Stike v gradbeništvu definiramo kot prekinitve konstrukcijskih in nekonstrukcijskih elementov objekta. Izdelamo jih načrtno (slika št. 1) ali pa nastanejo pozneje v obliki razpok (slika št. 2) kot posledica neizdelanih ali nepravilno izdelanih konstrukcijskih stikov. Stike načrtujemo zaradi blaženja (kompenziranja) gibanja različnih delov objekta. Pri izdelavi estriha in talnih oblog stike načrtno izdelamo:
a) vzdolž vseh slojev, ki sestavljajo tla, skupaj z nosilno konstrukcijo in zaključnimi oblogami na istem mestu;
b) na mestih delovanja različnih sil v vseh treh dimenzijah zaradi toplotnega raztezanja, posedanja ali vibracij;
c) pri gradnji z različnimi materiali;
d) pri vgrajevanju različnih montažnih elementov;
e) na robovih med talnimi in navpičnimi gradbenimi elementi.


Slika št. 1: Zatesnjevanje načrtno izdelanih stikov

Slika št. 2: Razpoka kot posledica nepravilno načrtovanih in izdelanih stikov v tleh


ZATESNJEVANJE STIKOV
Pred tesnjenjem je stik prazna rega, ki jo zapolnimo in zatesnimo z ustreznim tesnilnim materialom (sliki št. 1, 3). Glavna vloga tesnilnega materiala je preprečiti vstop vode ali druge tekočine, vodne pare, zraka in nečistoč v stična mesta. To nalogo pa tesnilni material lahko opravi le, če se lahko prilagodi gibanju stikov, ki jih tesni. Od tesnilnega materiala ponavadi zahtevamo dobro tesnjenje, dobro prilagajanje stičnega mesta, dober oprijem na podlago, čim daljšo uporabnost ter odpornost proti staranju, vremenskim vplivom in kemikalijam.

Slika št. 3: Zatesnjena razpoka s tesnilno maso

IZBIRA TESNILNEGA MATERIALA
Nepravilna izbira in vgradnja tesnilnega materiala povzročata raznovrstne poškodbe, kot so razpoke v vgrajenih materialih, hitrejše propadanje objektov zaradi prepuščanja vode skozi stične površine, neugodno klimo v objektu zaradi nenadzorovane izmenjave zraka in rast plesni zaradi kondenzacije vlage pri toplotnih mostovih v konstrukciji.

Na trgu je veliko najrazličnejših tesnilnih materialov, ki imajo tudi zelo različne lastnosti. Poznamo naslednje oblike tesnilnih materialov:
a) tesnilni trakovi in profili, ki jih lahko vgrajujemo v rege že med gradnjo ali vlagamo po koncu gradnje,
b) pene,
c) folije,
d) tesnilne mase,
e) tesnilni sistemi, ki lahko vključujejo več različnih materialov (denimo tesnilni trakovi v kombinaciji s tesnilnimi masami).

V nadaljevanju bomo podrobneje opisali le tesnilne mase.

TESNILNE MASE
Tesnilna masa je material, ki se neoblikovan nanese v rego in potem, ko se strdi, tesni zaradi adhezije na stikovanih površinah stika.

Glede na kemijsko sestavo osnovnega veziva delimo tesnilne mase na naslednje vrste:
– cementne,
– silikonske,
– polisulfidne,
– akrilne,
– poliuretanske,
– epoksidne,
– na osnovi sintetičnih smol,
– na osnovi bitumna,
– na osnovi umetnega kavčuka (različno modificiran polibutadien),
– steklarski kit.

Kemijska sestava pomembno vpliva na lastnosti tesnilnih mas. Nekatere lastnosti pa so odvisne tudi od dodatkov, zato ima lahko ista vrsta tesnilne mase zelo različne lastnosti.

Katero izmed naštetih tesnilnih mas bomo uporabili, je odvisno od želene lastnosti mase in zahtev, ki jih moramo s tesnjenjem izpolniti. Pomembne lastnosti tesnilnih mas so: elastičnost oziroma sposobnost povrnitve v prvotno obliko, oprijem na različne vrste materialov, združljivost z različnimi materiali, neprepustnost za vodo, natezna trdnost, modul elastičnosti, raztezek pri pretrgu, trdota, barva, odpornost proti agresivnim medijem, proti vremenskim vplivom, proti plesnim in bakterijam ter način vgrajevanja (vroče, hladno) in priprave (eno- ali večkomponentne).

Glede na elastičnost tesnilne mase razdelimo na: toge (cementne, polimerno-cementne, epoksidne, poliuretanske), plastične (tesnilne mase na osnovi bitumna, kavčuka, steklarski kit), elasto-plastične (poliuretanske), plasto-elastične (akrilne) in elastične (polisulfidne, silikonske, poliuretanske).

Pri izbiri ustrezne tesnilne mase moramo poleg njenih lastnosti poznati še: vrsto in lastnosti stičnih materialov, velikost predvidene mehanske in temperaturne obremenitve stika, agresivnost okolja, zahtevnost vgrajevanja in tudi estetske zahteve.

