Da bi ustavili prodiranje vlage, so ilovnata tla prekrivali z dračjem, pozneje s tankimi vejami, tako da je nastala talna rešetka. Z napredkom tehnike so iz tankih vej nastale tanke deščice. Položene so bile druga zraven druge, pozneje so dobile tudi utor in postale znane kot ladijski pod, ki ga uporabljamo še danes.

Tudi v starih časih so za polepšanje prostorov in tal uporabljali različne vrste lesa, pa tudi različne načine njihovega polaganja. Tako imenovani dragoceni parket je bilo zelo pogosto videti v katedralah in graščinah.

Razvoj parketa iz deščic pripisujejo dunajskim duhovnikom. Zaradi dobrega videza, dobre izolacije in preprostega vzdrževanja je parket še danes zelo priljubljen.

Kamnita tla prav tako sodijo med najstarejše talne obloge. Grki in Rimljani so iz kamenčkov izdelovali mozaične umetnine. Z iznajdbo cementa je bilo mogoče kamnite ploščice izdelovati tudi umetno. Znano je bilo tudi žganje gline. Že Babilonci so poznali glazirane in neglazirane keramične talne obloge.

Industrializacija je prinesla nove sestavine. V začetku 19. stoletja je Anglež Frederic Walton iznašel še danes zelo uporabljano talno oblogo. Na tkanino je nanesel maso, ki je bila sestavljena iz oksidiranega lanenega olja in barvil. Laneno olje se je zamrežilo s kisikom iz zraka ter s polnili in barvili tvorilo razmeroma trd sloj – nastal je linolej. Z dodatkom moke iz plute je ta talna obloga postala elastična.

V kolonialnih časih se je razvila še gumarska industrija. Kavčukov lateks, pridobljen iz dreves gumijevcev, se je vulkaniziral na nosilno tkanino in tako je nastala zelo elastična talna obloga. Danes uporabljamo sintetični kavčuk in mineralna polnila pri proizvodnji čepastih oziroma strukturnih talnih oblog, ki se odlikujejo po zelo dobri elastičnosti in nedrsnosti.

V zadnjem desetletju se je zelo razvila plastična industrija, kar omogoča proizvodnjo talnih oblog iz umetnih mas. Najpogosteje se uporablja PVC (polivinilklorid), ki je z dodatkom različnih polnil in mehčal primeren za obloge, trakove, plošče …

Za lite talne obloge brez fug se v industriji največkrat uporabljajo magnezijeve povezave, epoksi, poliestrske in poliuretanske smole ter drugo.

Proizvodnja preprog sega v novejši čas, tehnika vozlanih ali tkanih preprog pa se je razvila na Orientu že v 4. ali 5. stoletju pred našim štetjem. Največji razmah so doživele v 15. in 16. stoletju. V Evropo se je tkanje preprog preneslo z razvojem gobelina, na začetku 19. stoletja pa postalo nadvse priljubljeno. Zdaj se tekstilne talne obloge razvrščajo po različnih merilih, denimo po:
– vrsti vlaken (volna, konoplja, poliamid, akril, poliester);
– strukturi (zanke, velur, flis);
– tehniki izdelave (tkane ali pletene preproge, igličasti filc in flis);
– načinu polaganja in merah (preproge, tekači, prekrivala).

Bösch, d. o. o.