je treba uporabiti zemeljsko mešanico z velikim delom mineralne snovi.
Tokratni vrt je križanec med teraso in strešnim vrtom. Nastal je na strehi prizidka stare hiše. Objekt stoji na manjši parceli, zdaj že skoraj v središču Ljubljane, ob gradnji pa je bil še v predmestju. Stara hiša je stala ob ulici, za njo pa se je raztezal manjši vrt, ki so ga takrat uporabljali predvsem v pridelovalne namene. Bivalni prostori so bili dvignjeni za pol etaže, pa tudi arhitektura objekta ni omogočala neposrednega stika z vrtom. Navade in potrebe lastnikov so se spremenile. Na mestu starega vrta je nastal prizidek, vrt pa se je iz osnovnega nivoja premaknil na streho. Pravzaprav je nastala velika terasa, s katere se pogled usmerja na skoraj vse značilne vedute Ljubljane. Pri ureditvi smo izkoristili potrebo po ograji in jo nadomestili z širokimi koriti. Njihov volumen nam je omogočil, da smo zasadili tudi manjša drevesa. Z njimi smo zakrili slabšo arhitekturo sosednjih stavb, puščali pa smo odprtine za pogled v prostor. Zasaditev je tako kombinacija med večjimi strukturnimi rastlinami in polnilom, ki ga sestavljajo nižje okrasne trave in pokrovne vrtnice. Na nekaterih mestih je v koritih urejen tudi skromen zelenjavni vrt z zelišči in dišavnicami.
Med volumni manjših dreves se ob lepem vremenu odpira pogled vse do planin.
Vse večji pritisk na odprti prostor v mestu narekuje spremembe v ureditvah zelenih površin. Zasebne zelene površine v osnovnem nivoju so z ekonomskega vidika zelo potratne. Zaradi spremenjenih življenjskih navad in potreb, pa tudi zaradi inovativne gradnje se vrtovi lahko preselijo v višino. S premišljeno arhitekturo in ozaveščenim naročnikom so lahko taki strešni vrtovi v vseh pogledih povsem enakovredni starim klasičnim ureditvam.
Andrej Strgar, krajinski arhitekt
Fotografije: arhiv avtorja 2006–2007
