Pravilno vgrajevanje
Polaganje kamnitih plošč na več plasti peska različnih granulacij ali polaganje na sloj dobro osušene, toge cementne malte ali betona sta običajna načina polaganja naravnega kamna. V zadnjem času se uveljavlja tudi lepljenje, ki je odziv na splošno znano težavo izluževanja kalcijevega hidroksida iz cementne podloge v zunanjih tlakih (slika 1).
Slika 1: Izluževanje kalcijevega hidroksida iz cementne podloge
V vseh primerih je izredno pomembna dobro pripravljena podlaga ter seveda uporaba tehnik za preprečevanje vstopa in odvajanje vode. Ne glede na izbiro načina pritrjevanja je treba uporabiti materiale, za katere je znano ali preverjeno, da v kombinaciji s cementom ne povzročajo izcvetanja in obarvanja na izbranem kamnu (tras cement, pucolanski dodatki).
Znano je, da nekatere komponente v betonskem agregatu, čeprav je njihova vsebnost zelo majhna, lahko povzročijo intenzivne madeže, ki jih je tako rekoč nemogoče čistiti ali obvladovati. Gre za primere, ko vsebuje agregat sestavine, ki se v alkalnem okolju, kakršno v betonu nastane ob hidrataciji cementa, topijo. Med osuševanjem tlaka vlaga potuje proti površini. Ko raztopina doseže površino, izhlapi, na kamniti plošči pa se v obliki rjavkastih madežev kopičijo netopni reakcijski ostanki (slika 2).
Slika 2: Madeži na marmorju zaradi kemijske reakcije v podložnem betonu
Proces v podložnem betonu teoretično teče tako dolgo, dokler se ta povsem ne osuši oziroma dokler nista porabljena vir alkalij in vir organske sestavine. V praksi je prvi pogoj, vsaj pri kamnitem tlaku, nemogoče izpolniti, saj se podložni beton skozi cementne fuge vlaži ob vzdrževanju, ob mokrem vremenu pa se vlaga vnaša tudi neposredno skozi kamen. Z ustrezno izbiro in uporabo agregata, v katerem ni primesi organskih sestavin, se je mogoče izogniti poškodbam kamna, ki nastanejo zaradi reakcije med organskimi primesmi in cementom.
Vsi materiali, ki se poleg kamna vgrajujejo v tlak, morajo imeti enake skrčke in raztezke kot kamen, da bi se preprečili medsebojna nekompatibilnost in izguba stika med kamnom in podlago. Pomembne so zadostne in dovolj številne dilatacijske reže ter zadostno število elastičnih dilatacij. Pri vseh tlakih, še posebno pri tlakih v interierjih, je pomembno korektno izvedena hidroizolacija, in če se zahteva, tudi toplotna izolacija. Preprečevanje srka vode iz talne podkonstrukcije je bistveno za funkcionalnost in videz tlaka (slika 3).
Posebna težava je vgradnja kamnin z izraženo strukturno ali teksturno nehomogenostjo. Anizotropija je izrazita predvsem v sedimentnih kamninah (apnencih), kjer se navadno kaže v elementih slojevitosti, ki jih povzroča usmerjeno nizanje mineralnih zrn, bioklastov, pornega prostora in stilolitnih žil.
Za te kamnine je značilno, da se ne režejo in obdelujejo enako v vseh smereh, pa tudi videz kamnine je odvisen od smeri rezanja. Za vgradnjo kamna v tlakih velja pravilo, naj bo razrez plošč takšen, da je kamen vgrajen horizontalno na plastovitost, enako kot je v naravi. V tem primeru je propadanje minimalno, saj obremenitve delujejo na smer, ki je najodpornejša. Sloji in lamine so v tem primeru stisnjeni s težo same plošče. Zgodi se, da posamezne kamnine makroskopsko delujejo izotropno in šele čez daljši čas po vgradnji pokažejo elemente anizotropije, ki se, če gre za napačno vgradnjo, hitreje dezintegrirajo.
Enako pogosto kot pri sedimentnih kamninah je anizotropija izražena pri metamorfnih, le da se kaže predvsem v foliaciji in usmerjeni rasti mineralov v kamnini. Tak je marmor, kjer je anizotropija v obliki usmerjene rasti prekristaliziranih zrn kalcita ali dolomita praviloma vedno prisotna, čeprav jo makroskopsko ni vedno možno določiti. V magmatskih kamninah je ta pojav manj pogost, če pa obstaja, ne vpliva pomembno na fizikalne lastnosti materiala, temveč le na videz.
V opisanih primerih, pa tudi, ko je bil material pripravljen iz različnih kamninskih blokov, lahko nastane izrazita razlika v videzu kamnine. Pogosto trgovsko ime zajema več različic, ki se po kakovosti in videzu lahko nekoliko razlikujejo. To velja tudi za kamnine, ki imajo neenakomerno razporejene žile ali vključke drugih barv ali sestave. Končni videz tlaka je odvisen od razporeditve plošč, ki imajo variacije v teksturi in barvi. Če ima izvajalec tlaka izkušene mojstre, ti vedo, kako kombinirati vzorce in odtenke barv v harmonično, vizualno skladno celoto. Zdi se, da je prav ta del izvedbe pogosto zanemarjen (slika 4).
Razumljivo je, da se zahtevata odlična poravnanost plošč in niveliranost tlaka.
Slika 4: Trikotna plošča ob robu ima drugačno usmerjenost kot druge.
Ustrezna nega in vzdrževanje
Samoumevno je, da vzdržujemo les in kovino, zdi pa se, da nam je nekoliko tuje to, da je treba vzdrževati tudi materiale, kot je kamen ali beton.
Vzdrževanje kamnitega tlaka, ki obsega redno čiščenje, periodična čiščenja in morebitne periodične nanose zaščitnih slojev, je laže načrtovati in izvajati, če so vgrajene kamnine, ki se enako intenzivno mehansko obrabljajo (torej ne kombinacija marmorja in granita) ter ki se pod vplivom čistil in impregnantov na raztapljajo ali obarvajo. Pri tem je treba upoštevati, da ima vsaka kamnina bolj ali manj razvit sistem kapilarnih por, ki tekočine s površine, zlasti če ni zaščitena, absorbirajo v notranjost. Če ne gre le za vodo, temveč za obarvane tekočine, ostanejo trajni madeži, ki jih navadno ni mogoče odstraniti niti z vnovično obdelavo površine.
Sklep
Ob poškodbah, ki se pojavljajo na kamnu, ob ugotavljanju mehanizmov in vzrokov ter iskanju odgovornih za te pojave je pogosto slišati, da je naročnik sam zahteval omenjeni material. To velikokrat ni utemeljen pomislek, saj se od kupca, ki je praviloma laik na področju poznavanja kamnin, ne more zahtevati presoja o ustreznosti in primernosti materiala za določen namen. Za to pričakuje strokovno pomoč in usmeritve, ki bi jih moral dobiti tudi pri izvajalcu tlaka oziroma dobavitelju naravnega kamna.
mag. Ana Mladenovič, ZAG Ljubljana