V gradbeništvu se zdaj pogosto uporabljajo silikonske tesnilne mase, ki imajo naslednje ugodne lastnosti:
– dober oprijem na različne materiale (steklo, keramika, kovina, les, kamen, umetne mase, emajl, beton, opeka);
– velika elastičnost (maksimalna amplituda gibanja stika do 25 odstotkov, v nekaterih primerih celo do 50 odstotkov);
– velika odpornost proti staranju in UV-žarkom (pričakovana uporabnost 10–20 let);
– temperaturna obstojnost (od –54 do 177 stopinj Celzija, nekatere do 250, občasno celo do 300 stopinj Celzija);
– velik razpon primerne temperature za vgradnjo (od –29 do +71 stopinj Celzija);
– možnost obarvanja in primešanja različnih dodatkov.

Na mestih, kjer pričakujemo večje obremenitve, silikonske tesnilne mase niso primerne. Takrat se pogosto uporabljajo dvokomponentne polisulfidne tesnilne mase.

Glede na mehanizem utrjevanja z zračno vlago ločimo tri vrste silikonskih tesnilnih mas: kislinske, nevtralne in alkalne. Katero bomo izbrali, je odvisno od vrste stičnih materialov. Zelo pomembno je, da pri stikovanju kovinskih ali alkalnih materialov ne uporabimo »klasičnih« kislinskih silikonskih tesnilnih mas, ki povzročajo korozijo kovinskih materialov oziroma izločanje kalcijevega acetata iz betona. V obeh primerih se tesnilna masa hitro odlušči od stične površine.

MERILA ZA KAKOVOST TESNILNIH MAS
Merila kakovosti in načine določanja lastnosti in uporabnosti tesnilnih mas predpisuje v Sloveniji veljaven standard SIST EN ISO 11600. Po tem standardu tesnilne mase za gradnjo objektov delimo in razvrščamo v tipe, razrede in podrazrede ter jih označimo s simbolom za tip, razred in podrazred.

Po uporabi so tesnilne mase razdeljene na dva tipa:
1. G – tesnilne mase za zastekljevanje,
2. F – tesnilne mase za gradbene stike, razen za zastekljevanje.

Po sposobnosti zatesnitve stikov z določeno amplitudo gibanja se tesnilne mase razvrščajo v razrede:
1. razred 25 – amplituda delovanja stika ± 25,
2. razred 20 – amplituda delovanja stika ± 20,
3. razred 12,5 – amplituda delovanja stika ± 12,5,
4. razred 7,5 – amplituda delovanja stika ± 7,5.

Razreda 25 in 20 se glede na sekantni natezni modul ločita še na dva podrazreda:
1. LM – mali modul,
2. HM – veliki modul.

Tesnilna masa sodi v podrazred HM, če je merjeni sekantni natezni modul večji od 0,4 N/mm2 pri 23 stopinjah Celzija in večji od 0,6 N/mm2 pri –20 stopinjah Celzija. Če sta izmerjeni vrednosti sekantnega nateznega modula pri obeh temperaturah enaki oziroma manjši od omenjenih vrednosti, se tesnilna masa uvrsti v razred LM. Upošteva se srednja vrednost treh meritev, zaokrožena na eno decimalko.

Tesnilne mase razreda 12,5 so glede na sposobnost povrnitve razvrščene v dva podrazreda:
1. E – sposobnost povrnitve ³ 40 odstotkov,
2. P – sposobnost povrnitve < 40 odstotkov.

Tesnilne mase razredov 25LM, 25HM, 20LM, 20HM in 12,5E so definirane kot »elastične tesnilne mase«, tesnilne mase razredov 12,5P in 7,5 pa kot »plastične tesnilne mase«.

SKLEP
Izvedba gradbenih stikov pomeni minimalen strošek v primerjavi s celotno gradnjo, vendar nepravilna zatesnitev takih stikov ali celo opustitev tesnjenja lahko povzroči velikanske stroške popravila. Da bi dosegli dolgotrajno tesnost stika, so izrednega pomena pravilno načrtovanje in dimenzioniranje stikov, pa tudi uporaba ustreznih tesnilnih materialov.

dr. Andrijana Sever Škapin
ZAG Slovenije

Viri
Ashton H. E., Quiroouette R. L., Coatings, Adhesives and Sealants, Building Science Insight, Technical Documentation, 1984
Handegord G. O., Karpati K. K., Joint Movement and Sealant Selection, Canadian Building Digest, Tech. Paper No. CBD-155, 1973
Sever Škapin A., Tesnilni materiali, Gradbenik, št. 10, 2002, str. 10
SIST EN ISO 11600: 2004, Gradnja objektov – Sredstva za stikovanje – Klasifikacija in zahteve za tesnilne mase.
SIST EN 26927: 1997, Gradnja objektov – Sredstva za stikovanje – Tesnilne mase – Slovar
SIST ISO 2444: 1997, Gradbeni stiki – Slovar